Problem odločanja, prisila izbire

Vse se je začelo z MSN Encarto iz leta '96. Ta digitalna multimedijska enciklopedija me je s svojim nepreglednim faktografskim arhivom (sestavljenim iz 50.000 člankov, videov, fotografij, ilustracij, animacij in zvočnih posnetkov) kot najstnika tako navdušila, da sem po cele dneve mrzlično raziskoval vse njene strukturirane vsebine naenkrat. Namesto da bi se potikal po košarkarskih ali nogometnih igriščih, sem se potapljal v nepregledni ocean znanja v upanju, da bom – nekako in nekoč – prišel do konca tega teritorija in se oklical za mojstra Encarte. Vsa zmeda MP3-jev, ki se je nakopičila iz različnih virov na družinskem računalniku in na stotinah zapečenih CDR-jev, vse nerazložljive glasbene scene in neznani izvajalci so končno pričeli dobivali ustrezni kontekst; glasba, ki sem jo poslušal, je postala stvaritev konkretnih ljudi, ki sem si jih veliko lažje predstavljal. Prisotnost MP3-jev in ostalih digitalnih formatov je zaradi drugačnega načina hranjenja in distribucije glasbe nedvomno pripomogla k širjenju zavesti o drugačnih godbah. Toda ta občutek ponosnega digitalnega raziskovanja se v meni ne bi nikoli tako močno razvil, če ne bi imel ob Encarti na voljo še širne online mreže ljudi, pripravljene deliti glasbo, ki so jo zbirali celo življenje. Z vstopom na polje informatike je glasba postala izredno specifična stvar tudi širše, saj je postala čista informacija. In ko je postala informacija, se je odcepila od fizičnega nosilca, dematerializirala se je in pričela delovati diametralno nasprotno od dotedanjih ekonomskih teorij; postala je del informacijske ekonomije, kjer ima večjo vrednost tisto, kar ima več ljudi,¹ in ne tisto, kar je redkost. Obsesivno zbiranje glasbe se je iz obskurnih kotičkov celotnega sveta preselilo v mainstream vseh omreženih, in ravno v tem času se je v meni pričel razvijati nekakšen zametek zbirateljske miselnosti; od vseh peer-to-peer platform (uporabljali smo še Kazaa, DC++, Napster, Morpheus) sem se še največ naučil od Audiogalaxyja iz leta 1998, ki je za razliko od ostalih ponudnikov strukturirano vključeval kratke opise scen, izvajalcev in žanrov. Spoznavanje novih artistov in komadov je potekalo počasi, sistematično in serijsko, saj internetna povezava ni bila zadosti hitra, da bi izvajal več downloadov hkrati. MP3-je je bila treba dodobra preposlušati med čakanjem na naslednjega (včasih sem čakal cel dan in po šoli tekel domov, da bi videl, ali se je datoteka že naložila) in proces je bil precej zamuden, toda z vztrajnostjo in izboljševanjem internetne povezave sem sčasoma nakopičil grozovito zavidljiv digitalni arhiv po večini meril svojih sovrstnikov – sprva na stotinah CD-jev, nato na več zunanjih trdih diskih hkrati. Imel sem občutek, da mi je vsa glasba sveta – iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti – popolnoma na voljo. Bil sem ponosen na svojo digitalno knjižnico, na svoj doprinos sharingu po celem svetu; imel sem občutek, da mi glasbe nikoli ne bo zmanjkalo in da se bom imel, tudi če se naveličam določenega sloga, zmeraj kam umakniti. Neposlušanje enostavno ni prišlo v poštev: odraščanje ob walkmanih, discmanih in kasneje MP3 predvajalnikih je pomenilo, da je bilo poslušanje imperativ kadarkoli in kjerkoli, celo med spanjem.

Toda s prihodom BitTorrent protokola, in to v času izredno dobre internetne povezave, se je nekaj korenito spremenilo. Kar naenkrat so bili na voljo celotni opusi izvajalcev, od katerih sem poprej slišal zgolj delčke; dokumentacija življenjskega dela določene skupine ustvarjalcev se je znašla na dosegu roke, in to v času pičle ure; razplamtela se je blogosfera, kjer so cvetele skupnosti nepredstavljivih obskurnosti (denimo Mutant Sounds ali Awesome Tapes From Africa), ohlapno vezane na napol zastonjske hosting storitve (Rapidshare, Mediafire, Sendspace, Megaupload). Ker se mi je to zdelo kvečjemu podaljšek nečesa, kar sem že ustaljeno počel, nisem pri downloadanju okleval niti za hip, kolikor mi je to le dovoljeval bandwidth. Operiral sem z vrtoglavo raznovrstnostjo virov nove glasbe, kopičil sem ogromne količine albumov, (piratskih) koncertnih ali radijskih posnetkov in DJ setov, za katere nisem imel niti časa, da bi jih odzipal, kaj šele predvajal. Zato sem si pričel sestavljati posebne urnike, natančne sheme in pretkane načrte za postopno in učinkovito pregledovanje pridobljene glasbe, da bi se lahko spopadel s količino podatkov, ki sem jih procesiral. A bitka je bila izgubljena že v samem začetku, saj je nova/stara glasba prihajala veliko hitreje, kot jo je bilo možno preposlušati, četudi zanemarljivo površno. Gromozansko kopičenje zvočnih posnetkov je name sčasoma pričelo izvajati neznanski podzavestni pritisk ... Vedel sem, da je kvantiteta prvi sovražnik kvalitete, in opažal sem, da s specifično glasbo izgubljam bistveni stik – tisti prvinski občutek, ki me je sploh prignal do želje po raziskovanju.² Pričel sem razmišljati, ali bom živel zadosti dolgo, da bi lahko preposlušal vse za nazaj (več kot enkrat, včasih več kot polkrat ali celo četrtkrat), in možnost novih odkritij se je pričela krčiti. Vsi ti potencialni trenutki užitka na mojih poceni zunanjih trdih diskih so izhlapeli, prenehali so predstavljati otroško vzhičenost in se sčasoma preobrazili v obremenjujoče simbole neizogibne smrti, posledici tega pa sta bili hipen obup in uničujoča dezorientiranost. Prepričan sem bil, da je moja dolžnost in smisel pregledati vse, kar mi je bilo na voljo, in neizpodbitno dejstvo, da vseh komadov enostavno ne bom mogel prebaviti, me je dušilo. Osišče te prečiščene potrošniške miselnosti (imeti vse in še več, sedaj in kadarkoli) je namreč perpetuirano iskanje in sla po novem – cilj, ki se ga nikoli ne da doseči; in ker se ga ne da doseči, se ga tudi ne da pomniti. Je kot nepomljiv ohranjevalnik zaslona, ki zavrača zamrznitev in zagotavlja hipno amnezijo; kot večina predmetov v digitalnem okolju namreč ne ustvarja spomina, temveč kvečjemu zanimanje. Glasbe, ki sem jo poslušal, sem se komajda spomnil, četudi so se njeni arhetipi dodobra zasidrali v mojo podzavest. Bil sem torej v celoti odtujen normalni poslušalski izkušnji, saj sem imel opravka s precej močnejšimi mehanizmi, kot sem jih bil sposoben takrat preseči, in počutil sem se povsem nemočnega. Dogodek, ki bi me zdramil od nenadzorovanega downloadanja in me vsaj za določen čas odtegnil od sorodnega kompulzivnega obnašanja, tako nikakor ni mogel vzkliti v moji lastni režiji: moral je priti od zunaj, moral je biti naključen in moral je biti korenit.

K sreči je naneslo, da mi je leta 2007 v roku enega tedna crknilo precejšnje število trdih diskov (eksternih kakor tudi internih) in računalnik sam. Izgubil sem približno 3 TB zvočnih datotek, ki sem jih zbiral skorajda eno desetletje. Ostalo mi je samo še na desetine presnetih datotečnih CDR-jev in par DVD-jev, določeno število originalnih zgoščenk in presnetih kaset ter glasbenih datotek, ki sem jih hranil na sistemski particiji računalnika. Po osmih letih hranjenja pošastnega števila CDR-jev sem ugotovil, da jih približno 60 odstotkov ne deluje več. Spoznal sem, da sem izgubil skorajda vse, kar sem kopičil, nabiral, analiziral in občudoval; in še več – izgubil sem vse tisto, česar še nisem izkusil, saj nisem imel kazalcev, ki bi me pripeljali do spletnih naslovov, kjer je te datoteke moč dobiti. Pozabil sem tudi naslove izdaj in izvajalcev, saj je bilo ob tolikšni količini glasbe nemogoče skrbeti za spodoben tabelarični seznam ali katalog (kot so to počeli mnogi preprodajalci). Bil sem povsem na tleh. Toda po začetnem žalovanju sem kaj kmalu izkusil neverjetno olajšanje in nenavadno veselje. Po žilah se mi je znova pričela pretakati raziskovalna žilica: sedaj ko sem vse izgubil, sem imel zopet cel svet pred seboj. Obenem pa so nad mano visela naslednja vprašanja: ali ni vse to znanje in izkušanje pravzaprav ničvredno, če je pridobitev tega znanja tako enostavna? Ali neskončne možnosti zares izboljšujejo glasbo in predvsem ali me na videz neskončna izbira zares osrečuje?³ V istem trenutku sem se lotil brisanja večine downloadanih smeti, ki so se mi nabirale. Smeti v velikosti več sto GB, ki so funkcionirale zgolj kot prozorni opomniki vsega tistega, v čemer ne bom nikoli mogel sodelovati ali prisostvovati. Dobil sem odpor do online digitalnega sveta, ki me je pripeljal do te situacije. Enostavno preveč informacij je bilo na voljo. Poslušanje vsega, kar mi je prišlo pod roke, je skorajda uničilo željo po poslušanju sploh česar koli. Podobno kot nemški skladatelj sodobne klasične glasbe, Jakob Ullmann⁴ sem vzljubil tišino, hkrati pa je v meni zrasel vztrajni upor proti glasbi kot celoti. Zato sem skozi leta poskusil več tehnik, s katerimi bi se izognil temu prenajedanju, ki kritičnost zamenjuje za udobje in užitek. Pri tem me je vseskozi oviralo vzdrževanje discipline, saj sem se soočal s svetom, ki se je tudi sam znašel v informacijskem deliriju ... Poslušal sem nasvet publicista Michelangela Matosa, ki je s svojim Slow Listening Movementom priporočal MP3-dieto,6 a mi ni uspelo; poskusil sem s prenehanjem poslušanja, dokler se nisem zalotil pri beatboxanju in prepevanju pop kaveljcev; poskusil sem izključno s poslušanjem radia, a so me marsikatere selekcije spravile ob pamet in tega kot trajne rešitve nisem mogel sprejeti; hodil sem samo na koncerte, da bi doživel glasbo v najčistejši obliki, izven mediacije, ki ni posneta, arhivirana ali distribuirana, a si moja denarnica tega ni mogla privoščiti; pričel sem kupovati zvočne datoteke (še kar pridno vztrajam) – kopičijo se počasneje in imajo resda večjo vrednost kot zastonjski download, a jih nikoli ne bom pomnil tako kot kakšne kasete ali vinila.

Eden učinkovitejših načinov za ohranitev zmerne poslušalske higiene je bilo do tega trenutka generalizirano izpuščanje in ignoriranje vsebin ter disciplinirano postavljanje omejitev (sedaj to dojemam kot vrlino): pričel sem pisati o glasbi, da bi se prisilil za dlje časa ustavljati ob določenih kompozicijah; pričel sem spremljati in raziskovati glasbene pojave, ki za svojo osnovo jemljejo nekaj oprijemljivega, trajnega in predvsem na osnovi pristnih človeških odnosov, in sicer v obliki tiskanih revij, knjig in fanzinov; prenehal sem poslušati glasbo, za katero sem prepričan, da je namenjena izključno dobičku ali je narejena polovičarsko; internetni radio brez selektorja/didžeja mi je postal groteskno nepotreben. Kar ne pomeni, da poslušam manj glasbe. Kot sodelavec glasbene redakcije Radia Študent in voditelj lastne avtorske oddaje, imenovane Flash Forward, ki predstavlja sodobne pojave v plesni elektronski glasbi, se čutim dolžnega prečesati vse novitete po dolgem in počez po vseh dostopnih formatih (enkrat sem zavrtel tudi fleksi), da bi poslušalkam in poslušalcem predstavil najzanimivejše, najbolj sveže in edinstvene glasbe sveta, obenem pa tudi njih same opogumil za delovanje v tej smeri. Vloga selekcije se mi v času digitalnega preobilja zdi ena najpomembnejših vlog sodobnega radia, zato na tedenski bazi spremljam okoli 10 forumov, 70 blogov (cca. 200 objav na dan) prek RSS feederja, 9 prodajaln plošč (samo v deep house sekciji je npr. na tedenski bazi okoli 24h novega materiala), sledim več kot 400 producentom na Twitterju, preposlušam okoli 2 uri novih/starih mixov na dan, prijavljen sem na desetine mailing list, prejemam pa tudi zajetne kose promo materiala, ki ga nemalokrat zavrtim tudi v oddaji. Poslušam torej več glasbe kot kdaj koli poprej, a tesnobe, kot sem jo doživljal prej – presenetljivo – ne občutim. Medtem ko tokrat samo poslušanje glasbe ni tako toksično kot nekoč, pa je tokrat v prvi vrsti izčrpavajoča količina nezvočnih spremljevalcev, ki spremljajo glasbo samo. Promo teksti, novičke, psevdorecenzije, posodobitve, maskirani prodajni članki vsi delujejo v službi nenehnih prekinitev, ki nevarno onemogočajo predano poslušanje. Splet je namreč ustvarjen za multitasking. In kakor koli spretno bi ga že v svojem življenju omejil, opažam, da več kot očitno zastruplja. V obdobjih informacijske preobremenitve sem tako za resnično izkušnjo prisiljen zapustiti digitalne zvočne formate in čedalje pogosteje predvajati formate, ki ne dovoljujejo bega pozornosti. In ta odločitev funkcionira odlično.

Kot sem zapisal v prejšnjem Mnenju, mi je osebno najbližji format kasete (četudi vinil prav tako kupujem), saj je bil skorajda edini oprijemljivi analogni format, ob katerem sem odraščal. V zadnjih letih je postalo poslušanje kaset (tudi doma posnetih) eno najbolj poglobljenih poslušalskih izkušenj, kar sem jih doživel. Njihova esencialna vloga v industrial in noise podzemljih kot ostanek t.i. mail arta in distribucije, ki se je nato prenesla še širše po njihovem izumrtju kot artiklov v mainstreamu, je splošno znana. In morda gre tukaj iskati vzrok za dejstvo, da so nedavne kasetne izdaje plesne elektronike, s katerimi imam največkrat opravka, po celem svetu zelo hitro označili kot trendovske, nepristne. Vendar je kaj kmalu postalo jasno, da magnetni trak, njegova kompaktnost in enostavnost postajata edinstven znak notranjega upora proti hitremu potrošniškemu prenažiranju (Further Records ali Opal Tapes⁵). Če hočeš slišati določen komad, moraš počakati nanj ali se ukvarjati z vrtenjem kasete; večkrat ko kaseto predvajaš, bolj se sliši njena obrabljenost; če poslušaš kaseto v 21. stoletju, je gotovo ne poslušaš kot glasbo za multitasking ozadje; in nadalje, ta majhni kos zvočnega materiala simbolizira oprijemljiv spomin okoliščin in časa, v katerih si ga kupil.⁶ Kasete so me opogumile tudi za nakup vinilnih plošč. Prodaja vinilnih plošč v zadnjih letih globalno prav tako narašča, kar nakazuje, da ohranjanje analognih formatov gotovo postaja eno od pomembnih orodij ohranjanja individualnosti – morda celo nečesa, kar bi lahko označili za svobodo neizbiranja, vsaj na področju glasbe. Gre za zavestni izhod iz informacijske preobremenitve; dolgoročni projekt, ki zahteva določeno mero teritorializacije oz. omejitev. Seveda ne namigujem, da naj se vsi prestavimo v srednji vek, nakazujem pač možnost, da bi nas boljše odločitve na podlagi zadnjih desetletij znale pripeljati do polnejšega, kakovostnejšega in bolj zdravega vsakdana, ki bi nam omogočil dragocen čas za poslušanje glasbe, sanjarjenje – in tudi kritično razmišljanje o njej. Povsem možno je namreč, da bosta v prihodnosti neprilagodljivost in rigidnost hočeš nočeš postali vrlini, od katerih bo bistveno odvisna kakovost naše poslušalske izkušnje. Preostala ekstrema bosta bodisi popolna imerzija v nedotakljivo virtualno okolje bodisi popolna opustitev poslušanja zvočnih posnetkov. Kot ponavadi, prisila izbire ostaja. V 21. stoletju bo problem kvečjemu odločitev.

1 Terre Thaemlitz, »Operating in Musical Economies of Compromise (Or ... When do I get paid for writing this?)«, Organised Sound, Cambridge University Press, december 2001, zv. 6, št. 3, str. 177–184 ali http://www.comatonse.com/writings/organisedsound_6_3.html.

2 http://jellyfishaltar.blogspot.com/2010/01/real-post-i-dont-even-read-blogs.html#comment-form

3 Barry Schwartz, The Paradox Of Choice: Why More Is Less, HarperPerennial, februar 2005.

4 Nick Caine, »East Of Eden« (intervju z Jakobom Ullmannom), The Wire, april 2013, str. 40.

5 Andrew Ryce, Label Of The Month: Opal Tapes, Resident Advisor, januar 2013, http://www.residentadvisor.net/feature.aspx?1753.

6 Morda se kakšnemu bralcu, ki je zrasel ob teh formatih, zdi ta zavest smešna, zato ga pozivam k razmisleku o tem, kako dojema starejše formate posameznik iz generacije, katere vstopna točka je povsem online digitalna, tj. MP3 itd.