20.10.2017

Punk in revolt: »Raj mam ul'co, k pa da sm lutka.« (1. del)

Jasna Babič, magistrica sociologije in diplomantka kulturologije, aktivistka, programska koordinatorica Kluba Gromka, soavtorica dokumentarca o punku, avtorica knjige o subkulturah ter punkerica o uporniški naravi punka, oziroma o tem, kaj je sploh še ostalo od punka v punku.

Jasna Babič

Jasna Babić
Foto: No Border Jam , Maribor 2003. Foto: Osebni arhiv

»Raj mam ul'co k pa da sm lutka.«1

Redko kateri subkulturni pojav je s svojim izgledom, obnašanjem in delovanjem izražal uporniško naravo tako zelo kot punk, pa naj je šlo za (osebno) emancipacijo in odklon od starševske kulture ali za upor proti gospodarski in politični hegemoniji. A minila so desetletja od prvotnega šoka in zdi se, da se je punk izpel in izgubil vso svojo ostrino, da je »umrl«, kot so že zdavnaj odpeli v Crass, in se znašel v supermarketu stilov potrošniške mladinske kulture. Kaj je sploh še ostalo od punka v punku?

Punk ni samo glasbeni žanr, v sebi vsebuje antiavtoritarno komponento, toda da bi jo lahko udejanjil, mora preseči lastne interese, se dvigniti nad subkulturno sfero in zavzeti kontrakulturno držo.

V državah, kjer vlada diktatura, politični konservatizem ali verski fundamentalizem, tudi v današnjem času že sama pojavnost punka pomeni grožnjo: leta 2012 so v Indoneziji med lokalnim punk koncertom aretirali 65 punkerjev, ker naj bi predstavljali grožnjo islamskim vrednotam. Pridržani so bili deset dni. V tem času so bili deležni moralne prevzgoje: najprej sta bila na vrsti striženje in odvzem oblek, potem so morali opraviti očiščevalni obred (simbolično kopanje v reki) ter obiskovati verski pouk, da bi se »vrnili na pravo, moralno pot«. Istega leta je v medijih odmevala aretacija treh članic feministične punk skupine Pussy Riot zaradi videospota, posnetega v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika in zaradi besedil, s katerimi so kritizirale rusko politiko in predsednika Vladimirja Putina. Takšni dogodki se zdijo svetlobna leta oddaljeni od nas, čeprav se dogajajo v današnjem času in prostoru. 

Po osamosvojitvi Slovenije in z novo družbeno ureditvijo je kazalo, da je punk dosegel svoje in da ni več ničesar, proti čemur bi se lahko upirali. A »nemirni duh se poveže z nemirno glasbo in si začne osmišljati lastne svetove, v katerih ni zunanjih pravi2«. Hardcore, anarcho punk, crust in sorodni punk hibridi niso bili samo glasbeni žanri, dejansko je šlo za iskanje življenjskih alternativ, osmislitev življenja. Politizacija vsakdanjega življenja je vela iz besedil bendov in prispevkov v fenzinih, zasedali so se prostori v Novi Gorici, Mariboru, Kranju itd3. Novogoriška ekipa, zbrana okoli fanzina 13. brat, je preko svojega medija in glasbe širila idejo cruelty free življenja, propagirala je vegetarijanstvo, kasneje pa se je usmerila v straight edge. Podobno je delovala skupina V.A.L.E.4 V Ljubljani je leta 1999 mlada skupina anarchopunkerjev zasedla Cukrarno. Začeli so skromno, predvsem s širjenjem anarhistične ideje prek letakov ter organizacijo manjšega protesta ob obisku takratnega predsednika ZDA Billa Clintona v Ljubljani. Ko so se med manifestacijo proti ekstremno desničarski politiki koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja spopadli s skupino neonazi skinheadov, so svoje delovanje usmerili zoper takratni splošni porast ksenofobije in rasizma ter neonacizma med mladimi. Po Bitki za Seattle, seriji množičnih protestov, ki so se odvili med  konferenco Svetovne trgovinske organizacije (WTO), je antiglobalizacijsko gibanje zajelo tudi Slovenijo. Gibanje je imelo izjemno mobilizacijsko moč; na eni strani je predstavljalo glas tistih, ki jih je neoliberalna logika in vse večja ekonomska neenakost prizadela, in je hkrati vlivalo upanje, da je »drugačen svet« dejansko mogoč, treba si ga je le izboriti. Ta ljubljanski anarcho kolektiv, takrat že delujoč v skvotu Vila Mara in kasneje AC Molotov,  se je povezal s številnimi sorodnimi kolektivi (npr. iz zasedenega kranjskega Bazena), skupinami (Dostje!) in posamezniki po Sloveniji in tujini. Na protestih je sodeloval kot avtonomni anarho blok (npr. protest ob srečanju Busha in Putina), oblikovali so Antifašistično akcijo (AFA), ki je organizirala pri nas najodmevnejši teden odpora May Days 2002, pridružili so se dolgotrajni kampanji proti vključevanju Slovenije v zvezo NATO itd., vsak teden pa so v centru mesta iz protesta proti militarizmu in revščini razdeljevali brezplačne obroke pod imenom Hrana, ne bombe.  

AC Molotov je bil zagotovo najbolj politično aktiven punk skvot. Ni pomembno samo to, kaj vse se je odvijalo, temveč tudi to, kako: delovanje kolektiva ni bilo omejeno samo na obdobja protestov, temveč je bilo vse, kar so počeli v svojem življenju, izraz želje po graditvi skupnosti, ki je ne poganja profit. Niso se borili proti stvarem, ki jih niso marali, temveč so imeli predstavo, kakšno bi dobro življenje lahko in moralo biti. Upor je bil usmerjen k temu, kar to onemogoča. Tisti, ki so v skvotu stanovali, bili del kolektiva ali pa so tam preživljali večino svojega časa, se bodo prej spomnili življenja v skupnosti, ki je na določeni točki preraslo skoraj v družinsko povezanost različnih posameznikov, pa vsakdanjih anekdot, bendov, ki so tam nastali, obiskov tujih kolektivov in popotnikov itd. Malokdo se danes še spomni, koliko koncertov se je tam odvilo in kateri bendi so tam igrali, vsakdo pa bo vedel, da je bilo dobro.  

Punk ni samo glasbeni žanr, v sebi vsebuje antiavtoritarno komponento, toda da bi jo lahko udejanjil, mora preseči lastne interese, se dvigniti nad subkulturno sfero in zavzeti kontrakulturno držo. Ko je padel AC Molotov, so padli še nekateri drugi skvoti in sorodni prostori: čez noč so zrušili Petek 13. v Železnikih, kasneje so izpraznili kranjski Bazen, nekatere prostore legalizirali ... Punk je ponovno trčil v klubsko sceno, ki terja določene prilagoditve in odrekanja. A o tem več prihodnjič. 


1.  Komad "Ulica", bend TNT.

2. Rusjan, Marko. Strah pred svobodo. Hardkor in upor, Nova Gorica, 2014, str.18.

3.  O dogajanju v punk sceni od sredine devedesetih dalje govori dokumentarec Odpadki druge generacije - po stopinjah nekega punka: http://www.odpadkipunkdok.si/

4.  Vegetarians for animal liberation and ecology.