Preprosto, toda resnično!

Gorenjski death metal kvartet Brutart se po dekadi kreativnega dremeža oglaša s polnokrvnim glasbenim izdelkom Wear My Skin z enajstimi pesmimi v angleškem jeziku. Glavna lastnost njegovega glasbenega izraza je preseganje okvirov lastnega glavnega žanra in nagib proti doomu in post rocku, kar pa glede na material ne preseneča. In zakaj tudi bi?

Zdi se, da je na domači hrupno glasbeni sceni najdejavnejše društvo On Parole Productions, ki je glavni promotor dobršnega dela domačih bolj ali manj metalskih zasedb s podobnim (samo)udejstvovanjem, kamor spadajo tudi fizični izdelek in njegova izdelava. Za dokaj nevpadljivi ovitek albuma je poskrbel Matija Prnaver, glavni akter omenjenega društva, pod fotografijo pa je podpisan Frexdelux. Kot že sama glasba severozahodnih rojakov v svojem obstoju ne potrebuje preveč krancljanja, tako tudi ovitek ter koncept ne potrebujeta preveč posebnosti. Na sprednji strani vidimo štiri slike fotomodela, mladega dekleta z belo majčko, na katerih so odtisnjeni obrazi članov. Barbaro Šubelj z odprtjem knjižice vidimo v najrazličnejših pozah še na sedmih fotografijah znotraj knjižice, torej skupaj na enajstih, umeščenih v zaprt kamniti prostor. Na zadnji strani ovitka je videti, da je vse majčke odvrgla, torej ostane gola, kar slikovito nakazuje že naslov. Posebnost tiči tudi v sledečem: idejni vodja je bobnar Sebastjan Mulej, ki je odgovoren tudi za besedila. Te vokalno dosti enolično interpretira kitarist Blaž Kelbl, pod aranžma pa je podpisan celotni bend. Ob kitaristu Eriku Orsonu, ki je zmešal zvok, potem ko ga je posnel v letih 2015–16 v Drama queen studios, je najnovejši član basist Roman Štupar. Za končno obdelavo posnetega materiala so poskrbeli v Pancho Music. 

Glasbeni material je konkreten, že slišano žagajoč in mestoma samosvoj. Ni pa to pogoj za lahkotno slušno-čutno prežvekovanje vsebine. Ne gre torej za lahkotno glasbo, ki je narejena za mase, nasprotno, Brutart je namenjen usmerjenemu poslušalcu, in to po možnosti na živem nastopu. Na videz povsem enostavna imena pesmi, ki so si obenem še zvočno zelo podobne, lahko sestavijo skupno idejo modernega posameznika v hladnem in neprijaznem svetu, kakor ga postavi začetna pesem Evil Eye, kjer lirski subjekt pojasni: »This cold scary thing / tears a hole inside of me / leave me, enemy / loss is something that (…) Loss is evil but you / are evil through and through«. In jo od tod sestavlja v vse jasnejšo sliko širšega pregleda, ko se ta »predmet« v glasbeni sliki utrjuje naprej (Monodark, Dolores): »Past is your face on my mind / obscured, and silent, and covered with grime …« ali: »Then there is nothing out there / then there is nothing worth living for / then you are down at the end / empty you are standing there / just staring blankly«. Ko pridemo do četrte pesmi, The world at the end of the light, že vemo, da avtor s precej enoličnim glasbenim izrazom misli več kot resno. Kitarski prijemi Orsona, narejeni na ritmično Mulejevo in Štuparjevo bobnarsko poudarjanje, čemur sledi Kelblovo suvereno rjovenje, ki ga izmenjujejo z inštrumentalnimi deli, je torej uigrana, a težka in ne prehitra celota, ki jo lahko kot vse drugo vzljubite ali pa ne. Ta vtis se v nadaljevanju potrdi z Misantrophy, Devil's thrill, Dirty creatures, Hollow heights, Suffer in silence in Bearing the unbearable, dokler omenjene celovitosti ne sklene v zaključeno krožnost počasi približujoča se Children for despair. Proti koncu dinamika pesmi malo naraste, a ne preveč. Sliši se kak kitarski solo ali dva, zopet suvereno.

Ni kaj, fantje se ne hecajo. To je njihov podpis, če vam je všeč ali ne. Najbolje ga zastopa prav zadnja pesem, kljub temu da album severozahodnih rojakov vsekakor deluje kot homogena glasbena enota. Brutart z aktualnim Wear my skin poslušalca lahko zvabi v svoje masovno zvočne in predvsem nezlagane svetove, če se mu ta seveda pusti in obleče bendovo kožo. In kolikokrat v celoti sploh kaj poslušate? Sledite skoraj petminutni pesmi, kjer se pripoveduje hrupno glasbeno zgodbo in kjer ni prostora za »pokaži, kaj znaš« vragolije ter sonično afnanje? Brutart v svoji enostavnosti, že skoraj klišejskosti, ohranja sestavljen, a hkrati enoten obraz, s potezo manj pa naredi več, kot je potrebno. Kot skoraj nevidni make-up deluje izvrstno in dobrodošlo, predvsem v časih, ko se vse zdi zmešano, kar na silo, samo, da je … Tovrstna klena glasbena drža zna postati sčasoma enolična, kar preveč, a to ne igra bistvene vloge. Iskrenost je lahko težka, kakor je lahko resnica dostikrat brutalna: »On the souls of fathers / shadows cannot sleep / as the sins of mothers / through our lifetimes reap.« (Children for despair). In prav je tako.

Brutart ima večjo vrednost, kot bi človek sodil po začetku albuma. Glasbeni izdelek je navsezadnje izpopolnjen in dovršen po obliki in vsebini. Tovrstna hrupna glasba že v svojem izhodišču pač ni zanimiva za večinsko srenjo – kar pa je lahko pozitivno in gorenjskega četverca zanesljivo ne moti. Čeprav zgolj navidezno servirano v povprečni obliki in vsebini, je sporočilo, ki ga nosi s seboj album, aktualno in vredno večkratnega poslušanja. Nadenite si kožo Brutarta in se preizkusite v njegovem pogledu na svet. Žanrska hibridnost zopet ne preseneča in očitno postaja vse bolj popularna tudi v hrupni glasbeni sceni.