Predrugačenje performativnih stičišč

V letu 2020 smo lahko opazovali razmah spletnih koncertov, ki so v naša domovanja prinašali glasbo z odrov praznih dvoran, iz radijskih studiev in improviziranih koncertnih okolij domačih dnevnih sob glasbenikov. Virtualne koncerte smo seveda srečevali tudi prej, največkrat v obliki prenosov in snemanj dejanskih živih koncertov pred publiko – brez (večje) publike pa so nastajali predvsem takšni v intimnem formatu (Tiny Desk Concert, v našem okolju pa npr. radijski oddaji Izštekani in Prva vrsta), kot inovativno izkoriščanje sodobnih možnosti in ne kot nadomestilo siceršnjim koncertom. Ena od ključnih komponent glasbenega delovanja je namreč stik glasbenikov s poslušalci; in kdor si ga ne želi, ostane v zavetju domače dnevne sobe (nekateri glasbeniki so že prej objavljali domače videoposnetke svojih izvedb, ki delujejo kot glasbeni blog – odzivnost poslušalcev v obliki všečkov in komentarjev je tu neobvezen, vendar dobrodošel del). Trenutno se še nočem ukvarjati z vprašanjem, kdaj in kako se bo koncertna scena vrnila v normalno, predkoronsko stanje. In ne bi bilo presenetljivo, če bi se do takrat nekateri poslušalci navadili na lagodje koncertov na klik (a to so verjetno tisti poslušalci, ki že prej do koncertov niso imeli posebnega odnosa). Upam samo, da ne bo to obdobje naredilo preveč škode vsem tistim, ki nam koncerte omogočajo – glasbenikom, organizatorjem, tehnikom … Vrnitev ne bo enostavna, vendar sem prepričana, da jo bomo vsi, ki cenimo živo koncertno izkušnjo, sprejeli z odprtimi rokami. Virtualni koncerti pa se bodo, upam, premaknili nekam daleč v prihodnost, ko bo v praksi mogoče doseči živo koncertno izkušnjo brez večjih motenj, zamika, okrnjene zvočne slike in seveda z dejansko neposredno interakcijo med poslušalci in glasbeniki. Pa naj bo to DJ z nepregledno plešočo množico, simfonični orkester s stoječimi ovacijami navdušenega občinstva ali pa kantavtor z nekaj poslušalci, ki po koncertu z njim spijejo pivo in mu namignejo: veš, tista pesem je bila pa res dobra.

Virtualna glasbena »živost« torej ni izum lanskega leta, ampak nas spremlja že precej dlje. Po zaslugi razmaha interneta se je svetovna glasbena krajina v zadnjih desetletjih močno spremenila. Nove tehnologije so ponudile doslej neslutene možnosti za doseganje občinstva, kar je spremenilo tudi način produkcije in distribucije glasbe. Uveljavljene starejše medije je internetno okolje deloma inkorporiralo v svoj sistem, saj lahko na enem mestu stopamo v stik z glasbo na najrazličnejše načine. Zaradi tega so se spremenile tudi navade poslušalcev, ki jih po eni strani usmerja korporativna logika hitre konzumacije (v zadnjem času npr. porast posameznih singlov za razliko od promocije celotnih albumov) in po drugi strani možnost individualne prilagoditve za vse tiste poslušalce, ki si želijo nekaj več.

Kljub temu nobeni od dosedanjih inovacij ni uspelo izničiti živih koncertov. Koncert je vendarle neponovljiva, vseprežemajoča glasbena izkušnja, ki nastaja sproti, v neposredni interakciji med izvajalcem in občinstvom. Tudi če je ta interakcija včasih komaj zaznavna, še vedno obstaja možnost zanjo: tudi najbolj resno glasbeno okolje namreč vključuje odobravajoče (aplavz, neslišna pozornost) in moteče (premikanje, kašljanje, zehanje, zapuščanje dvorane) odzive občinstva. Dragocenost avtentične koncertne izkušnje nam dokazujejo tudi drugi mediji, ki jo želijo posnemati: žive radijske in televizijske (koncertne) oddaje, v živo posneti albumi pa različni uradni in neuradni posnetki koncertov na različnih nosilcih in družabnih omrežjih. V kolikšni meri jim uspe ujeti in prenesti moment živosti, je precej odvisno od tehničnih zmožnosti (ozvočenje, snemanje, lastnosti medija in okoliščine, v katerih poslušalec posluša glasbo).

Koncerti so bili torej vse do lani stalni spremljevalci našega glasbenega sveta. Preteklo leto pa nam ni pustilo izbirati med živo in virtualno udeležbo na koncertih – ukrepi ob epidemiji so se odločili namesto nas. Redki živi koncerti so morali slediti strogim omejitvam, ki so vključevale večjo fizično razdaljo med glasbeniki in poslušalci ter zmanjšanje števila poslušalcev, ti pa so morali nositi maske. Še najbolj izkušeni glasbeniki in organizatorji so takšne okoliščine doživljali kot izredno stresne, pa čeprav so se tako oni kot poslušalci močno potrudili in v interakcijo zavestno vložili največ, kar je bilo mogoče. Facebook, YouTube in druge virtualne prostore pa so kot nadomestilo kmalu preplavili posnetki posameznih izvedb in celotnih koncertov.

Obenem se je v naša urbana in podeželska okolja neopazno priplazila tišina. Odsotnost človeškega vrvenja in zvočne zmešnjave iz lokalov. Učinek izolacije. Vsak od glasbenikov to doživlja malo drugače. Ko se pogovarjam z njimi, mi potožijo, da ne morejo več igrati sami zase in da potrebujejo občinstvo – občutek, da ljudem nekaj dajo. To vse vpliva tudi na ustvarjalnost. Nekateri glasbeniki ob soočanju z realnostjo (nekoliko tudi zaradi represije, ki je je deležna kultura) doživljajo blokado in ne morejo neobremenjeno ustvarjati. Drugi so svoje ustvarjalne navade spremenili, morda so našli čas za dokončanje starih projektov ali pa so se jih lotili na drugačen način. Kantavtor Andraž Polič, na primer, je po petih albumih s skupino Hamlet Express izdal prvo solistično kantavtorsko (malo) ploščo, saj se ni mogel srečevati s člani benda, medtem ko so drugi njegovi projekti obstali. Podobno so solistično aktivni Vlado Kreslin (v prvem valu je vsak dan objavil nov video), Drago Mislej – Mef, Jani Kovačič … Po tehnični plati so kantavtorji v časih izolacije v prednosti, saj ne potrebujejo nujno drugih glasbenikov. Večjim zasedbam preostane le nasnemavanje – da glasbeniki na daljavo posnamejo vsak svoj part (vendar je treba priznati, da je kakovost teh posnetkov pogosto dokaj slaba). Večina ustvarjalcev se je tako odločila počakati z novostmi in jih prihraniti za boljše čase, za prave koncerte.

Nastopanje pred virtualnim občinstvom namreč poleg dveh očitnih in pogosto omenjanih pasti – brezplačnosti in zasičenosti s tovrstnimi vsebinami – prinaša še eno, ki se mi zdi pomembnejša od omenjenih dveh: okrnjeni stik s poslušalci oziroma popolno odsotnost tega stika. In čeprav virtualni koncert prinaša tudi nekaj prednosti in od poslušalca ne zahteva tolikšnega angažmaja kot živa udeležba na koncertu, je ta prednost obenem njegova največja slabost. Virtualno koncertno dvorano lahko kadar koli zapustimo, ne da bi zmotili ostale udeležence. Lahko po mili volji kašljamo in malicamo, odidemo na stranišče in klepetamo. Kaj to pomeni za našo koncertno izkušnjo? In nenazadnje, kaj to pomeni za izvajalce?

Za ilustracijo odgovorov na ta vprašanja se bom pomudila pri letošnjem kantavtorskem festivalu Kantfest. Festival se že skoraj dve desetletji trudi, da bi kantavtorji stopili iz varnega zavetja domače dnevne sobe in se predstavili na odru, pred občinstvom. Poleg koncertne izkušnje festival mladim glasbenikom ponudi strokovni odziv in poznanstva z drugimi akterji te scene, najboljšim pa se neredko odprejo vrata na koncertne odre in radijske postaje. V nekaj minutah na odru se ustvari interakcija med nastopajočim in občinstvom – med lastnim strahom izvajalca in zunanjimi pričakovanji publike, kot »Kladivo in nakovalo« iz šansona Svetlane Makarovič. Dober kantavtor se ne zgodi sam od sebe, ampak se prekali – na odru, v stiku z občinstvom. Vsega tega se zavedajo tudi organizatorji Kantfesta, ki so morali lani sprejeti kompromis in tekmovalni del festivala izvesti virtualno, nastopajoči so namreč svoje pesmi posneli v studiu. V (okrnjeni) komunikaciji z letošnjimi nastopajočimi sem nato razbrala, da nekaterim od njih ta interakcija povsem ustreza: namesto stresnega nastopa pred publiko so svoje pesmi predstavili v varnejšem zavetju studia, odziv občinstva pa jih je dosegel le posredno, virtualno. Čeprav je tudi studio za nekatere od njih predstavljal novo, neznano okolje, je bilo še vedno lažje nastopati pred kamero kot pred očitajočimi, vprašujočimi, zehajočimi obrazi. S tem pa so bili prikrajšani za ključni del koncertne izkušnje: odziv občinstva. Virtualna interakcija namreč največkrat ostaja enosmerna, izvajalec nima priložnosti, da bi svojo izkušnjo dopolnil z odzivom drugih. Vendar: še vedno bolje nekaj kot nič. Kantfest se letos sicer trmasto vrača z virtualnega na fizični oder.

Trenutno se še nočem ukvarjati z vprašanjem, kdaj in kako se bo koncertna scena vrnila v normalno, predkoronsko stanje. In ne bi bilo presenetljivo, če bi se do takrat nekateri poslušalci navadili na lagodje koncertov na klik (a to so verjetno tisti poslušalci, ki že prej do koncertov niso imeli posebnega odnosa). Upam samo, da ne bo to obdobje naredilo preveč škode vsem tistim, ki nam koncerte omogočajo – glasbenikom, organizatorjem, tehnikom … Vrnitev ne bo enostavna, vendar sem prepričana, da jo bomo vsi, ki cenimo živo koncertno izkušnjo, sprejeli z odprtimi rokami. Virtualni koncerti pa se bodo, upam, premaknili nekam daleč v prihodnost, ko bo v praksi mogoče doseči živo koncertno izkušnjo brez večjih motenj, zamika, okrnjene zvočne slike in seveda z dejansko neposredno interakcijo med poslušalci in glasbeniki. Pa naj bo to DJ z nepregledno plešočo množico, simfonični orkester s stoječimi ovacijami navdušenega občinstva ali pa kantavtor z nekaj poslušalci, ki po koncertu z njim spijejo pivo in mu namignejo: veš, tista pesem je bila pa res dobra.