Privilegij spola

Glasba je demokratična, razširja obzorja, sprejema vse. Dokler ni taka. Če ste ob slednji izjavi občutili odpor zaradi njene negativnosti ali vas je užalila, ker krni ugled univerzalnega kulturnega blagra glasbe, potem zna biti, da ste pri tvorjenju replike prišli do neke različice negacijskega argumenta: »Zakaj pa ne bi bila?« Čestitam, za vas ne obstaja dovolj močen povod, ki bi vzbudil premislek o možnih razlogih za; in na to sem ljubosumna, saj se kot kritičarka in novinarka ne morem izogniti refleksiji, kako človekova identiteta uokvirja njegovo življenje nasploh. A strokovna pozicioniranost ni edini razlog lastne usmerjenosti. V besedah »kritičarka« in »novinarka« detajl dveh ka-jev razkriva enako ključni element, spol, z zapisom katerega se ironično tudi ob tokratnem pisanju bojujem, saj računalniški urejevalnik ženski spol avtomatično spreminja v moškega, osnovno izhodišče sveta. Sama nisem ženska kritičarka, sem pa kritičarka in feministka, rahlo jezna, malodušna in zaskrbljena nad tem, da alternativna sfera in glasbeni svet, ki sem ju za svoj dom izbrala zaradi njunih idealov, svojo (boljšo) drugačnost zvajata na estetsko raznolikost. Vprašanje, ki si ga kljub vsemu ob skoraj trapastem verjetju v dobro ljudi ponavljam, je: »Zakaj jim ni mar?« Patriarhat je utrujajoč in negativno učinkuje na življenja vseh. Zaradi njegove indoktrinacije smo vsi po malem seksisti, tudi če to ne želimo biti, a za osvoboditev od patriarhata je treba nekaj storiti in se ne skrivati za varnostjo kvazialternative. Od tega boste glede na spol lahko imeli zelo malo osebne koristi, vendar ne gre za vaše dobro počutje in pozicijo. Enakovredni svet ima vrednost sam po sebi, ki je ni treba meriti s korelacijo med drugačnostjo in potencialno profitabilnostjo te drugačnosti.

Hipotetični debaterji o nepravilnosti moje začetne trditve imate skoraj zagotovo privilegij, da je vaš obstoj dojet kot de facto normalno in normativno stanje, naj gre za spol ali kak drug konstrukt geometrije družbenih neenakosti: raso, spolno usmerjenost, psihofizično stanje, starost, razred ... Ti elementi so vedno prepleteni in vplivajo drug na drugega, zato je pričujoči komentar zamejen s prioritetno lestvico osebnih izkušenj. Istočasno je vedno treba imeti v mislih dejstvo, da individualizacija družbenih problemov cveti na tleh kapitalizma in neoliberalizma, ki povečini uspešno prodajata idejo popolne osebne odgovornosti. Jaz in ti in mi vsi imamo moč za spreminjanje našega življenja, in če smo dovolj vztrajni ter dobri, bomo uspeli. V tem procesu pa pozabljamo na vpliv patriarhata in drugih omejujočih struktur, ki jih le z lastno voljo ne gre spremeniti. A ego je treba hraniti, saj daje zagon za delovanje, in kdo si pravzaprav ne bi želel biti poseben? Ob enega izmed takšnih drobcev človeške kontradiktornosti sem se spotaknila ob imenovanju na pozicijo glasbene urednica Radia Študent (2020–2022), ki sem jo opravljala kot prva ženska v takrat 51-letni zgodovini postaje. Splošno veselje ob tem dosežku je soobstajalo s ponosom ob njegovem simbolnem pomenu, dokazati sebi in drugim, da pol stoletja trajajoče moškocentrično stanje ni nevtralno. Še sedaj se mi zdi bizarno, da lahko alternativna institucija, kakršna je RŠ, vztrajno preslikava določene družbene vzorce. Zavoljo natančnosti bom konkretna: RŠ je imel in ima mnogo sodelavk in navsezadnje urednic, vendar je njegova glasbena redakcija, tako kot slovenska glasbena alternativa nasploh, nedvomno reprezentativni odmev patriarhalne družbe.

Preden nadaljujem, naj poudarim, da spol obravnavam na podlagi koncepta o spolu kot skupini spolov in zavračam binarni spolni sistem, kljub temu da je večinski in ima največ družbene moči. Čeprav je dvojnost moškega in ženskega še vedno prevladujoča redukcijska struktura, znotraj katere tehtnica neenakovrednosti močno prevaga na žensko stran, so drugi deležni še slabšega družbenega izkupička.  

Vez med spolom in podtalno sceno predstavlja popoln primerek situationshipa. Vsi vpleteni se zavedajo, da odnos obstaja, vendar ni definiran, in tak lahko tudi ostane, saj glede na naše želje zlahka zamižimo na eno oko in skozi drugo pogledamo proti horizontu, poimenovanem se nas ne tiče. Razlog za takšno stanje je nagnjenost alternative. Po svoji naravi poveličuje liberalne vrednote odprtosti, strpnosti in enakovrednosti. V najboljšem primeru naj bi bil izboljšan prostor vsakdanjega ter rešitev njegovih problemov, a če želi ohraniti to večvrednost, ne sme pripoznati, da si z vsakdanjim svetom deli njegove probleme. Spol je skrit v glasbi in ga je težko izbezati na plano, saj se zdi, da nič ne manjka. Prvi korak aktivacijskega pohoda je zato velikokrat kvantifikacija tega manka. Konkretizacija v številkah predstavi oprijemljiv dokaz, nezmožen zanikanja, saj slutnjo uveljavi kot objektivno informacijo, v dobi, ki slavi statistike, pa mnogokrat sproži spremembe. 

Za Slovenijo ne obstajajo uradne raziskave, kakšna je na primer spolna zastopanost glasbenikov in glasbenic, iz lastne analize nekaj festivalskih dogodkov leta 2021 pa je ta šla s ¾ zastopanostjo v prid moškim, medtem ko trenutno še trajajoča analiza ljubljanske elektronske klubske scene kaže na 5–10% zastopanost ustvarjalk. Pozitivne izjeme te krajine so, denimo, festival MENT, edini slovenski podpisnik Keychange zaobljube o enakovredni spolni zastopanosti ustvarjalcev do leta 2022, festival Skuštrane in bradati ter kolektiv in serialka Ustanova s sorodnim festivalom Grounded, simpozij sodobne glasbe in zvočnih umetnosti Topografije zvoka in festival Mesto žensk. Če navedene poznate, potem veste, da gre za promotorje, ki ozaveščajo spol in položaj žensk v glasbi, kar se odraža v programih. Zastopanost žensk na line-upih samo po sebi ne prinese sprememb, saj identiteta nekaterih posameznic ne spremeni njihovega dojemanja in strukture glasbene industrije. Ta del identitete za njihov umetniški izraz morda niti ni pomemben, a dokler se bo slepo verjelo v izmišljeno ideologijo meritokracije, bodo ženske in spolne manjšine ogoljufane za priložnosti. 

Leta 2016 je SIGIC pripravil serijo javnih posvetov, poimenovanih Old boys club?. Če je naslov izražal samozavedanje spolne strukture ter ironiziral starost predavateljev, slovenska glasbena scena tudi v letu 2022 vprašaj brez problema zamenja za piko, saj vodilne položaje organizacij, prizorišč, medijev in drugih delov industrije večinoma zasedajo moški. Scena je homosociabilna, boy’s clubs niso preseženi in njihova moč ter privilegij izbire nista le zamišljena. Odločitev koga in kaj bodo podprli, oblikuje materialne okoliščine ustvarjanja, saj določa, kdo je legitimen umetnik. In zgodovinsko gre pri tem za moškega genija. Moškocentričnost line-upov tako postane kulturno vodena izbira, vsak nastop pomeni večjo prepoznavnost in cenjenost glasbenika, kar vodi v več medijskega pokrivanja, nastopov in virov prihodka. Medtem ko se za moške začne kotaliti krogla uspeha, je cikel glasbenic bolj podoben začaranemu krogu neskončnega pomanjkanja podpore. 

Majhno število uspešnih glasbenic pa še ne pomeni, da te ne obstajajo. Zgodovina in sedanjost se odvijata v več različnih tokih in ni potrebe po futurističnem zamišljanju prihodnosti, da že tukaj in zdaj uzremo spregledano udejstvovanje žensk in spolnih manjšin. Izjemno pomembno je njihovo dokumentiranje, saj s tem vstopijo v obstoj v očeh javnosti. Vendar se slovenska krajina, kot večina sveta, pri tem ujame v par pasti. Ženske in spolne manjšine postanejo žanr sam, kategorija, po kateri se jih sortira in znotraj katere se jih razume. Tako nastanejo članki, kot je »Renesansa raperk« v Mladini ali »Od Veselih Štajerk do Jar Of Flies« v Delu. Moški raperji po drugi strani dobijo individualne prispevke, noben urednik pa si tudi ne bi zamislil prispevka, v katerem so moški narodnozabavni ansambel, moški hardcore bend in moška soul zasedba zaradi svoje moškosti predstavljeni v istem članku. Oba izmed navedenih medijev resno pokrivata družbene problematike in pohvalno tematizirata tudi spol v kulturi in glasbi, a dotični način poročanja ohranja uveljavljene spolne okvire. Zaradi številčne neenakosti se uspeh žensk in spolnih manjšin pojmuje v kontekstu izjemnosti, idolov in vzorništva, kar spodbuja idejo splošne povprečnosti žensk in spolnih manjšin, pri čemer gre za obliko razvrednotenja, saj se moške zaradi njihove številčne prevlade dojema kot na splošno nadpovprečne. Zato je treba ustvarjati dopolnjujoče zgodovine, takšne, ki na razstavah o FV-ju pod fotografijami ne poimenujejo le ustvarjalcev, medtem ko ustvarjalke označijo za »občinstvo«. Ali da po drugi strani biografije starih panksov in rokerjev, ki z vstopom v zlata leta zabeležijo svoj doprinos k sceni, vključuje scenske udeleženke, zreducirane na lepe subjekte, kot to na primer stori lik Igorja Vidmarja v romanizirani biografiji Samohodec izpod peresa Jurija Hudolina: »tudi Boban je tiste baže patron, ki rad dobro je in pije in pogleda lepo, negovano žensko, v tem oziru je klasik«. 

Pri oblikovanju diskurza in s tem zgodovinskega spomina so izjemno pomembni zgoraj na hitro omenjeni mediji, saj določijo razmišljanje okoli nekoga ali nečesa. Če so ženske glasbenice skorajda že izginile iz terminologije, je manj spodbuden primanjkljaj njihovega pokrivanja. Kakšna so zares merila novinarsko kritiške aktualnosti in kvalitete, če so Pankrti ob 45-letnici obstoja v Delu deležni treh člankov, July Jones, ena najbolj unikatnih slovenskih pop ustvarjalk, pa je edini resni intervju dobila v Moškem svetu? Primat moških je viden tudi v analizi spolne zastopanosti albumskih recenzij, Mladininih (77% glasbenikov, 18% glasbenic, 5% mešanih projektov) in RŠ-evih (prispevek Tolpa bumov; 64% glasbenikov, 16% glasbenic, 16% mešanih projektov). Kolikor mi kisle statistike ne povzročajo več grenkega okusa, saj so mi pri akademskem raziskovanju na žalost postale domače, mi žolč precej bolj dvignejo redki, a še vedno prepogosti stereotipizirani ali celo šovinistični zapisi. V prispevku o nedavnem koncertu zasedbe Joker Out na MMC-ju (Niko Hari) so ženske nastopale le v vlogi naivnih, nedolžnih punc, okus katerih rešuje validacija moške prisotnosti: »Pričakovano so dobršen del občinstva sestavljala mlada dekleta, ob njih pa so vidno napeti postopali njihovi fantje ali starši. Kljub temu je bilo med oboževalci tudi zavidljivo število predstavnikov moške populacije in tistih, ki so si lahko, ne da bi pokazali osebno izkaznico, privoščili pivo.« Cvetke spolne omejenosti je bilo deležno tudi (žensko) občinstvo v recenziji koncerta MRFY Jaše Lorenčiča: »Bili so za nekaj čisto drugega. Prišli so … Pripravljeni. Mlada dekleta, o, koliko faking mladih deklet, najstnic, dijakinj, mogoče, kvečjemu študentk. Ene z majicami do popka. Druge z mrežastimi majicami. Tretje z bleščicami na obrazu.« Izpod peresa istega avtorja pa je bila v recenziji koncerta Koala Voice lepih besed deležna tudi frontwoman Manca Trampuš: »Trzala, udrihala, skoraj orgazmirala je s celim telesom. Na lastne štikle. Z lastnim bandom. Poseksala nas je, pardon izrazu. Vse po spisku. Sebe, band, muziko, publiko, plac, mesto.« In v nadaljevanju: »Ampak ona. O, ona. Dve figi, ki zgledata kot gobi. Ne, nima več spuščenih las. Zdaj zgleda še bolj navihano. Post-adolescentno …« 

Sama želim živeti in oblikovati alternativno sceno, na kateri Jizah v oddaji o rapu Rhyme Kickers (Radio Študent) ne bo imel samodefinirane »ženske kvote« (kvote ene raperke na oddajo, ki pa ni nujno izpolnjena) in na kateri techno kolektiv Kibernet Kriminalität ob opominjanju na underground vrednote klubske kulture žensk ne bo postavljal le v vlogo plesalk za DJ-i na streamih, temveč jim bo dal prostor za samim deckom. Želim hoditi v Kino Šiška, ne da bi se spraševala, zakaj za vraga so bukirali Marka Kozeleka, ki ga je več žensk obtožilo hudih spolnih zlorab, in kako to, da razen mojega komentarja na dotični koncert ni prišlo do kakršnekoli druge javne kritike. Lahko bi omenila še zgodbe o pokroviteljskem odnosu določenega ljubljanskega promotorja do bukiranih ustvarjalk, pomanjkanje ustvarjalk in spolnih manjšin na vseh založbah, kontradikcijo opozarjanja določenih metelkovskih klubov in kluba K4 o potencialnem spolnem nadlegovanju ob njihovi hkratni pasivnosti pri aktiviranju programov, ki bi ta problem reševali, pa zadnje oglaševanje zasebne šole United Pop, na katerem glasbenica, oblečena v kratka oblačila, z inštrumentom kot modnim dodatkom pozira za fotografa v influenserski maniri, čeprav ima organizacija na svojih družabnih omrežjih mnogo slik dejanskih udeleženk, ki ne izpadejo kot oglas za pustni kostum vroče glasbenice. 

Sama nisem ženska kritičarka, sem pa kritičarka in feministka, rahlo jezna, malodušna in zaskrbljena nad tem, da alternativna sfera in glasbeni svet, ki sem ju za svoj dom izbrala zaradi njunih idealov, svojo (boljšo) drugačnost zvajata na estetsko raznolikost. Vprašanje, ki si ga kljub vsemu ob skoraj trapastem verjetju v dobro ljudi ponavljam, je: »Zakaj jim ni mar?« Patriarhat je utrujajoč in negativno učinkuje na življenja vseh. Zaradi njegove indoktrinacije smo vsi po malem seksisti, tudi če to ne želimo biti, a za osvoboditev od patriarhata je treba nekaj storiti in se ne skrivati za varnostjo kvazialternative. Od tega boste glede na spol lahko imeli zelo malo osebne koristi, vendar ne gre za vaše dobro počutje in pozicijo. Enakovredni svet ima vrednost sam po sebi, ki je ni treba meriti s korelacijo med drugačnostjo in potencialno profitabilnostjo te drugačnosti.

Če imate to moč, vzemite ženske in spolne manjšine pod okrilje založb, bodite njihovi mentorji, bukirajte jih na dogodke, in to ne le v sklopu 8. marca, aktivno ozavestite, kakšne ljudi imate v svojih profesionalnih krogih in jim dajete poslovne in umetniške priložnosti, opozorite na neprofesionalno, seksistično ravnanje, začnite delavnice, na katerih delite znanje z manj privilegiranimi, lobirajte za pripravo institucionalnih smernic za enakovrednost spolov, skratka, poskusite.