Prikupnih pet – vokalna skupina Gallina drugič

Pred dvema letoma so pevke skupine Gallina na svoji prvi zgoščenki Gallina z eno nogo še stale v t. i. zborovski glasbi, s tokratno zgoščenko, ki so jo pomenljivo naslovile Prikupnih pet, pa so samozavestno šle naprej in v še bolj različne smeri: z najrazličnejšimi priredbami v vokalni jazz, ne da bi se pri tem popolnoma odpovedale tradicionalnemu zborovstvu. S skladbo Willkommen, Bienvenue, Welcome (John Kander, v priredbi Carstna Gerlitza) nas z zgoščenko seznanijo sopranistki Manca Simonič in Urška Banovec, altistki Ana Plemenitaš in Višnja Fičor ter Ana Erčulj kot umetniška vodja in na nekaterih posnetkih tudi kot pevka. 

Začnimo pri »klasičnih« zborovskih skladateljih, pri koreninah, saj daje zgoščenki vizualni pečat ilustracija cikličnega drevesa, katerega veje so korenine in korenine veje. Med temi partiturami je prav za Gallino Andrej Makor napisal cikel Preprosta ljubezen, v katerem so sveže postavljeni drug ob drugega klasični zborovski stavek, manire šansona in glasovno poigravanje. S skladbo La moglie di sapone Andrea Basevija se Galline suvereno spoprimejo z gostobesednostjo in gibkostjo, pokažejo samostojnost glasov in dinamičnega niansiranja. Nasprotno od slednje v Čopijevi Ljubim s harmonsko zasnovo, solističnimi pasusi in specifičnim zvokom namigujejo na klapski milje. 

Posnetki, ki so jih na prvi ter tudi drugi zgoščenki objavile Galline, dajejo vtis, kot da ni partiture in sloga, ki ga ne bi obvladale, in da se v glasbi lahko prevzetno obračajo zdaj sem, zdaj tja.

Galline se na zgoščenki Prikupnih pet najdlje zadržijo pri slovenski popevki. Poslušamo standarde Ne čakaj na maj (priredila Nada Žgur), Ljubljančanke (priredil Tine Bec), Orion (priredil Tomaž Habe) in Zemlja pleše (priredila Monika Rijavec); a tudi priredbe »tuje produkcije«, denimo Moj mali je opasan (priredil Tadej Vasle), Dalmatino povišću pritrujena (priredil Andrej Makor) in Makedonsko humoresko (priredil Todor Skalovski). Ritem slednjih dveh skladb pospešuje dramaturgijo zgoščenke, jo stopnjuje in logično spelje v mehiško ljudsko Las Amarillas (priredil Stephen Hatfield). Tempo se ustavi šele v zadnji, kabaretni skladbi Willkommen, Bienvenue, Welcome, in ker je ta tudi prva skladba, se s tem konec ciklično prelije v začetek … 

Poslušanje vokalne skupine Gallina je v prvi vrsti glasbeno uživanje: glasovi so ne samo mladi, ampak mladostni, prožni, zveneči. Slišimo posameznice, a noben od glasov ne izstopa do te mere, da bi bil moteč. Pevke so intonančno brezhibne in lepo medsebojno usklajene, mimobežno odpojejo hitre pasuse, zapolnijo dolge tonske prostore, oponašajo najrazličnejše zvoke, dinamične razlike izpojejo, ne da bi jim pri tem zmanjkalo energije in stika s konceptom skladb. Posnetki, ki so jih na prvi ter tudi drugi zgoščenki objavile Galline, dajejo vtis, kot da ni partiture in sloga, ki ga ne bi obvladale, in da se v glasbi lahko prevzetno obračajo zdaj sem, zdaj tja.