Praznovanje (ne)radiofoničnosti

Na petnajsti obletnici oddaje Afterparty se je bolj kot koncertiranje iz sedmega nadstropja bloka 14 praznovalo moč dobrega performansa, ki tako z odra kot po radijskih frekvencah ozavesti moč živega trenutka. V Menzi pri Koritu so nastopili Darla Smoking, Olfamoštvo in Zevin, žanrske sile z vseh strani neba, zato je večer izpadel precej nepovezano. Vsekakor pa so samostoječi koncerti ponudili raznoliko kreativnost, šov in atmosfero. Posebnost vsake postaje je, kako interpretira ustreznost vsebine in sledi nenapisani knjigi pravil o tem, kako pridobiti poslušalce oziroma jih vsaj ne izgubiti. Močno je povezana z dolžino, kjer kraljuje hitro, udarno in všečno, zato se daljše formate, kot je studijski koncert, realizira kot vsebino za zabavanje, kjer se stavi na anekdote intervjuvancev, estetsko ozadje pretakanega koncerta ali unikatno modificirane nastope. V Menzi pri Koritu smo tako z Darlo Smoking, Olfamoštvom in Zevin praznovali vztrajanje v neradiofoničnosti.

Darla Smoking je dobro znan in utečen stroj postduba, ki deluje od leta 2015. Poganjata ga steampunksa Nac in Brgs, futuristična inženirja, ki se obračata v preteklost. Njuna glasba je prežeta z duhovi, in to v splošnem zaradi muzikalne dediščine duba, ki temelji na ponavljanju in reinterpretaciji, ter specifično s temo ljudskosti z albuma Big Bug in izumiranja z albuma Extinct. Na obletnici smo bili deležni največjih hitov elektronsko bobnarskega cvrčanja, ki čustveno vzbudi stanje Kavkine metamorfoze, neizbežne tesnobe s potencialom za katarzo. Nastop je prelival različne intenzitete basovskega spektra in pokazal, kako lahko določen zvočni element v pravih rokah z minimalnimi stilskimi posegi izkaže pripadnost različnim estetikam. Dub se je tako spreminjal v metalski doom in noise in ustvarjal militantnost praznine, v kateri lebdeča »pavza« med beatom postaja enako pomembna kot sam beat. Dvojec Darla Smoking tako ni gradil zvočnega zidu, ampak zvočno kupolo, dubovski betonski sarkofag. 

Po načelu več je več, ki mu sledi polna, orkestrska verzija Olfamoževega projekta, je oder v nadaljevanju entuziastično stresalo Olfamoštvo. Najbolj prizemljena superzvezda slovenske avantgarde, Andrej Fon, je z zasedbo odličnih glasbenikov in glasbenic leta 2015 pri Založbi Radia Študent izdal ploščo Hupam, da ste dobro, ki je nemudoma postala ikonična. Dogodek je bil redka priložnost za podoživetje nabrito opozicijskega projekta, saj so skupaj nastopali le nekaj mesecev po izdaji. Kljub neodvisni olfamoževski naravi Fona se glasba z razširjeno postavo razbohoti. Kantavtorsko rockerstvo je napeto in tekstopisemsko absurdno povezuje ideje več realnosti. Na slastne domislice se je navezalo tudi občinstvo, ki je ob mnogih skladbah na lastno pobudo kar bučalo pri prepevanju delčkov. Ista misel neomejenih širjav pelje instrumentalno plat, neulovljivo mešanico jazza, eksperimentalne glasbe, funka, rocka in drugih stilov. 

Zevin (Nives Cilenšek) nas je v nastop zapeljala na malem otroškem avtomobilu rožnate barve in s posladkanim popom elektronskih party pokalic. Sama je zadela v nulo z opisom svojega dela kot »drugačnega Balkana«, saj je spoj popa, rapa oziroma trapa in mainstream elektronike steber komercialnih lestvic v regiji. Njeno ustvarjanje ima vzporednice v kempu PC Music (Hannah Diamond, QT) in raziskovanju ustvarjanja visokoproračunskih pop ikon na DIY način. Zato glasbi Zevin oznaka hyper ne pristoji, razen ko gre za njeno vizualno podobo. Zvočna paleta je alternativna v primerjavi z balkanskim standardom, ne da bi bila njegova simulacija niti koketiranje z eksperimentalnim. Šibka plat je kompozicija komadov, specifično ponavljanje struktur v navezavi med tekstom in beati. V materni bosanščini je umetnica predstavila klubske bombice o tegobah sladkorja, samopodobi, odnosih in internetni pristnosti. Ta osebnostna širina je njen adut na trenutni regionalni sceni in sorodnimi projekti, kot so Mlada Beba, Pi in Bejbi Motorola. Ko potegnemo črto, Zevin odlično performira vlogo pop zvezdnice in hiperestetizacije komerciale, se pa pri tem na žalost še vedno naslanja na elektronsko mainstreamovsko smetano neskladne kakovosti. 

Petnajsta obletnica oddaje Afterparty na Radiu Študent po praznovalnih kriterijih ni napovedovala jubilejnih poslastic. Koncertni večer ni obljubljal retrospektive, nihče se ni izštekal in ni bilo gostov presenečenja. Obeleženje bi skoraj lahko označili za vsakdanji dogodek, tako reden, kot je to postala oddaja živih radijskih koncertov, ki je trenutno na sporedu vsak torek ob 10.10. Stalnost pa je vendar vrlina tradicije, ki se ji je vredno pokloniti, saj izraža trajno podporo. Med radijskimi koncerti v Sloveniji daje Afterparty Radia Študent prostor najširšemu glasbenemu izboru, od jazza in indieja do hardcora in elektronike. Posebnost vsake postaje je, kako interpretira ustreznost vsebine in sledi nenapisani knjigi pravil o tem, kako pridobiti poslušalce oziroma jih vsaj ne izgubiti. Močno je povezana z dolžino, kjer kraljuje hitro, udarno in všečno, zato se daljše formate, kot je studijski koncert, realizira kot vsebino za zabavanje, kjer se stavi na anekdote intervjuvancev, estetsko ozadje pretakanega koncerta ali unikatno modificirane nastope. V Menzi pri Koritu smo tako z Darlo Smoking, Olfamoštvom in Zevin praznovali vztrajanje v neradiofoničnosti.