Pozor, to niso KuZle!

Idrijske KuZle so bile prikrajšane za časa svojega kratkega, a zelo plodovitega delovanja med letoma 1980 in 1982 in kot večina sodobnikov iz vrst slovenskega punka niso ugledale samostojne plošče. Skupaj z rojaki iz Šunda, metliškim Indust-bagom in Gnilimi dušami iz Ormoža so tvorile ost prve post-pankrtske generacije iz province. V uradnih analih so ostale odtisnjene zgolj s komadi Smej se, Ustan idiot! in Vahid ter introm in outrom na kompilaciji Lepo je …, ki skupaj z Novim punk valom 78–80 in 48 – 84 tvori našo kultno alter trilogijo. Trideset let kasneje, leta 2010, ko je Matjaž Mrak ustvaril dokumentarec o Kuzlah, je bend v obnovljeni edinstveni postavi (Bojan Lapanja – Buni na vokalu, Dare Kaurič na kitari, Dušan Moravec – Dule na basu in Iztok Turk – Itko za bobni) na novo posnel levji delež svoje zapuščine in objavil ploščo Še pomnite Kuzle, tovariši?. Enaindvajset posodobljenih komadov je s svojo izvorno energijo podčrtalo produktivnost in prodornost tega idrijskega punk benda, ki je dve leti kasneje (2012) doživel popravo »zgodovinskih krivic«. Danes zamrznjena založba Ne! Records je objavila arhivsko ploščo originalov z naslovom Archived in ob omenjenih komadih s kompilacije prinesla še najzgodnejše demoposnetke iz leta 1980, posnetek koncerta na idrijski gimnaziji januarja 1981 in prve studijske posnetke z Radia Študent iz leta 1981. Kompilacija deluje barvito in razgibano, vseeno pa ji manjka vedrine, svežine in nenazadnje prodornosti, ki jo premorejo originali. Čas nastajanja kompilacije v zadnjem letu dni, se pravi v času korone, je nedvomno prispeval k zategnjenosti večine komadov. Odsotnost žara in neposrednosti je največji manko te malo mešane kompilacije...

Novo jubilejno leto 2020 so KuZle odprle z v pankerski maniri kolažnim No Future koledarjem, zaključile pa z objavo kompilacije predelav Naredte revolucijo (za) KuZle (gre) pri ZKP RTV Slovenija. Z Andrejem Karolijem z Vala 202, ki je sodeloval pri izboru, koordinatah in nagovarjanju bendov k sodelovanju pri projektu, so angažirali raznolik glasbeni kader. Tudi žanrsko se niso omejevali in so namenoma zaobjeli širok razpon, od pričakovanega punka in skaja prek metala, rocka, rockabillyja, psychobillyja, indie in alter rocka in popa do electra in ščepca duba.

Kompilacijo Naredte revolucijo (za) KuZle (gre) odpre Noctiferia in v razbijaškem slogu zmaliči Smej se. Mariborski skatepunkerji Alo!Stari nas s himnično kitariado Poljubi me varno zapeljejo Kuzlam naproti. Za Vahida niso mogli najti boljšega aduta, kot je Dubioza kolektiv, ki je najbolj znan komad Kuzel predelal na potenco Kauričevih Kingstonov z gostujočim Magnificom. Sledi udarec briških Pigs Parlament, ki so v udarni ska punk maniri vešče skombinirali kitarske vložke z navihanimi pihali in v komadu na Na cesti ujeli uličnost Kuzel. Podobno je uspelo psychobillyjem Clockswork Psycho na drugi strani plošče v komadu Vse je isto. V bolj elegantnem rockabilly slogu odpleše Eightbomb v naslovni skladbi kompilacije. Komada Igor Silni sta se akustično lotila Zoran Čalić in Kauričev nečak Gregor Skočir iz Big Foot Mame. Čalić ga je duhovito prepojil s Knopflerjevim brenkanjem, Skočirjev hripavi glas pa mu je prilil olja za novo pesem ob tabornem ognju. Zmelkoow je v samosvojem neotesanem slogu zajebantov zapletel Skrivnosti mladih src in z uvodnim nagovorom: »Koliko nas plačajo? Nič! In kako bo tole zvenelo? Za en kurac!« napovedal najbolj neobrušen komad na plošči, ki zasmrdi po (demo)produkciji iz zgodnjih osemdesetih let. Prvo stran kompilacije zaključi zasedba Okustični, ki je Mojo mamo preoblikovala v »deprast« country blues. V bolj mračno rockovsko sfero zapelje tudi Jure Lesar in v Superlimu odpelje darkerski križanec Siouxie Sioux in Iggyja Popa v razvlečeno kurčenje na kitari, medtem ko Koala Voice razgradi Ostan idiot v indie navihanko. Idrijske barve na kompilaciji zastopajo Banditi, ki so himno punkovske transverzale Reka Postojna Lublana z začetka osemdesetih let zabelili še z eno punkovko kitariado, medtem ko je one-man-band Shaun Banks natempiral Ti si zvezdo. Četudi se je nehvaležno spraševati, kdo še bi lahko bil na kompilaciji, me vendarle zanima, kako bi zvenele Kuzle v izvedbi še enih aktualnih rojakov, Hak Attak. Kompilacijo zaključi Haris Pilton z Bunijem iz Kuzel na vokalu v Vse je v redu, kar pa ni preprečilo, da ne bi iz uvodoma nakazanega clashevskega plesnega duba iz časov Sandiniste pregloboko zagazil v funkovsko blato. Najbolj ponesrečeno predelavo za kompilacijo je prispeval Nick Kay, ki je Prazno generacijo skozi nekakšen electro-dance-remix preobrazil v res prazno.

Kompilacija deluje barvito in razgibano, vseeno pa ji manjka vedrine, svežine in nenazadnje prodornosti, ki jo premorejo originali. Čas nastajanja kompilacije v zadnjem letu dni, se pravi v času korone, je nedvomno prispeval k zategnjenosti večine komadov. Odsotnost žara in neposrednosti je največji manko te malo mešane kompilacije, ki ob muziki ponuja še stripovske predelave Kuzel v izvedbi Anke Kočevar, Igorja Ribiča in Martina Ramoveša. Ne bom ugibal, koliko glasbenikov na kompilaciji je poznalo idrijske Kuzle pred vabilom k sodelovanju, se pa ob poslušanju nisem mogel otresti občutka, da se je levji delež izbranih prvič srečal z njimi. To ni nič slabega, vendar je vplivalo na končni rezultat, v katerem prevladuje preveč obrtniške spretnosti in hladnosti namesto ponotranjenega upora. In ja, za takšno revolucijo dons res ni cajta.