28.04.2020
Preštekani Haiku Garden
Posnetek izštekanega nastopa skupine Haiku Garden, ki se je premierno zgodil natanko pred enim letom, predstavlja to glasbo v še subtilnejši luči, kakor smo je bili vajeni doslej. Ne gre le za izštekanost, temveč za preštekanost, kot pravijo fantje iz skupine.

Haiku Garden
Izštekani Haiku Garden
ZKP RTV Slovenija
2020
Preštekanost bi lahko razumeli skozi prizmo zvočne prežetosti temeljne glasbene podobe skupine Haiku Garden, ki si je za potrebe svojega izštekanega nastopa omislila zelo širok razpon glasbil, od ritem mašine, sintetizatorja, harmonike in trobente prek dveh violin, viole, violončela, kontrabasa pa vse do dvanajststrunske akustične kitare, sitarja, klavirja in vokoderja. Kot da bi šlo za osebno zadoščenje ali kratko malo maščevanje neljubi dogodivščini s turneje po Španiji, kjer so fantom pokradli najpomembnejše dele njihove glasbene opreme. Kakorkoli že, preštekani Haiku Garden se sliši fascinantno in njegova shoegaze rapsodija se v takšni zvočno-lirični preobleki zasidra še globlje v ušesa, vajena zgodb z mini albuma Waver in celovečerca Where If Not Now. Primarna tenkočutnost bendove hrupne simfonije, ki se je krmila iz raznovrstnih odtenkov kitarske distrorzije, je v tem izštekanem nastopu dobesedno (po)doživela prečiščenje. To nikakor ne pomeni, da je Haiku Garden izgubil na svoji rezkosti, ostrini ali gmotnemu postajanju vsebine svojih skladb, daleč od tega. Res pa je, da so novi aranžmaji, ki so jih fantje zastavili na pol poti med akustiko in strojno ritmiko, zaživeli v vsej svoji skladateljski kompleksnosti.
Primarna tenkočutnost bendove hrupne simfonije, ki se je krmila iz raznovrstnih odtenkov kitarske distrorzije, je v tem izštekanem nastopu dobesedno (po)doživela prečiščenje. To nikakor ne pomeni, da je Haiku Garden izgubil na svoji rezkosti, ostrini ali gmotnemu postajanju vsebine svojih skladb, daleč od tega. Res pa je, da so novi aranžmaji, ki so jih fantje zastavili na pol poti med akustiko in strojno ritmiko, zaživeli v vsej svoji skladateljski kompleksnosti. Ali povedano drugače, za vse, ki mislijo ali si domišljajo, da je navigacija hrupa v glasbi le premočrtni rezultat mogočnosti in moči uporabnega inštrumentarija, priporočam v poslušanje Izštekani Haiku Garden. Že z uvodno skladbo Rosetta se nam pred očmi in ušesi zavrti kronološko pogojena novejša zgodovina rocka, od britanskega postpunka do seattlovskega grungea. Skladbi Idle Abyss in Catch My Breath pa se s svojo osvežilno naracijo slišita kot spomini, ki smo jih vselej veseli, ko se nam utrnejo, ne glede na to, v kateri del dneva so locirane naše spominske celice. Seveda je težko in nehvaležno izbrati favorita tako eteričnega in barvitega nastopa, kjer je bend preigral še skladbe Mercury, Drifter in Caving. A vseeno bi izpostavil mariachi miniaturo Until Then, ki se sliši kot lucidni spoj tejano ali tex-mex trobent in osenčenih (The Shadows, op. avt.) kitar. Klasičen haiku western!