Priklon kipeči jedrnatosti Slovencev

Koncertni cikel Slovenskih glasbenih dnevov je v Viteški dvorani s posebno bero skladb slovenske glasbene moderne razgrnil posebnosti določenega časa in prostora. S skladbami Lucijana Marije Škerjanca, Marija Kogoja in skladateljsko manj znanega Karla Jeraja je koncert razkril estetske premike v glasbi med obema svetovnima vojnama in vpliv Glasbene matice Ljubljana. Zahtevam raznolike ritmike, izmikajočih se in prekrivajočih se ploskev glasbenih linij polifonih pasaž in gostoti nasičenih tekstur je bil Ensemble Dissonance kos. Iz partiture je izvlekel več kontrastnih trenutkov in se do kraja izpel v liričnih pasusih. Nenadni viški v ekstremnih legah ter deroče plasti polifonske zasnove glasbenega stavka so izdali sem in tja kak neusklajen ton v orkestru, kar pa pravzaprav le dodatno priča o zahtevnosti tega pomembnega dela slovenske simfonike, kateremu se imamo poredko priložnost pokloniti. Koncert Slovenskih glasbenih dnevov nam je tokrat resnično dal to priložnost.

Ena od posebnosti, v katero je Klemen Hvala usmeril žaromete poustvarjalnih moči Ensembla Dissonance, je glasba Karla Jeraja. Jeraj, sicer bolj znan kot markantna glasbena osebnost, čigar vpliv sega zaradi delovanja v Orkestralnem društvu Glasbene matice in dela na področju veščin igranja violine, je ustvarjal znotraj idioma romantike. Ensemble Dissonance je ujel značilno Jerajevo glasbeno izraznost z zasanjano in žametno mehkobo zibajoče se melodike v skladbi Gondoljera. Njegovo Jesensko pesem je godalni sestav izvedel skupaj s sopranistko Niko Gorič, ki je s svojo interpretativno zrelostjo dala preprostejšemu glasbenemu stavku, ki je sestavljen iz tipičnih opernih kodov in formalnih vzorcev tistega časa, več poglobljenega izraza. K temu je prispevala tudi Hvalova priredba klavirskega parta Jesenske pesmi in samospevov Kaj mi krajšalo je čase in Ne vprašuj me za godalni ansambel, saj je s svojim tonskim barvanjem dal samospevu več emocionalne teže. Še več orkestralne vznesenosti je izzvala izvedba Kogojevega Allegretta, ki je dal priložnost za izrazitejše dinamične izbruhe in teksturno razboritost.  

Priredba cikla Škerjančevih Sedmih samospevov je prinesla dodatno dimenzijo ekspresivnosti pozne romantike v konturah temačnosti. Kljub jedrnatosti so Škerjančevi samospevi izjemno dodelani in dramaturško zaokroženi. Vsak samospev nas je ponesel v svojsko harmonsko vzdušje, tematika pesmi je kar kipela iz Škerjančeve pronicljive glasbene poetike. Priredba za godala je skladateljevo tematsko izdelano in povezano invencijo še izostrila. Gibka premikanja med prodornostjo in lahno plavajočo sonornostjo sicer mogočnega dramskega soprana Nike Gorič nas je intimno nagovarjal in podelil vsaki pesmi svojstven obraz. Temu je dodala še vživeto mimiko in igralske veščine; zdelo se je le, da bi se orkester moral ponekod z večjo dinamično prožnostjo umakniti pevki, da bi lahko bolj zazvenele nežnejše konture njenega glasu. Po dramatični in muzikalni plati je izstopal samospev Vizija.

Škerjančeva Ciaccona za godala je od orkestrašev Ensembla Dissonance terjala spet nove izvajalske viške. Violine so se razplamtele v polnem soju goreče tonske izraznosti v širokopoteznem fraziranju. Z barvitimi izbruhi so se vse bolj približevale zvočnim prvinam večtonalne harmonije Richarda Straussa. Orkestru je sem in tja ušel kak netočen začetek fraze, predvsem pri tišjih začetkih (piano). Škerjančeva Četrta simfonija nas je izkustveno potisnila še dlje v pomenljivo simfonično izpoved, v kateri se zrcali kompleksnost večplastnega zvoka razširjenega orkestra glasbene moderne. Zahtevam raznolike ritmike, izmikajočih se in prekrivajočih se ploskev glasbenih linij polifonih pasaž in gostoti nasičenih tekstur je bil Ensemble Dissonance kos. Iz partiture je izvlekel več kontrastnih trenutkov in se do kraja izpel v liričnih pasusih. Nenadni viški v ekstremnih legah ter deroče plasti polifonske zasnove glasbenega stavka so izdali sem in tja kak neusklajen ton v orkestru, kar pa pravzaprav le dodatno priča o zahtevnosti tega pomembnega dela slovenske simfonike, kateremu se imamo poredko priložnost pokloniti. Koncert Slovenskih glasbenih dnevov nam je tokrat resnično dal to priložnost.