Prvo slovo

Bratko Bibič nas je že navadil – ali bolje rečeno, razvadil – na svojo nekonvencionalnost, ki se ne neha pri njegovem ustvarjalnem postopku, temveč jo ta neugnani mehar širi tudi na oblike predstavitve svojih dosežkov. Čeprav nisem bil edini (kot sem kasneje ugotovil v pogovorih s kolegi), ki si je predstavljal, da bo poslovilni koncert ob dvajsetletnici delovanja njegove spreminjajoče se zasedbe The Madleys potekal drugače, kot se je ta potem odvil na Cankarjevih torkih, si moram post festum priznati, da so bila moja pričakovanja svojevrsten wishful thinking, ki ni imel veliko podlage v realnosti. Spomnimo se le podobnega obletniškega glasben(išk)ega druženja pod naslovom Begnagrad – 30 let prezgodaj ob 30. obletnici izida albuma Begnagrad. Četudi je glasbo dodatno ozaljšala domiselna vizualna popestritev, je tudi takrat, leta 2012 v Španskih borcih, Bibič zadevo izpeljal brez odvečnih ceremonij in/ali nagovorov.

No, resnici na ljubo je bila begnagradovska obletnica zamišljena kot praznovanje, madleyjevska pa kot slovo, a kljub temu je slednja potekala bolj kot ne kot »klasični« koncert Madleysev, le da tokrat v izdatno razširjeni zasedbi in z nekaj gosti. Naključnemu obiskovalcu z ničimer ni bilo nakazano, da te in takšne zasedbe ne bo nikoli več videl na odru. Navsezadnje, si mislim, bi vsaj kdo izmed številčno močne bande – ali kar sam Bibič – lahko naglas zavpil besede, ki so si jih iz bogate zakladnice džinglov na Radiu Študent izposodili za slogan poslovilca: »Če že tonemo, tovariši, potem potonimo s plapolajočimi zastavami« (avtor: Iztok Saksida). Ampak ne, besedo je imela tokrat le muzika, ki je s svojimi številnimi odvodi in prekuci pričarala delni vpogled v Bibičevo ustvarjanje. Zakaj delni? Zato, ker se je, najbrž zaradi obsežne zasedbe, s katero deluje v zadnjih letih, Bibič odločil, da nam postreže z zvečine novejšimi komadi. Ja, tudi tukaj sem se uštel, ko sem naivno mislil in željno pričakoval tiste odbite viže s prvega albuma Madleysov, katerega izid leta 1995 so dejansko obeleževali (poleg nekaj gostov sta takrat Bibiča spremljala le Matjaž Sekne in Bogo Pečnikar). Delno sem bil potešen na dodatku, ko so zaigrali Šackamro, ampak spet moram dodati, da sem sam sebi kasneje v mislih priznal, da bi bilo igranje starih komadov, kajpak v novih zvočnih preoblekah, prepoceni »finta«. Ki se, konec koncev, ne bi ujemala s splošnim vzdušjem na odru in pod njim, ki se ni menilo za minulo delo.

Bend je od začetnega ropotanja dveh tolkalcev in prihoda glasbenikov na oder (nanj je večina primarširala v povorki, ki se je vila med občinstvom) igral, kot da gre za popolnoma nove skladbe, za katere komaj čaka, da jih bo izvedel. Kljub, kot se je slišalo, premajhnemu številu vaj smo v igranju čutili veselje, vznesenost in predanost. Novejše Bibičeve skladbe, večinoma je šlo za komade z zadnjega albuma Kabinet čudes Brutka Bimbiča, se vešče gibajo med žanri in izogibajo določnejšim umestitvam; a je vendarle čutiti dosti manj naslanjanja na folkloro, več pa na (renesančno) klasiko in eksperiment. Začetne fraze se v za Bibiča značilnih ritmičnih zankah ponavljajo, medtem ko jih preigravajo in sproti prenavljajo ter bogatijo številne sekcije ali solisti. Kljub poznavanju gradiva sem bil spet presenečen, kako godba, za katero se zdi, da prihaja iz starinske, pošteno znucane glasbene skrinjice, ki vsake toliko preskoči dobo (»zakolca«), v živo brezhibno zaplapola med glasbeniki.

Čeprav sem, še enkrat zmotno, pričakoval, da se bo obsežna zasedba občasno predstavila v manjših enotah, so večinoma igrali tutti ter domiselno in vihravo širili zankaste, neujemljive ritme in melodije iz Bibičeve harmonike, za katero sem, prav tako zmotno, mislil, da bo bolj v ospredju. A nič ne de, Bibič očitno zasedbo dojema kot podaljšek harmonike z drugimi sredstvi … Gostom, če ti že niso bili del zasedbe Madleysev, je bil premišljeno odmerjen prostor znotraj scenosleda. Godalni kvartet Godalika (ves čas prisoten na odru) je skupaj s kontrabasistom Ninom De Glerio, vodjo in glavnim skladateljem tega kvarteta, odigral njegovo prifrknjeno različico polke, Henki penki horizontal polko. Irena Tomažin je s svojimi sugestivnimi, dih jemajočimi vokalizacijami med drugim ozaljšala »vokalni« skladbi Madleysev, Smejalno in Kašljavo. Pri teh dveh skladbah sem se smejal in kašljal tudi sam ter se čudil, da bendu niso pritegnili kar vsi poslušalci lepo popolnjenega Kluba Cankarjevega doma. Okej, morda je bilo smeha (in meha) malo manj kot na drugih Bibičevih koncertih, a gotov sem, da nas bo Bruhko Bombić, kot se je tokrat poimenoval, spretno vodil skozi marsikatero drugo slovo, ki je pred nami … Pa naj bo s staro namišljeno folkloro, novo namišljeno klasiko ali čim drugim, kar bo padlo vmeh, pardon, vmes.