02.06.2013
Posrk v osončje drugačnosti
Letošnji Jazz Cerkno je bil po zagotovilu glavnega organizatorja Boštjana Cveka razprodan do zadnjega kotička.

Festival kreativnih, ekstravagantnih zvočnih prekucij, ki poteka v organizaciji Zavoda Gabrijel Fest Cerkno, je tudi letos zastavil po pričakovanju. Trije večeri, nastopi bendov različnih intenzitet, odlično organizirano družabno zaledje, »bekstejč«, ki je tudi nekakšen »jam session plac«, so greli ozračje, krojili vzdušje, navdušencev, ki so poslušali in prisluškovali, pa je bilo letos res lepo število. Nemara največ doslej. Jazz zna in zmore ogreti. Tokrat se je spopadal celo z zimo na Poreznu, sveti gori, kjer kultni napovedovalec in nesmrtni promotor festivala Dario Cortese vsako leto nabira divjo hrano za svoje kulinarične adepte.
Ni kaj, Jazz Cerkno je postal polnoleten in prvovrstna vaba za vse vrste ljubiteljev improvizirane glasbe. V Cerkno se sedaj mora priti, tu ni dileme; festival je priložnost za radovedne in zvedave, da se dodobra seznanijo z najnovejšimi trendi muziciranja, kjer ni več utesnjenih konceptov, kjer se muzika in zvok cedita na vse možne načine, v ospredje pa se intenzivno postavlja ekstatična prvina, ki uho lovi na artistične učinke.
Uvodni nastop je pripadal kitarskemu triu Šalamon / Codja / Ploug. Samo Šalamon, ki se ga pogosto promovira kot enega najobetavnejših jazz kitaristov mlajše generacije, je koncert »izkoristil« za predstavitev gradiva z novega albuma, ki so ga glasbeniki naslednji dan snemali v Mariboru. Trije kitaristi niso nova zasedba, je pa nov njihov sound, ki se pretaka od golih ambientalnih pokrajin do ekstremnih izbruhov hrupa in »kosmate« improvizacije. Vtis je všečen, a tudi prepariran z učinki, ki človeka na trenutke pripravijo do ravnodušnega razpoloženja. Posebno takrat, ko se omenjena »pokrajina« začne ogledovati v nebeškem zrcalu in postane zvočni samoljub. Vsekakor pa gre za zanimivo in pestro godbo, kjer se po principu združevanja srečujejo moderno in klasično, standardno in eksperimentalno.
Vrhunec četrtkovega večera je bil Doppelmoppel bend iz Nemčije z bratoma Johannesom in Conradom Bauer, ki jima je bila v zibelko položena pozavna, ter kitaristoma Uwejem Kropinskim ter Helmutom »Joe« Sachsem. Vrhunski jazz, izjemno oseben, a hkrati zapriseženo originalen in samosvoj, svojo pripoved gradi na gradacijah. V temelju je vedno nekakšen izzivalen zvok, ki ga nato četverica nadgrajuje in spleta do erupcij, ki vriskajo in kričijo, se smejejo in rezgetajo, jočejo in razgrajajo. Perfektno izvedena vsaka skladba sproti poslušalca posrka vase, zvok postane avtohtoni del okolja, imanentna »snov«, ki ji ni mogoče ubežati. Posrk v osončje drugačnosti je bil totalen.
Večer je sklenil samorodni etno bend. Vprašali smo se sicer, kaj počnejo Tumbarinos di Gavoi iz Sardinije na jazz festivalu, odgovora pa ni bilo treba dolgo iskati. V poplavi fusion zasedb, ki pogosto srkajo tudi iz tradicionalnih ljudskih vrelcev, so naturalistični godci poustvarili vrhunsko ljudsko slavje, kjer se medsebojno oplajajo ekstatično vzdušje, domišljija, arhetipski vzorci in ruralni patos.
Osemnajsti Jazz Cerkno je v najboljši maniri, predvsem pa z lahkotnejšimi »poslovilnimi« toni (če za hip preskočimo v sklepno dejanje, ko je v zaodrju gomazelo od veselja in zabavnih fac) sklenil brazilski tolkalec Cyro Baptista s kvartetom Banquet of the Spirits. Hm, če ne bi slišali, ne bi verjeli. Baptista je muzičist neomejenega števila ritmov, gegov in zabavnih domislic, ki mu idej na odru zlepa ne zmanjka. V soboto smo doživeli samo delček njegovih perkusionističnih čarovnij; dlje ko traja nastop, bolj je vzdušje veselo in sproščeno, pač v slogu izhodišča, da mora glasba predvsem dvigniti razpoloženje, povišati pulz in aktivirati ritmično trzavico celotnega telesa.
Festival, ki se ponaša z modernim konceptom odprtosti za najbolj nenavadne in včasih prav zombijevske zvočne prakse, se je tako sklenil v maniri tradicionalnega glasbenika, ki svoje poslanstvo dopolnjuje z vedrimi in humornimi vložki, zvok pa preklada iz enega stila v drugega brez predsodkov, nekako tako, kot bi gradil zvočno palačo: temelji so ritmi od rokenrola preko latino pozibavanj do funka in swinga, melodije so okna, odprta na vse strani sveta, ostrešje pa je včasih pospravljeno, pogosto pa konfuzno, šarasto in od hiše, ki sicer stoji trdno, daleč najbolj zanimivo. Odlična popotnica in promocija za prihodnje leto, ko bo Jazz Cerkno počasi začel zapuščati najstniška leta. Mladenič je seveda že zdavnaj odrasel, da ne bo pomote. Predvsem je profiliral svoj okus in ga očitno dokončno uglasil v tonaliteti, kjer ni ne tonike niti dominante, en sam vodilni ton pa neprestano sili v novo in še neraziskano.
Če je bil četrtkov večer vsebinsko zelo razgiban, je bil pa sredinski petek precej bolj enovit. Slovenski ambasadorji free jazza Drašler / Karlovčec / Drašler so prizorišče podložili z obiljem improviziranih tonov, stilno čisto in domišljeno v niansah, ter nabrusili oder za švedsko-nemško-kanadsko zasedbo Electrics. Jazzovska avantura se je z njo razširila na polje konkretnega zvočnega sveta, kjer je vse zveneče lahko sestavni del umetniške ponudbe. V duhu popolne abstrakcije torej, brez omejitev in zadržkov, če izvzamemo tišino, ki na koncu prereže vsak zvok in ga vrne v območje latentne možnosti.
Slednjemu sta se nato posvetila jazzovski samuraj in harmonikar Kimmo Pohjonen ter njegova hči, bobnarka in pevka Saana. Duo je prav v Cerknem prvič nastopil izven meja domače Finske in nam s projektom Alcoholic Atheists razložil to, kar nam festival pripoveduje že od vsega začetka (če si sposodimo Huxleyjevo misel), da edino tišina lahko bolje kot glasba izraža neizrekljivo. Pohjonenova sta odluščila kar lepo število plasti, prišla prav blizu čiste golote, finale pa nato prepustila sobotnim glasbenikom, ko je festival kulminiral na več ravneh. Tradicionalni popoldanski koncert je v prostorih glasbene šole daroval fenomenalni violončelist Tristan Hosinger iz ZDA, ki se je zvečer pridružil kvartetu Bauer / Hosinger / Kern / Falb. Glasbeniki so sestopili iz sveta pričakovanega in v enournem nastopu naimprovizirali toliko različnega in raznovrstnega, da je kronistu pošla zmožnost beleženja. Se je pa v ospredje vseeno zrinil učinek performansa, ki stavi na učinke absurdnega. Pred nami je zaživela nekakšna reciklaža kabareta, ki pripoveduje zgodbo o minljivosti, brezupnosti in kratkotrajnosti vsega, kar se lahko ponaša s prefiksom »človeško«: človek sedi v parku, človek mine, park ostane ...
Depro, ki se je kot koprena razrasla čez plinska ogrevala in skoraj osmodila naše čute, je takoj razpršil Eco D'Alberi Quartet, ki je prelepo prejazzil nekaj že skoraj klasičnih vsebin, ki so jih prvobitno zastavili Ornette Coleman, John Coltrane in Cecil Taylor.
Festival je ob glavnem odru vzpostavil še nekaj alternativnih dogajališč. Naj omenimo samo »bekstejč« v bližini šanka s kalamari in golažem, kjer so med drugim nastopili domači muzikanti Kar Češ Brass Band, ki so jazz počlovečili v godbo za žive in mrtve, za vesele in žalostne, za trezne in take, ki trznejo le še na iskrenost ter spontanost.
In če povzamemo: Jazz Cerkno je odzvenel točno tako, kot smo se nadejali – pustil je odprta vsa vrata za kreativce, ki se bodo v Cerknem, na največjem slovenskem prazniku glasbene svobode, srečali prihodnje leto, ko bo neumorni Dario Cortese imel nemara več možnosti za nabiranje divje hrane po Poreznu.