Fatalna fatalnost

Za Raiven je bilo leto 2024 že vnaprej jubilejno. Najprej zato, ker praznuje desetletnico delovanja na slovenski glasbeni sceni. V teh desetih letih je Sara Briški Cirman kot Raiven postala neke vrste paralelni hibrid oziroma glasbena alkimistka. Kar drži. Recenzirati Raiven je izziv. Sploh letos, ko se jo bo še bolj presojalo. 

Prvenec Magenta (2017) je bil na Odzvenu označen za najsodobnejši izdelek minulih dveh let, mala plošča REM (2019) pa kot podlaga in priložnost za še kaj več. Ampak Raiven je tudi izvajalka, ki je na Emi nastopila trikrat in dvakrat, s Črno bel (2016) in Kaos (2019), o(b)stala tik pod vrhom. Zdaj je končno njeno leto, saj je bila izbrana za predstavnico Slovenije na Evroviziji. Ali pa naj bi bilo, saj je izbor ne le odmeval, temveč je imel kar konkretne posledice na RTV Slovenija. Zato se še toliko bolj zdi, da obstaja dvojna Raiven: ena je vmes naredila resno operno kariero kot akademsko šolana glasbenica, potem pa je tu še Raiven, ki izpade kot štrleči faktor. Vsekakor drugače kot zasedba Joker Out, ki je bila izbrana lani. S Sirenami pride na dan, da Raiven ni treba prepričevati nikogar več. Ali vsaj še ne.

Ampak Raiven sama ubira ustaljeno pot in se uklanja industriji, kakor koli že to v Sloveniji zveni uvoženo. Sirene, njen tretji (oziroma drugi kratkometražni) album, so precej bolj EP-jevske, kot je bil REM (2019), ki je imel »potencialno podlago za celometražni album«. Sirene na kaj takega le namignejo, saj delujejo bolj kot izbran, izdelan, dokončan naborek. V petnajstih minutah in petih skladbah je ta kratkometražni album z osrednjo tematiko ikoničnih likov oziroma fatalk izdelek, ki stavi na kontekst. Kar je zelo tvegano, saj so preostale štiri skladbe podpora in opornik za evrovizijsko Veroniko. Ta pa je dobila kontekst šele naknadno. 

Uvodna Ofelija se počasi in pritajeno skuša prebiti in uveljaviti kot koncept. »Priznam, da v vsem sem nevedna / Da z blaznostjo se borim / Jaz ljubim poezijo  / A moja žal nima rim«, tako gre začetek, v katerem je vendarle tudi nekaj Shakespearja. »Pisec poezije črpal je navdih iz tragične manije,« je sporočilo, ki nazorno pove, od kod navdih. Raiven po svoje tvega z naslanjanjem na tako znan (alter)ego, ampak obenem se drzno spusti v vokalne preskoke, ki se od post-elektro-pop osnov nazorno prelevijo v operetne pejsaže. Kje je Raiven torej Raiven? Najbrž ravno tam, kjer zavije k operi na pop podlago. In ne obratno. Ofelija je antilik, kar je dobra in smela izbira, je pa tematika kar zapletena oziroma terja dovolj (gimnazijskega) predznanja, da Ofelija na novo zaživi – in kaj hitro tudi umre. Drugi izbrani lik je lepa Helena. Na tej točki je že nazorno predstavljena in okrepljena izbira prezrtih žensk, ki vendarle niso prezrte – ne glede na zgolj »uvodno« vlogo Helene v Iliadi. Kar izstopa, je izbira Helene Blagne. Kakopak že zaradi imena in še bolj zaradi statusa, ki ga ima Helena Blagne na naši glasbeni sceni vse od sodelovanja v skladbi Dež z Demolition Group (1998). Ikona si produkcijsko drzne več in razkrije, kako neobremenjena je zdaj Raiven. »Trnje ali krona / Ženska, ki postala je ikona / Zdaj se v zlatu dviga / Njen nakit postala je veriga« je zgoščen refren, s katerim preizkuša posrečenost slovenščine v elektro opernem popu. Ne preseneča, da sta leta 2023 kot voditeljici Popevke predstavili svoje sodelovanje, ki je po premieri pesmi privedlo do zgovorne izjave: »Ljudje so lepo sprejeli pesem, a vidi se, da ne poslušajo besedil. Veliko jih namreč misli, da pojeva o sebi, a pesem govori o lepi Heleni iz Troje.« Raiven je lahko znova spoznala, kje in kako se jo dojema. Pesem ni festivalska, obenem pa tudi na Sirenah ne deluje koherentno.

Enako velja za Elektrino srce. Raiven se znova opre na besedilo in zgodbo, vendar je preskok iz tihega verza v močno okrepljeni refren prehiter in brez vizualne podlage nima prepoznavne osrednje niti. Razumemo lahko, kaj želi doseči, toda Elektrino srce je bolj izposoja tragične antične junakinje, ki služi kontekstu in namenu, a ne da bi zares prepričala. Za resen, prepričljiv konceptualni koncept ne zadošča. Zato pa ravno pride na vrsto Habanera, (ne)hoteni osrednji komad Siren. Ima predzgodbo, in to kar konkretno, saj je vkomponirala ritme iz pesmi Kaos, s katero se je Raiven predstavila na Emi. Habanera je bila prva skladba, ki so jo ustvarili ob postavljanju repertoarja za prvi elektro-operni koncert v Cankarjevem domu. »Izbrali smo jo iz čisto praktičnega razloga, ker smo jo še najbolje poznali. Carmen je sanjska vloga za marsikatero mezzosopranistko, in med njimi sem tudi sama.« Kar najbrž pove dovolj; Habanera je pesem, v kateri Raiven res lahko zablesti v obeh vlogah, za obe strani. In odkljuka vse in še več. Težava je le, da gre za Bizetovo hit stvaritev in že zaradi tega izpade kot variacija, dokazovanje, žongliranje, treniranje. Talentiranje. Za pevko je ključno vprašanje ne le to, koga nagovarja, ampak komu se sploh dokazuje. 

Ker je Habanera nekje vmes, je po desetletju kariere Veronika tista, ki bo najbrž podpisala ali prelomila njeno kariero. Najprej izstopa to, da je Veronika edini domači lik. In potem to, da je Veronika Deseniška lik, ki že ima muzikal, čeprav so zgodovinski zapisi o njej skromni. Kar pa hkrati omogoča brezmejno interpretacijo, mnogo več kreativnosti, drznosti, svobode odpira. V tej pesmi pride skoraj do neke vrste obračuna in poračuna v imenu vseh močnih likov. Čeprav je Raiven zmagala kasneje in so Sirene nastajale že prej, šele zdaj pride na dan, da Raiven ni treba prepričevati nikogar več. Ali vsaj še ne.