Prazniki in hrami

Pričujoča vinilna plošča 10 - Live & Unplugged bi morala iziti že ob koncu leta 2020, a se je zaradi znanih zapletov zadeva zavlekla v letošnje leto. Informativno opremljena je zdaj na svetlem in beleži desetletje uglasbitve slovenske poezije z osrednjim imenom Ferija Lainščka na strani A in avtorskimi dosežki na mednarodnih kantavtorskih festivalih na strani B. Ker je pričujoča vinilka prerez dosedanjega desetletnega dela, lahko zapišemo, da je to delo naletelo na odprta ušesa in odmeve slovenske javnosti, pričujoča izdaja pa je potrditev te (kant)avtorske usmeritve, ki zdaj odpira veliko novih vrat in opcij tako za docela avtorsko delo kot morebitno spogledovanje z drugimi poglavji slovenskega pesništva.

Ditka je v zadnjih letih dosegala uspehe na številnih mednarodnih kantavtorskih festivalih, pri nas pa je v zavesti širšega poslušalstva vendarle najbolj znana kot uglasbiteljica (z očetom Gorazdom Čepinom) pesmi Ferija Lainščka in Toneta Pavčka. Pesmi, ki so bile na YouTubu pospremljene z videospoti, odpirajo novo poglavje v zgodbi povezovanja poezije z glasbo pri nas, zgodbi, ki je dolga in pestra, kazala pa se je na najrazličnejše načine in v najrazličnejših preoblekah: od zborovske do klasične, pop, rockovske in še 256 vmes. Kantavtorice in kantavtorji so znotraj te zgodbe zmeraj predstavljali njen najizrazitejši pol, čeprav pri pretuhtavanju poezije in glasbe ne moremo mimo festivalskega dogajanja pri nas. Ko smo leta 1962 ustanovili svoj prvi popevkarski festival, je bil ta pravzaprav festival šansona. Besedila za popevke so pisali ugledni pesniki in pesnice na čelu z Gregorjem Strnišo, ki je leta 1963, ko je za festival napisal dve od svojih najvidnejših besedil, Orion in Malokdaj se srečava, izdal tudi svojo bržčas najznamenitejšo pesniško zbirko Odisej, ki ostaja ena klasičnih pesniških knjig sodobne povojne domače poezije. Med drugimi pesniškimi imeni, ki so se pojavljala na festivalu, so bili Ciril Zlobec, Meta Rainer, Miroslav Košuta, Branko Šömen in Svetlana Makarovič. S pojavom Boba Dylana se je zlasti po letu 1965 v svetu začel preporod glasbenikov-pesnikov, popevkarski festivali pa so se pomlajevali in počasi začeli slediti trendom, čeprav so se na njih pojavljala zgolj nekatera kantavtorska imena, denimo Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer sprva zgolj na večeru šansonov, medtem ko se nekateri drugi, denimo Tomaž Pengov, Marko Brecelj in Jani Kovačič, teh festivalov niso udeleževali. V prvem desetletju novega tisočletja so se za kantavtorsko dejavnost odpirala nova vrata, denimo na mednarodnem festivalu Kantfest, od koder je izšla celotna generacija sodobnih kantavtorskih eminenc, pa s projektoma Rokerji pojejo pesnike in Imamo dobro glasbo, kjer je leta 2010 nastopila tudi Ditka s pesmijo So Fine. Pesem uvaja »festivalsko« stran B pričujoče vinilne izdaje. 

Vse pesmi na plošči so bile posnete avgusta 2020 v živo v studiu Radia Maribor, kjer je z Ditko igrala pisana, a ne preveč široka zasedba, ki je pesmim omogočala dihanje in besedam dala prednost. Gorazd Čepin (klavir, spremljevalni glas, baritonska kitara), Jan Lužnik (kitare, mandolina, spremljevalni glas), Ilj Pušnik (kontrabas in bas ukulele) in Gregor Horvat (tolkala) – to je izvajalski kvartet, ki je ob protagonistki (kitara, ukulele, glas) na vinil zapisal dvanajst izvedb, v dveh pesmih pa violončelo odigra Tamara Gombač. Aranžmaji so delo Gorazda Čepina. Na zadnji strani plošče je zanimiva fotografska paleta glasbenic in glasbenikov v akciji, ki pripomore k poslušalčevi vizualizaciji dogajanja v studiu ter hkrati poudari dejstvo, da deset let na sceni z uglasbljeno poezijo ni tako majhen dosežek. Feri Lainšček to sceno dobro pozna, skozi desetletja je za popevke prispeval prenekatero besedilo, in kar nekaj teh popevk ostaja v narodovi glasbeni zavesti. Leta 2017 so izšle tudi v posebni pesniški zbirki z naslovom Šlagerji, ki jo je izdala založba Kulturni center Maribor. O Ferijevih besedilih za popevke sem pisal že večkrat, med drugim ob izidu Ditkine plošče Ne spreminjaj me, kjer sem se dotaknil tudi njenega kantavtorskega vitalizma in tuhtal, kam se bo prevesil v naslednjih letih in na naslednjih ploščah. Ker je pričujoča vinilka prerez dosedanjega desetletnega dela, lahko zapišemo, da je to delo naletelo na odprta ušesa in odmeve slovenske javnosti, pričujoča izdaja pa je potrditev te (kant)avtorske usmeritve, ki zdaj odpira veliko novih vrat in opcij tako za docela avtorsko delo kot morebitno spogledovanje z drugimi poglavji slovenskega pesništva. In to v časih, ko je, kot pravi Feri v pesmi Mary Ann, ki jo je svojčas uglasbil Oto Pestner, »prezgodaj jesen in prešteti korak«. V tem duhu veljajo čestitke za prehojeno desetletje in pogled naprej. Da še naprej ne bomo kot drugi. In tisto, kar nismo. Kar je vsekakor ne samo ustvarjalna, ampak tudi ontološka nuja vsakega resnega ustvarjalca oziroma ustvarjalke.