Postajanje – Koromač

Druga uradna izdaja, če ne štejemo precej starejšega posnetka nekoč zelo drugačne zasedbe Koromač z Goriškega, je do sedaj požela že nekaj odmeva in različnih ugotovitev, saj je bila cedejka Kontrapunk posneta v živo na cerkljanskem jazz festivalu in smo bili torej z njeno vsebino obiskovalci seznanjeni že pol leta prej. Kljub ponovnim poigravanjem z besedo punk v naslovih plošče in začetne kompozicije, ki v samorefleksiji spremlja živahno bando od njenega prvega opaznejšega zvočnega preloma, tu ne gre nasesti besedam. Za slednje naj velja, kot pravi star magnapurgin pregovor, da so za ljudi lepljive tako, kot je za muhe marmelada. Anekdotični zdrs glede punka se dotika predzgodovine benda in njegove domnevne neumestljivosti, najprej glede na določene tipe festivalov glasne podzemne muzike, a v tendenci zagotovo tudi žanrske. Bežanje pred žanri je že dolgo utečena fraza, ki ji razširjeni Koromači ne dajejo bistveno novega pomena, in tega niti ni bilo pričakovati. Vrlina posnetka Kontrapunk je verjetno predvsem napetost, katere pa ne gre mešati s tempom in volumnom, saj še tako nažiganje brez kontrapunkta slej ali prej postane monotono. Temu se zasedba Koromač izmakne v daljših intervalih, najočitneje v srednji kompoziciji Masturbator in do neke mere v bolj umirjeni frazi Petajzl ptajzl, ki ji sledi.

Zato pa je bolj bistvena prvina najnovejše inkarnacije Koromačev povečanje članstva, kar na eni strani lahko odpre vprašanje po razlogih zanj, na drugi pa pojasni nekatere neizbežne prilagoditve, ki jih večja zasedba terja. Ugibanje o razlogih je nehvaležno, a nas vodi k enemu od stebrov njenega delovanja, ki je pravzaprav zelo očiten. Ko je prvotnemu crust triu Ajlaža Škrlepa na kitari, Matjaža Bajca na (sprva še električnem) basu in Urbanu Kušarju na bobnih dodatna trojica podvojila kitare in bobnarski set ter dodala saksofon, je sledila tudi preobrazba zvoka in podaljšanje kompozicij, v katerih si je več članov privoščilo nekaj več kompleksnosti. Drugi bobnar, Žiga Ipavec, sicer ni dodal moči udarcem, prej jih je pomnožil, zato pa si je saksofonist Jure Boršič s kitaristoma – takrat se je bendu pridružil še Peter Kastrin, ki ga je kasneje zamenjal Anton Lorenzutti – delil marsikateri rif ter ga v improviziranih odmikih rahljal. Večina izbranih Koromačev je hodila na delavnice Zlatka Kaučiča in preobrazba se je poznala predvsem v sekanju težkih in drvečih fraz z improvizacijami. Po zaslugi novega zvoka je bend nekaj let kasneje ponovno našel svoje festivalsko domovanje, tokrat ob jazzovskih zasedbah.

Zasedbi se je pridružila nova trojica: Boštjan Simon, ki je za to priložnost nekoliko okrepčal svoj mehkejši saksofonski zven, ter italijanska kolega Francesco Ivone s trobento in Giorgio Pacorig na električnih klaviaturah, sicer vse pogosteje znanec nekaterih slovenskih jazzovskih sestavov. In ponovno lahko govorimo o ustrezno prilagojenem zvoku: večja zasedba z redkejšimi možnostmi nastopov se je še bolj usmerila v komponiranje, a je ob tem v daljših kosih tudi precej bolj sproščeno raznolika. Marsikaj je k temu dodala odrska postavitev, česar na posnetkih seveda ne vidimo: razcepljenost razširjenih Koromačev v dve liniji, ki sta se v živo mnogokrat napadalno soočali in s tem še bolj rahljali partituro. Druga očitna sprememba je dramaturgija, ki ji je sledil cerkljanski špil in ki po svoje enotno zaokroža pet plus ena na posnetku ostro ločenih kompozicij. Morda je to enega od recenzentov napeljalo k temu, da je v koncertu tedaj prepoznal mehčanje zvena benda. Kontrapunk vseeno priča o neki splošni naravnanosti, ki noče pripadati uniformnosti in je cerkljanski jazz festival pošteno razpihala. 

Bežanje pred žanri je že dolgo utečena fraza, ki ji razširjeni Koromači ne dajejo bistveno novega pomena, in tega niti ni bilo pričakovati. Vrlina posnetka Kontrapunk je verjetno predvsem napetost, katere pa ne gre mešati s tempom in volumnom, saj še tako nažiganje brez kontrapunkta slej ali prej postane monotono. Temu se zasedba Koromač izmakne v daljših intervalih, najočitneje v srednji kompoziciji Masturbator in do neke mere v bolj umirjeni frazi Petajzl ptajzl, ki ji sledi. V tovrstnih odmikih od prevladujočega drnca se najde več prostora za bolj ali manj žleht komuniciranja, ko do izraza večkrat pride tudi električni klaviaturist, ki ga sicer med deveterico nekoliko pogrešamo. Sicer pa zasedba Koromač v aktualni postavi in s svojimi redkimi nastopi sledi izrazitemu zvoku in odločni drži ne le v distorziranih rifih, ki so tokrat pravzaprav redkejši in vrhunec dosežejo v »skritem« starejšem komadu Ignoranca, ampak tudi v posebni verziji orkestrskega zvoka, ki je bistvena sestavina njenega trenutnega muziciranja.