26.05.2021

Predstava se nikoli ne konča

Skova je na izpiljenem prvencu Theatrum vešč in načitan lutkar, ki na lucidnih vrvicah uprizarja gledljivo predstavo alter ega in postuličarske simbolistike.

Jaša Lorenčič

Theatrum

Skova

Theatrum

samozaložba
2020

Prvenec Theatrum se, pol leta po izidu, še kar medi. Kot pravijo za gledališko predstavo: premiera ima resda svečanost in pozornost, toda dobra predstava zraste s ponovitvami. Tako je s prvencem, ki ga je pet let pilil Vasja Vipotnik – Skova. Album, vreden priimka Vipotnik. Zvest je svojemu konceptu in ve, kaj in kam hoče. Da, tudi v Trnovem. In Trnowem. Theatrum deluje kot najboljša domača rap plošča zadnje dekade. Le da ni točno definirano, katere zadnje dekade. Vipotnik, ki je vnuk pesnika Ceneta Vipotnika in sin pokojnega grafičnega oblikovalca Matjaža Vipotnika, je pri devetindvajsetih letih težko mlada garda. Njegov rap flow je prej tudi za slovensko rap genezo starošolski. Kljub prvencu. Ampak saj je čas prehiteval z rap battlom Cajt za fajt že leta 2016, nato pa ga je, tik pred decembrskim izidom, prehitel še novembrski samostojni singel Rap Michelangelo, ki je postal popevka tedna na Valu 202. Nato mu je januarja, ko je album že izšel, to uspelo še z Ahilovo peto. Če je z vzponi in padci na prvenec čakal pet let, bi lahko še malo počakal, ampak kot umetniki rado odgovorijo na vprašanje, kdaj vedo, da je umetnina končana: veš pač. Prvenec Theatrum se konča z aplavzom. Pričakovano. In s tem ni nič narobe. Skova je skrbno delal na ideji in še bolj na izvedbi. Ko je prišla plošča, ga hajp ni prevzel. Držal se je koncepta in posnel svojevrsten Master of Puppets. Zato je Theatrum prepoznaven prvenec. Skova kot vešči lutkar na lucidnih vrvicah uprizarja gledljivo predstavo alter ega in postuličarske simbolistike.

Ko se Theatrum začne, je pristno, primarno, skoraj ortodoksno gledališki. Ne še uličarski. Glede na naslov, ki ni le upravičen, temveč nemudoma pojasnjen, in aplavz, ki deluje, kakor da se je dvignil zastor, ravno ko se je zaslišal skoraj koncertni klavir (Anže Petrač), je Skova instantno konceptualen. Morda skoraj preveč. Tudi zaradi prodornega basa in filmskih godal. Naslov Theatrum je starošolski uvod v konceptualno ploščo. »Svet je gledališče / življenje je le igra / in ljudje smo samo le lutke z mesa« – očiten refren, ki ob klavirju prinaša vokalno izdelan alter ego, ki nagovarja z »vse to, kar vidiš na odru, / se res dogaja / in prav vsaka lutka svojo igro igra / svet je gledališče / življenje le igra / to ni metafora / temveč resnica sveta / vse, kar obstaja, se od vedno ponavlja / in predstava se zares nikol' ne konča.« Na tak način Skova več kot zgolj pritegne pozornost. Ploščo načne tako, da poslušalca primora, da spremlja tekst in skuša brati med vrsticami. Kdaj se predstava konča? V bistvu, kdaj se je sploh začela? Pet let nazaj? Ali pa je vse le čarovniški trik, ker ga na koncu spet čaka aplavz in padec zavese? 

Retorična (pol)vprašanja so nemara največji biser prvenca, četudi deluje Skova kot pripovedovalec lastne plošče skozi alter ege ali zgodbe drugih. Je kot nekdo drug. V tem oziru gre razumeti njegovo željo po odrskem nastopanju, še celo skoraj bolj kot koncertnem. Uvod je tako mesnat polšepet, hiphopovski kabaret, kakršnega pri nas ni v izobilju. Če kje, je tu Skova silovito izviren. Ni metafora, je le (njegova) resnica (njegovega) sveta: »Kdo potem postaneš ti? Neka nova verzija sebe ... / al' si to ti, že vs ta čs'?« Toda ko prileti Lutkar s starošolskim samplom in produkcijo (Davir Koraj Beat by Dauc), je prihod Skove, kakršen dejansko je, silovit. Še vedno »vsi igramo iste občutke«, toda zdaj je Skova podkrepljen s samonanašalnim vzklikanjem. Semplanje je uspešno, nagovor pa bi težko bil bolj neposreden: »Dame in gospodje, dobrodošli v gledališče / mikrofon je moje orodje in ta oder je prizorišče / moram sceno zakurit, to ni več disco plesišče / vse, kar delam, je absurd, koncentracijsko taborišče.« 

Če želi prinesti verbalno žarišče in zagovarjati umetnost, potem si kot bizarno multiplo osebnost postavi gromozansko visoko letvico, ko opomni, da »folk pozablja, da je hip hop sporočilo«. In ko pravi, da ne išče potrditve, in dodaja, da pesniki za sabo pustijo idejo, ne prahu, je ob takem scratchanju (Dj Fu) nehote primerjan z vsem pred njim. Že v lokalnem okolju (Klemen Klemen), še bolj pa z Muratom in Josejem ter Trkajem. Sploh ko reče, da je rešilni jopič v poplavi hip hopa. Lutkar je več kot ambiciozen komad, ki se zaveda lastne pomembnosti. Skova tvega. Ampak ko je v intervjujih odgovarjal na to, kaj so najbolj nadležna vprašanja, je pokazal, da se tega zaveda: »Ali poznaš Klemna Klemna?« Seveda ga. Prijatelja sta, za prvo pero trnowega pravi, da je ninja. In ve, da ga poznajo tudi poslušalci. Pač, Trnovo, »kraj (ne)srečnega imena«. Kot intelektualni mitraljez raperskega posttrnow bataljona deluje kot nekdo, ki noče postati general, a je predober za pehoto. Pri devetindvajsetih noče impresionirati nikogar več, še najmanj »zaostale paglavce«.

Skova tako ne zapravlja časa, ko se na glavo vrže v 100% Skill. Mu pa koristi, da si vseeno vzame zalet, ko prepusti vnešeni wah-wah kitari s produkcijo Edina Kvrgića – Edicha, da zahrešči. Komad, kjer je nastop premišljen, načrtovan, zaželen. Zavrti čas nazaj in se spomni »prevelikih trenirk, ruzakov in strganih patik«. 100% Skill je rimana biografija, dobrodošla za preučevanje njegove generacije: pri dvanajstih je prvič »sfuku majk«, ko so se v osnovni šoli vsi drugi pridno učili, je on repal po kleteh in se učil na ulici, z ruto okrog glave in diskmanom v žepu na igrišču. »100% hip hop / 100% skill / rodil se je v men in ne boste ga ubil / mc didžej mikrofon vinil« – klasičen, zreduciran, a še vedno močen refren, dvakrat ponovljen, s katerim se je bodisi nekdaj želel pojasnjevati pred ožjo srenjo, zlasti družino, ali pa spisati naslednje poglavje izkušnje srednje šole na Fužinah. 100% Skill je glede na metaforični začetek albuma (pre)direkten, četudi skuša delovati urbano, mu kljub drvenju k prepričljivemu refrenu morda malo zmanjka pri raperskem flowu. To je prej ulični teater kot pa teater ulice. Refren in kitica sta svoja zgodba. In tukaj je Skova, ki je bogat, tudi ko nima za čike, bližje Goranu Vojnoviću kot Klemnu Klemnu, kričeč, da bolj vejo, »kdo je Biggie kot kdo je Kosovel«. Kar je prej kompliment kot ne. 

Že v Labirintu, kjer se produkcija zombijevsko zamakne, se dediščini trnow stajla, s katero ga ne primerjamo, le nadaljujemo genezo, približa. Nasloni se na rikverc podlago ter prepusti vokalu, da zahrešči, pripove, prepove, dopove, medtem ko mikrofon v roke vzame tudi gost, Simpl. Labirint ima več kot primeren, skoraj brezpotni naslov med razpadajočimi stenami, ko se spet vrne v gledališke alter ege in se pokloni dedku, ko prerok izgine, ujame pa se na Tujca in Albert (Camus) razlaga, da »ta lajf ni vreden kurca«, ter tako pokaže načitano verzijo slovenskega hip hopa. Ne da bi izpadel prepotentno, kaj šele piflarsko, čeprav s tem ne bi bilo nič narobe. Prej hodi po drugi tanki liniji, ko se prebije skozi SSKJ labirint, ko »vidi kamne govor't« in »kot galeb glajda« čez namišljeni potop. Mefistovsko.

Vitez je med krajšimi komadi, najkrajši s podlago, in spet precej drugačen od slišanega pred tem (Kostja Horvat Eleven Eleven), ampak očitno avtorju dovolj pomemben, da je na naslovnici lutkarju napel žice prav nanj. Na Viteza. Literarnozgodovinski poskus, ki ostane le to, dober poskus. Na albumu v tretji osebi štrli in po dveh dozah Skove ne premore premo sorazmerne direktne simbolistike, po kateri ima vitez nove dobe svoj ščit, konja in glavo, a se bo še vedno boril krvavo. Ker »ne gre za dobro ime, temveč srce«. Kliše? Ne, teater, zvest naslovu in konceptu. Kratko, a uspešno minljivo. 

Na tej točki se album povsem prelomi. Skova stopi iz osebno spisane igre pred občestvo. Obsijan s snopom gledališke luči. On. Sam. Hamlet. Monolog. Acapella. »Učil so me, da lajf je borba / pa se počutm, kt da sem Sizif / u hrib valim velikansko skalo / zmer mi uide / pa sem u pizdi« – neoantična, postsovretovska, skoraj plečnikovska arhitektura stihov, ki si dovoli ogromno znotraj ohlapnih rap okvirov. Je to Skova? Igralec, ki igra Skovo? Doda reverb, tako da je nezgrešljivo, kako gre ves čas za teatralni govor, ne pa goli freestyle monolog, ki najraje »zajebal bi bogove«. Skoraj politični program, traktat, govor, ki pa obstane nekje med splošnim in uličarskim. Acapella je tako bolj ali manj zelo visokoleteč skit, ampak vreden priimka Vipotnik. Po tem se album odvije mnogo bolj sproščeno. Že zato, ker je Svetilnik naslednja vodena tura v turizmu izgubljenih duš. S podlago, še enim z ženskim vokalom podkrepljenim samplom. Ob dodelani produkciji, ki ji je dovoljeno poigravanje in dodajanje, postane jasno, da Skova raje naprej porine tekst. Če kje, potem tukaj skuje rime, vredne hajpa. In tokrat mu uspe podvojiti sporočilo: »Js sm samo svetilnik / tega nauš vidu u filmih / js sm zaščitnik romarjev, duš, sine, posluš / skoz temo gremo skup, preden vse se ... zruš!« Na pravem mestu ob pravem času gostu ponudi priložnost, da pristopi k predstavi. Vazz ni le prepoznaven gost, ki bi gostoval zaradi gostovanja, temveč pokaže, da je poetika Skove tako razvidna, da jo kaže celo posnemati, ne da bi prišlo za copy-pasta, temveč kot specifičen, dosegljivo nalezljiv stil. Svetilnik je nemara simbolistični presežek, čeprav znova preveč prebija gledališko četrto steno s »sam js bom vedno repu za socialno ogrožene«

Theatrum kot album izstopa z Ahilovo peto. Podlaga Moveknowledgement se več kot pozna, v drdranju se ponuja update N'tokovega kultnega komada Slovenec sem. »Sovražm stereotipe o Slovencih, ker večinoma držijo / kamorkol pogledam okrog sebe, vidm agonijo foušijo / šerjo se naša mesta / sam je vedno bl ozka moja soseska / zdej zgleda kt soteska / vse to deluje mi kt groteska / Če ma tvoj sosed lep vrt, morš ti met lepšiga / če ma tvoj sosed velk vrt, pol ti rabš večjiga.« Kar je Ahilovo peto izstrelilo, je poleg izjemne saksofonske podlage Jake Birsa ter premišljeno izkušene podlage metascensko preizpraševanje o tem, v kaj ta glasba raste. In zlasti družba, v kateri ni povezave, čeprav internet dela brezhibno. Sporočilo, v break beatu, da nam je samoumevno, ker sonce sije zastonj. Dejan Slak na basu in Uroš Weinberger na kitari to sporočilo podkrepita. 

Preostanek je le še v pričakovanju finiša. Po svoje je dramaturgija albuma pravšnja, saj Ahilova peta pride dovolj pozno, da sklepni komadi izpadejo skoraj kot chill glasba v lokalu, kamor se gre po predstavi. Sporočilo je še vedno trnovsko, ampak v In si pojem bolj štejejo glasba, vzdušje, vajb kakor sporočilo. Skica, ki ji ne škodi, da tudi zveni tako, kot da v slušalkah zveni Đorđe Balašević. Ampak preden pride konec, se v enournem epu Balast zgodi predstava v predstavi. Nastopa lenuh brez vizije, slikar, ki pozna le čopič, ki ni narisal lastne lepše prihodnosti slavnega slikarja. Deluje preveč velikopotezno, zapoznelo in obenem močno in prepričljivo, tako da nemara prelomi dramaturgijo plošče ter naredi ploščo v plošči. Mini rap opera. Po svoje škoda, saj bi Balast takoj po uvodu imel povsem drugačno moč. Na koncu pa deluje kot stara plošča. Ampak najbrž je ravno to tisto, kar je avtor želel povedati. Balast želi biti ogromno, več, kot dejansko je, skoraj stanovski je. 

Vrstni red torej ni kampanjski. In si pojem bi se precej bolje zlil s sklepnim komadom Malenkosti, še enim sproščenim in negledališkim komadom. Gostovanje Enje je dobrodošlo za pesem kot tako, sicer pa komad štrli, ker bi rad bil malenkosten, morda celo preveč, ne glede na to, da gre za naslednjo vsakodnevno kislo zgodbo. 

Prvenec Theatrum se konča z aplavzom. Pričakovano. In s tem ni nič narobe. Skova je skrbno delal na ideji in še bolj na izvedbi. Ko je prišla plošča, ga hajp ni prevzel. Držal se je koncepta in posnel svojevrsten Master of Puppets. Zato je Theatrum prepoznaven prvenec. Skova kot vešči lutkar na lucidnih vrvicah uprizarja gledljivo predstavo alter ega in postuličarske simbolistike.