08.06.2022

Pretočna časovna kapsula

Ambiciozni, zagnani in premešani prvenec »multikulti« dvojca, ki je zrasel v bend Batista Cadillac.

Jaša Lorenčič

Batista Cadillac

Batista Cadillac

Batista Cadillac

SonicTribe
2022

Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi bilo, če bi Batista Cadillac zmagal na letošnji Emi in namesto celjskega srednješolskega fenomena LPS zastopal Slovenijo na Eurosongu. Bi tudi on končal na dnu? Ampak saj to naposled ni pomembno. Kar šteje, je (multi)žanrska sveža vztrajnost, ki je po takem prvencu, kot je Batista Cadillac, ne gre zamenjevati z naivnostjo. Nabrita ideja Urbana Lutmana in Matije Koritnika je prerasla v ambiciozni prvenec, ki konvencionalno, toda tokrat zelo primerno nosi kar ime skupine. No, dvojca, no, skupine. Prvenec Batista Cadillac je vsaj toliko odsev časa in prostora, kot tudi odsev dvojca, ki se želi prebiti na sceno. Medijsko, koncertno, popevkarsko. Album je časovna kompilacija in kapsula z nastavki za kaj več. Predvsem za koncertno podoživljanje. Se pa že ob tem prvencu vidi, da bo treba sprejemati kompromise.

Batista Cadillac – tako album kot bend – je svojevrstni hibrid. Ne gre za prvi takšen primer, najbrž tudi zadnji ne, zagotovo pa bo obveljal za enega uspešnejših. Urban Lutman (vokal) in Matija Koritnik (kitara) sta bila sprva dvojec. Z idejo in željo. Preizkusila sta se v najstniški vnemi, da postaneta del skupine, a sta nato kot predstavnika nove generacije ubrala drugačno pot: stopnjevala in uprizorila sta redko videni spoj – Slovenija ima Talent + Val 202 + Ema. In ne da bi vedela, v kaj se bo njun projekt razvil, sta precej uspešno pokazala, da tej generaciji najbolj ustrezajo žanri in pristopi, ki presegajo zakoličene medijske okvire. 

Prednost takšnega prvenca, kot je Batista Cadillac, je njegova debitantska preglednost. Ne le oblikovna, izražena v bazični, nekomplicirano oblikovani naslovnici. Pust me do besede, ki je uradno prvi singel sprva zgolj dvojca, je prepričljivo zapolnil radijske želje in stare navade. Toda na novo. Komad je postal originalna repriza. Ujel je sodobno produkcijo, ampak vseeno z dovolj domačnosti, da ni izpadel uvoženo, kaj šele kot kopija. Ustrezen za različne formate, programske sheme, oglase in okuse je. Lutman in Koritnik sta takoj našla formulo, kako posneti sedanjo preteklost. Tako, da predvajana popevka, kar Pust me do besede v osnovi je, deluje kot tukaj in zdaj ter hkrati ne preveč sproducirano. V eni sami (prvi) pesmi je poosebljeno vse, kar so nekateri drugi iskali in ciljali, a dolgo niso našli. Zagotovo ne že kar prvič. Dvojec je Pust me do besede zastavil tako širokogrudno, da je kmalu potreboval več glasbenikov. Štiri roke so bile za toliko žanrov premalo. 

Prvenec je sprva zložen kronološko. Tako je tudi Stop še naprej geneza dvojca, preden je ta postal bend. Takšna kronološka izbira nazorno pokaže, kje sta se Koritnik in Lutman našla, kje napredovala. Stop je malenkost počasnejša, bolj soulovska skladba, molovska v verzu, ki za razliko od Pust me do besede pušča več prostora Lutmanovemu vokalu. Ta je na tej točki že bolj prepoznaven, a še ne zares prepričljiv, vsaj ne v refrenu »stop, stop, stop / zagrni zavese«, ki ponudi markanten prelom in sodobni repetitivno instantni moment. Toda ne glede na do zdaj znano biografijo v Stop Batista Cadillac še ne deluje zares kot uigrana skupina. To pa mu uspe nemudoma zatem: skladba Magnolije ponudi skupinski duh. Lutmanov vokal dobi odtenke, barvo, naracijo. Romantične, cvetličarske, zaljubljene Magnolije so razširitev po zaslugi dodelane celote v izvedbi P'Jays (nekdaj Pijammies), kjer pa še tako temeljita celota deluje le začasno, dasiravno v kristalni produkciji izkušenega Martina Štibernika (producentov je bilo sicer še nekaj: Jernej Kržič, Robi Bulešić, Tomaž Marič). Magnolije imajo zaradi polnega zvoka pihalne sekcije pridih Slovenske popevke

Še vedno pa niti na tej točki ni jasno, kaj točno Batista Cadillac je. Kar po svoje še okrepi Generacija neba, tretja popevka tedna na Valu 202, v kateri se dvojec odpre in prepusti celotnemu bendu nekaj vidnejših solo vložkov. Dve pesmi, ki si skoraj ne bi mogli biti bolj različni. Še bolj konfuzno je dejstvo, da je ogrodje P'Jays zapustilo Batista Cadillaca, ko sta Koritnik in Lutman pozdravila nove, tokrat res uradne člane: Primoža Hudoklina (kitara), Jakoba Zlatinška (klaviature), Sebastjana Podlesnika (bas) in Enosa Kuglerja (bobni). Smer vetra predstavlja kontrast kot neobremenjena celota in nakazuje potencialno dolgoročno podobo (koncertne) skupine. Je nehoteni kompromis: naprej pelje vokal, ampak njegova bit je nasprotno prav v kolektivnosti. Če želi Batista Cadillac bolj polniti odre, kot pa lesti po lestvici, potem ima v tej skladbi rešitev. 

Prelomna skladba je Mim' pravil. Že zato, ker je zasedla drugo mesto na Emi. In ker tako tudi zveni. Kako? Tako, da v sklopu vsega ostalega deluje bolj vizualno, filmsko. Edinkrat so klaviature tiste, ki nudijo podstat, vokal je pa tako obdelan, da v primerjavi s prej slišanim tu Lutmanov glas ni le predelana kopija mednarodnih hitov, temveč za hip celo samega sebe. Komad v sklopu prvenca toliko bolj štrli navzven, ker izgubi tisto, kar se je zdelo, da je nrav te glasbe. Produkcijska pesem je. 

Sledeča blues soulovska Toliko je potrebno še ponuja v kontekstu prvenca premislek. Batista Cadillac tu izkoristi oboje: produkcijo in talent. Po dodelani kitarski in basovski liniji se skladba opre na spremljevalne vokale, pomežikne celo Alabama Shakes, a ne zapusti varnega zavetja. Vseeno je tovrstni blues/soul rock sodobni kontrast, denimo, Hamu & Tribute 2 Love. Ja, to zveni svetlo, sveže, sploh ker tudi omenjena skupina išče svoje nove izraze, ampak nima več tako prostih rok kot Batista Cadillac. 

V Veš, da si lahko karkoli Batista Cadillac postane bendovski bend. Šele ko Lutman niza, prepeva, riše čez celotno zasedbo, dobi prvenec pridih tekočega albuma. Da je osrčje albuma prav v njegovi sredini, se zakoliči v Mestu v svobodi. Na tej točki postane album to, za kar si prizadeva: pretočen. »Nisem bil nikoli prvi / zdaj si ne pustim bit' drugi« je reprezentativni verz albuma. Batista Cadillac je bend z zvokom, kakršnih ne manjka na javnih radijskih postajah. Ker se z zapolnjenim zvokom zelo približuje tuji produkciji, pa je potem materinščina tista, na kateri stoji ali pade. Mesto v svobodi je neke vrste remi, ko še ni jasna končna podoba. 

Odgovor ponudi Svet se podira vase, kjer se minimalizem v uvodu še obnese, vendar postaneta tako sestava kot produkcija nevarno predvidljivi. Zato je premor ob kitari in klavirju, kar preraste v filmski zvok, mašilo, komadu pa zmanjka pri refrenu. Dlje od Pust me do besede Svet se podira vase skoraj ne bi mogel biti. Batista Cadillac kljub Lutmanovi predanosti postane mešanica vplivov, kjer niti tako zagnani refren, kot je preroški »svet se podira vase«, ne prepriča povsem. Kar je zamujena priložnost, je inštrumentalni del, ko skupina zares zazveni, kakor da se ne da prešteti rok in nog v njej. Vokal je nujni spremljevalec, a je bend tisti, ki prevzame štafeto. 

Za to, da so se ustvarjalci našli v produkciji sodobnega blues rocka, je najboljši dokaz Stik. Kjer pa želja po nalezljivem post-indie post-rock refrenu (tipa Kasabian) zamegli osnovno sporočilo. Nič ni narobe s poskusom, še zlasti po tako naštartanem verzu, toda refren je glede na celoto znova predvsem poskus. Te pesmi nimajo kakega bistvenega momenta. A to je za prvenec morda celo dobrodošlo, saj nakazuje, da dvojec raziskuje in želi najti, ustvariti več, toda še vedno znotraj varno dodelane produkcije. 

Gostovanje Thomasa Marcha (Tomaža Mariča) v zadnjem komadu, Neviden (ali me ljubiš), prinaša preskok. Skoraj ne spada na to ploščo, tako izrazit, močan, prepričljiv je. No, ne moremo reči, da albumu škoduje, ampak pokaže, kaj vse bi album še lahko bil. Kot napovednik za kaj migetajočega je mamljiv in vabljiv, toda hkrati odstopa od marsikaterega produkcijskega prijema iz drugih skladb na plošči. Za prvenec je takšen komad vsekakor tveganje. Ampak če kaj, potem sklepni komad govori o bendu z velikim potencialom. 

Batista Cadillac vsekakor ni neviden. Po takem meteorskem uspehu uvodnih komadov zagotovo ne. Prvenec Batista Cadillac je vsaj toliko odsev časa in prostora, kot tudi odsev dvojca, ki se želi prebiti na sceno. Medijsko, koncertno, popevkarsko. Album je časovna kompilacija in kapsula z nastavki za kaj več. Predvsem za koncertno podoživljanje. Se pa že ob tem prvencu vidi, da bo treba sprejemati kompromise. Dvome lahko vedno odpravijo – začetki. Tam je nekaj, česar pri nas še ni v isti maniri. Želja po takih komadih očitno obstaja. Žari.