Potovalka čuječnosti

Takih albumov bi moralo biti več. So kdaj bili? Najbrž, ampak težko navržemo Anjo Rupel, mogoče Polono Kasal? Gotovo bi se našli primeri pevk, ki so bile v skupinah prepoznavne, energične, uspešne, nato pa so šle na svoje. Ampak vseeno, kam pravzaprav dati Tino Marinšek? Ne zato, ker bi jo morali, ampak ker je tako svojevrstna. Zdaj še bolj. V kratkem času nas je po skoraj desetletju spomnila, da je mimo šlo, no, desetletje. In sicer tako, da je posnela prvenec Potovalka, ki je »dialog same s sabo in hkrati odprto pismo sočloveku«, kot pravi. Skratka, ni veliko tako uspešnih pevk v tako uspešnih skupinah, ki bi po zgovorni pavzi izdale solo ploščo. Tina Marinšek je posnela album, kakršnega je morala posneti. To je njena, samo njena zgodba. Ja, tudi odgovor. Tudi posledica. Ampak predvsem pa album, ki je scela njen. Vprašanje ostaja le, kakšna bo njegova dejansko nova pot. Množičnega, popularnega odziva skoraj zagotovo ne bo deležen. Ga išče? Niti ne. In že to pravzaprav pove vse.

Tini Marinšek je že prej uspelo tisto, kar redkokomu uspe. Ne samo da je od spremljevalnega vokala prodrla h glavnemu v tedaj zelo popularni skupini Tabu. Leta 2006 je zamenjala prvotno pevko Nino Vodopivec, markantno, nezaustavljivo in sprva nezamenljivo. Ampak Tini je uspelo in zdaj nemara več ljudi bolj pozna priimek druge kot pa prve pevke, kar je zgovorno. Tabu je s Tino postal energičen, to v osnovi poprockovsko zasedbo je pomagala popeljati v bolj pop smer. Njen vokal je bil tisto, kar je Tabuju podaljšalo rok trajanja, preden so v skupini začeli menjavati pevke in bolj in bolj postajati le spomin. Z Nino so izdali tri albume: Tabu (2000), Male nore ideje (2002) in Lunlagun (2004), s Tino so posneli 42: O smislu življenja, vesolja in sploh vsega (2009) ter malo ploščo Hvala za ribe! (2013). Da je Tina Marinšek svojevrsten karakter, je bilo znano, slišalo se je, videlo se je. Ampak zdaj je to pokazala na najžlahtnejši način. Kreativno, svobodno. Potovalka je album, kakršnega bi morala posneti vsaka pevka te sorte. No, želela, ne morala. Z njim dokazuje, kakšno vizijo je imela ves čas, kdo je, kaj je. Kaže, da je bila prej preskromna, ni bila samo pevka, še zdaleč ne. 

Njena vizija, zgodba se začenja z napol otožnim, zasanjanim, skoraj distoničnim Introm, ki izkazuje željo po celostni pozornosti. To ne bo lahek album. Uvodna pesem Vse, kar je, izgine že riše in briše. Tabu je zapustila leta 2015 in zdaj je tu druga Tina, v bistvu ista Tina, tista, ki je dala veliko skozi, odrasla, naredila veliko, tuhtala in nato v kratkem obdobju izgubila oba starša. In zdaj potuje naprej. To je ona. Čeprav »še vedno delam iste korake«, kot slišimo v Protistrupu, kjer je ljubezenska tematika vidna, ne da bi vsebovala kako pretirano viharnost. Tina se je sproti učila studijske abecede v glavni vlogi. V Protistrupu se čuti, da je unovčila izkušnje in raztegnila vokal, ne ponavlja se, ne kopira preteklosti. Ne zacikla se. Prvi res resni in dober preskok iz prej v zdaj napravi v Umazanih posodah, kjer postane nezgrešljivo očitno, da obvlada pisanje songov. Ustvarja več ambienta in elektronske podlage, saj so tu še organski inštrumenti, ampak bistvena pa je celotna zvočna slika. Ta je napredna, mozaična. Dosti si upa, kar je prav. Je pa hkrati res, da album, ki se vseeno ne more znebiti preteklosti, že dokaj zgodaj, v Še vedno jesen, od poslušalca veliko terja. Za takšen album moraš biti prave volje. Tak album kmalu postane zelo melanholičen. Zvočno je v skladbi Biti imeti tudi atipičen. Ni namreč povsem jasno, kam bi se Tina Marinšek lahko umestila devet let po zadnjem odrskem nastopu. 

Približuje se izraznosti, s katero se je letos konceptualno v čisto drugih Eurosong okoliščinah izkazala Raiven s Sirene (2024). Za hip, daljnosežno, spomni celo na Polono Kasal, ko se je ta lotila pengovovstva Na cesti (2013). Žal to veliko pove o tem, da je preboj alter popa, kakršen uspeva v aktualnem duhu časa, zelo majav. Ne gre za to, da bi nujno potrebovali Lano Del Rey, se pa v skladbi Moja duša pes konkretno pokaže, da je marsikaj možno tudi pri nas. Hlepi se po modernem zvoku, izdela se ga, nastavi, posname, vse stoji. Pri čemer je Moja duša pes značilno bolj svetla v dinamiki in izvedbi, še mladostna, sproščena. To je pri Tini Marinšek bolj učinkovito. Ljubezen to okrepi, čutna pesem je to, vokal je osrediščen in lažje sledljiv, vendar to niso besedila, ki bi se jih dalo na hitrico naučiti na pamet. Niti muzika ni taka, je bolj za poslušanje kot petje. Čeprav je Potovalka imenu primerno kar dolga in popotniška, mestoma predolga, se dolga pot še izplača v Preden bo prepozno. Premor je, domala premolk. Klavirski, klasičen, toda z vokalno nadgradnjo in izpovedjo je manj precej več. Skoraj kot negacija albuma. Preden bo prepozno je točno tak komad, ki v primerjavi z ostalimi deluje preprost, osnoven, klasičen. S čimer ni nič narobe, take komade pač rabiš. Paše tja, kamor take pesmi pašejo. Ne samo na Val 202 in med popevke tedna, kjer je tudi pristal (kot Poveljnik in Umazane posode), temveč zato, ker je most med tem, kar je Tina bila, in tem, kaj postaja. Čas se ni ustavil, tekel je naprej, tudi v tem smislu, da vse bolj ceni skoraj nasilno nostalgijo. Ampak če bi bilo takih komadov več, bi na takem albumu bržkone zbledeli. »Sem dovolj velika, da si seževa v roko / ne glede nato, kar je nekoč bilo / preden bo prepozno.« Mojstrovina.

Nevarnost dolge odsotnosti, piljenja in nabora skladb se skriva v pravi dolžini albuma. Po komadu Preden je prepozno je glede na strukturo vse, kar sledi, že skoraj preveč. Preizpraša, kaj še lahko ponudijo skladbe. Razumljivo je, da želja po izraznosti obstaja, lahko se kaj okrepi, toda Parizu je komad, ki albumu ničesar ne daje, le izpolni naziv albuma. Pesmi resda nič ne manjka, sploh ker »v resnici srečno se zgodba konča«. Če že, dolžina albuma bolje godi Poveljniku, ker nudi drugačno narativnost in nas spomni na delovanje v Tabuju. Zime prinašajo akustično sceno, kakršna bi lahko vskočila že prej, ker je močna že od uvodnega vpadljivega verza »brez tiste zime bi daleč prišla, podhranjena / v teh dnevih pokvarjenih postala sva dva / in nisva se več videla« naprej. V bistvu se proti koncu pojavi cel kup potencialov, ki bi z bolj ciljno usmerjeno produkcijo lahko naredili bolj fokusiran album, morda več albumov. Tina Marinšek lahko pridobi, ohrani ali okrepi pozornost, toda še vedno tvega, ker je njej pop zahteven in ga mora pač ustrezno predstaviti. Kar ni najlažje, saj jo ne glede na uspešna sodelovanja (Zlatko, Bordo ...) večina pač pozna kot pevko v zasedbi Tabu. 

Prav je, vidi se in nujno je, da je potegnila črto. Vidno si oddahne prav na koncu Zime, in čeprav je celotni album dolg 48 minut, kar spet ni tako veliko, je Največji fen kot mahajoči dodatek, ki skuša imeti nekaj več »svetlobe namesto sanj«. Prepišni vokal, ki ima celo nekaj Norah Jones v sebi, je dobrodošel. To je pesem, ki »za večerjo rešuje svet« in album obenem. Zelo, zelo pozno, post festum. Samo besedilo nima pop momenta, ima ga melodija. Tina Marinšek je dala veliko skozi, zaslužila si je, da prisluhnemo njeni temačnejši poti. Dokaz, da zna na par akordov posneti le navzven preprosto pesem. Dovolj, da jo akustični in spet svetlejši komad Greva pomaga peljati dalje na pot. Zahtevno, negotovo, drugačno pot. 

Potovalka ima lahko vsaj dva pomena. Lahko je potovalka, torej oseba, ki potuje. In lahko je torba, ki potuje s potujočo osebo. Tudi še tretji pomen je mogoč, in prav to je naredila Tina Marinšek: Potovalka. Z veliko začetnico. To je ona. Potuje na svoj način, prezenten, nepopustljiv, uporniški. Kjer drugi bežijo, ona potuje. Kjer drugi sledijo, ona potuje. Kjer drugi iščejo, ona potuje. Do albuma. Če smo želeli vedeti, kdo je, potem je Potovalka točno to. Ona. Tina Marinšek je posnela album, kakršnega je morala posneti. To je njena, samo njena zgodba. Ja, tudi odgovor. Tudi posledica. Ampak predvsem pa album, ki je scela njen. Vprašanje ostaja le, kakšna bo njegova dejansko nova pot. Množičnega, popularnega odziva skoraj zagotovo ne bo deležen. Ga išče? Niti ne. In že to pravzaprav pove vse.