Pretanjeni potopis po prebujeni spokojnosti

Kot recenzent se albumov, kot je najnovejši Chrisa Eckmana, Where the Spirit Rests, vedno bojim. Medtem ko te njegovo poslušanje posrka v čudovite vinjete o spokojnosti, na kar namiguje že naslov, je treba te občutke ubesediti – in ne samo ubesediti, temveč povedati na način, kot (morda) še niso bili podani. Kavelj tiči v tem, da to enostavno ni mogoče. Zato sem – kot poprej že pri Neilu Youngu in Vladu Kreslinu – soočen s težavo, da povedano enostavno povem še enkrat, pri tem pa uporabim naslove/vsebine, ki so odtisnjeni na novem albumu, še bolj pa v njegovih zarezah. Where the Spirit Rests je namreč pretanjen, sanjaški in čutno odpeti potopis po tlorisu glasbe novega sveta in najglobljih hodnikih naše utesnjene podzavesti. Where the Spirit Rests je v celoti osmišljen album, ki tako v svoji zvočni kot besedilni podobi (na koncu koncev tudi vizualni) da glas, ki ga slišiš v sebi kot precej glasnejšega od vsakodnevnega hrupa okoli nas. Slečene akustične oblike so povsem dovolj, da nagovorijo intimno poetiko, ki pripoveduje o življenju kot takem in ne o njegovih premnogih (umetnih) imitacijah.

Where the Spirit Rests je album (ameriških) pejsažev in spominov, ki enostavnost popularne glasbe približuje vzdušju antičnih grških gledališč. Kajti če je umetnost sanjanje z odrtimi očmi ali uvod v vzporedno življenje, potem je odtisnjena atmosfera na njem uvod v uvod, ki se v svoji celoti, med umirjenim sprehodom čez vseh sedem pesmi, posluša kot priložnost za korak iz rockovske dediščine neposredno v poezijo. Da bi nam Eckman približal liričnost, nam v pričakovanem odkrivanju ameriške zvočne in geografske dediščine, ki je ozadje za njegove poetične drame, skozi pesmi vse bolj namiguje, da se ti pejsaži prav nič ne razlikujejo od naših. Nenazadnje nas na to opozarjata naslovna fotografija pa videospot za naslovno skladbo. Povratek h koreninam (ne domotožje!) se tokrat vrši pod točko tišine, kjer je odsotnost hrupa še toliko očitnejša. Eckman nam namreč ploščo predoči kot ogledalo, v katerem odsevajo naše prostoleteče misli in se znova prebuja poslušalska strast. Med poslušanjem celote albuma lahko v utripajočem tkivu americane ali vizije ameriške tradicije dejansko zaslišimo pozabljene misli, saj je očitno, da je album začel nastajati v trenutku, ko so se vrata sobe zaprla pred zunanjim svetom. Nehote sem se pri tem spomnil pesmi Raymonda Carverja iz zbirke A New Path to the Waterfall, v katerih mu je bilo povsem jasno, da se približuje konec življenja, vendar temu ni posvečal večje pozornosti oziroma se s tem kakorkoli obremenjeval ali omejeval svoj dotedanji način življenja; v miru je prižgal cigareto in se prepustil … Chris Eckman se na plošči prav tako prepusti duhu glasbe. Res je prijetno znova slišati znano naracijo z verzi, za katere se zdi, da nas (po)iščejo kot nekakšne kratke zgodbe, ki v sebi nosijo vse bistvene elemente eksistencialne drame. In ta nas nagovarja, a tako, da se tega niti ne zavedamo.   

Eckman že takoj v uvodni skladbi Early Snow nastavi vzdušje, od katerega ne odstopa do zaključne pesmi CTFD ali Calm the Fuck Down. Že to (in epilog) namiguje, da se je v zadnjem negotovem času v njem naselil bivanjski nemir, zato vinjete delujejo pomirjujoče, kar pa ne pomeni, da se je vdal usodi. Ravno nasprotno, svet je tako nazadoval, da je resnico moč najti samo še v umetnosti, zato se osredotoči na poetiko osamljenosti, ki jo najdemo v življenjih z malim ž. Folkovski uvod na sledi Townesa Van Zandta se kmalu prelevi v pretanjene melodije z (alternativnimi) country zasuki, kjer pesnik spomni na nekatere svoje pretekle rešitve, osvojene znotraj matične skupine The Walkabouts in spin-offa Chris & Carla. This Curving Track, Cabin Fever, Drinking in America nas tako postavijo v okvirje, ki jih je Eckman pogosto uporabljal v svoji dosedanji karieri. To pomeni, da se pretanjeno poglobi v svoje razumevanje ameriške tradicije, ki občasno površno koketira z ohlapnimi motivi pop glasbe. Pesmi – tudi v zadnjem delu ali na drugi strani vinilne različice albuma, ko se z Northern Lights znova obrne bolj proti folku – so spokojne in občutljive, popolnjene z raznolikimi zvočenji in premazi glasbil, kot so analogni sintesajzer, električni čelo in klavir (Alastair McNeill), kitara pedal steel (Chuck Johnson in Jon Hyde) ter violina in viola (Catherine Graindorge), medtem ko je vpoklic Žige Goloba (kontrabas) in Blaža Celarca (bobni) pri Eckmanu že stalnica. V naslovni skladbi se kot gost na električnem klavirju wurlitzer izkaže tudi Chris Cacavas, nekdaj klaviaturist (in še kaj) v skupini Green On Red.      

Where the Spirit Rests je v celoti osmišljen album, ki tako v svoji zvočni kot besedilni podobi (na koncu koncev tudi vizualni) da glas, ki ga slišiš v sebi kot precej glasnejšega od vsakodnevnega hrupa okoli nas. Slečene akustične oblike so povsem dovolj, da nagovorijo intimno poetiko, ki pripoveduje o življenju kot takem in ne o njegovih premnogih (umetnih) imitacijah. Na neki način ga lahko obravnavamo kot zatišje pred viharjem; Chris Eckman mi je namreč namignil, da bo njegov naslednji solistični projekt na precej višjih decibelnih obratih.