Prešvicani rock

Bistvo rokenrola je biti v stiku s prešvicano publiko. Takšno je, sodeč po vizitki na predstavitvenem profilu, geslo skupine Lumberjack. In po prvencu Brez nadzora, brez morale sodeč, je dolenjski peterec v želji po preboju v prestolnico, da bi tam prešvical ciljno publiko, pošteno zašvical. Prvenec, za kakršnega bi se predvsem zaradi brezhibno izpiljene zvočne podobe gotovo prešvicali tudi tisti, po katerih se album zgleduje. Namreč domači »klasični« rockerji. Če je Imset s Persono pokazal, kaj je bila prebojna moč Siddharte na albumu Nord, se Lumberjack pokloni poti, ki jo je tlakovala Big Foot Mama. Z ravno dovolj osamljenim, neučakanim, a prepotentnim krikom »Sam, sam še mal ... / Ko sivina 'zgine, postal bom kralj«.

Lumberjack nakazuje, da se je iz vloge predskupine naučil dovolj. Sestavil je predvidljiv, a vendar prešvican prvenec. Fantje so se zgarali, vidi se, da v komade verjamejo in da so jih pošteno preigrali.

Lumberjack je »klasični« rockovski peterec, a domači »klasični« rockovski peterec. Precej tvegano je namreč zglede našel doma, kot nakaže že uvodni verz: »Lahko molčal bi o resnici, / optimizem gnal, da ne ostanem sam«. Tako velikopotezno album odpre Rok Ahačevčič, nesporni vodja, središče in sila skupine v uvodni pesmi Tist dan. Sicer je malo verjetno, da bi si oboževalci (že) potetovirali besedila na svoja telesa, kot lahko vidimo v spremni knjižici, vendar brez udarnih, spevnih, samozavestnih, skoraj naduvanih besedil rock pač ne prešvica. In predvsem Ahačevčič to počne na svoj račun: »Spet vrn' mi tist' dan, / ko bil sem brez napak, / tist dan / brez nadzor, brez moral«. 

Skladbe Lumberjack neposredno nagovarjajo. Čisto brez nadzora niso, zato pa je jasno, da želijo biti brez moral(iziranja). Predvsem v pričakovani drugi osebi ednine, ko je sporočilo najmočnejše, saj ima za prvenec še premalo prvoosebnih zgodb. Hitro se ugotovi, da je esenca oziroma presežek Brez nadzora, brez morale v celovitem rockovskem zvoku skladb, ki jih nastavi kitarski rif, ponese pa podaljšan, velik, mogočen in dobro posnet refren. Lumberjack si namreč v refrenih upa še več kot v kiticah. Ne sprejema kompromisov, prav tako kmalu fantje dajo vedeti, da se z neobhodnimi primerjavami ne ubadajo, četudi se z Big Foot Mamo prekrivajo celo naslovi (Tist' dan v tednu je naslov dokumentarnega filma o BFM, skladba Kralj pa je na prvencu Nova pravila iz leta 1995). Zasedba Lumberjack si v tej maniri dovoli vleči iz pekla v ambiciozni skladbi Kdo z rešitvijo … »polizal z ustnic bo skrbi«. Seksi, hormonsko, rockersko. S tem je Lumberjack neo-slo-rock devetdesetih, vendar ga vsaj malo posodobi z ritmičnimi prijemi v verzih, kar skladbo Sanje loči od predhodnice Kdo. 

Bolj kot monotonost je monolitnost tista nihalna točka prvenca, ki bo od skupine terjal spremembe, če oziroma ko bo nadaljevala diskografsko kariero. Skoraj vsaka od skladb, zlasti pa ritmično prepričljiva Pleše, lahko samostojno zasede vidno mesto v tistem radijskem programu, ki se želi pomladiti in posodobiti. Nenazadnje je bil Kralj popevka tedna na Valu 202; a že dolžina skladb (vse se vrtijo okrog 02:43 in 03:26) kaže na vztrajanje pri formuli. S tem ni nič narobe, še zlasti v primeru prvenca, saj se Lumberjack presoja prav iz klasičnih časov, po katerih se zgleduje. Ampak ker živimo v času singlov in hipne pozornosti, potrebuje Lumberjack za še večji pečat več ekskurzov. Za sedaj dobro deluje na prvo žogo, se pravi, da težav s pritegovanjem pozornosti bend nima, nekoliko se zatakne pri prebijanju skozi album. Nekje med skladbama Lažem in Čas se album zlije v eno pesem, zato je po uvodni pesmi Tist dan šele Čist vse tista, ki izstopi, ko David Podgornik markantno pritisne na klaviaturske tipke in popelje Lumberjack v 21. stoletje, kar potrdi sklepna Štanz, ko klaviature bend odmaknejo od vsega, na čemer je ta gradil uvodoma. S tem si fantje puščajo dovolj prostora za kreativno iskanje in širjenje obzorij znotraj žanra, ki je pri nas pravzaprav že precej izkoriščen. 

Lumberjack je kljub preudarnemu bobnanju Blaža Kustra in pedantni ritmični spremljavi basista Jake Novaka skupina, od katere ne kaže pričakovati zmage na predizborih, natečajih in tekmovanjih, že zato ne, ker prihaja in nagovarja čase, ko se je zmagovalo drugače. Na Videospotnicah. Za tiste čase pa ima Lumberjack v kitarski navezi Roka Ahavčevčiča in Robija Glača zmagovalno kombinacijo. A danes se zmaguje drugače. 

Brez nadzora, brez morale je v studiu ob Dragu Popoviču dobil prav vse, kar potrebuje, da več kot le opozori nase. Za večji pečat pa potrebuje občinstvo, ki ga bo tvorilo več vrstnikov članov benda. Ti namreč lahko s svojo mladostno, igrivo in poredno zagnanostjo dosežejo generacijo, ki ji slovenska rockovska elita pač ni več kos na tako mladosten način. EMŠO ne laže. Vsekakor Lumberjack nakazuje, da se je iz vloge predskupine naučil dovolj. Sestavil je predvidljiv, a vendar prešvican prvenec. Fantje so se zgarali, vidi se, da v komade verjamejo in da so jih pošteno preigrali. Kot generacija, ki v Big Foot Mami, Sausages in Siddharti vidi klasični slovenski rock, so se z odliko naučili abecede, in to z odličnim razrednikom Dragom Popovičem. Prvenec presega pričakovanja. Ampak pri tovrstnem rocku se pravo švicanje začne šele na terenu.