Raje zadnji v mestu kot prvi na vasi

Anže Kacafura – Cazzafura (1985) je skupaj z Došo začel kot repar v hip-hop tandemu Da II Deuce. Ker se je po svojem mnenju bolje znašel kot mož iz ozadja, nam je nato kot glasbeni producent predstavil Zlatka, med drugim sodeloval pri nastanku domače zasedbe Muff in se preizkušal z glasbenicama, kot sta Alenka Gotar in Jadranka Juras. Danes so njegove producentske lovke na vseh koncih: sodeluje z izvajalci iz Srbije, Hrvaške, Slovaške in čez lužo. Za letos pripravlja dva nova albuma (Atlas Erotika in Senidah), sicer pa je po njegovem mnenju trenutno najbolj vroče domače ime Jenn – Anika Košir. Verjamem v ene stvari, ki so nevidne, četudi ti vsi govorijo kontra, res moraš biti budala, da vztrajaš do konca, si že malo prfuknjen, ljudje ti že govorijo, pa res misliš, da se to splača, je vredno tega, če mene dela srečnega, kaj te boli kurac!

Prišel sem na križišče Ižanske ceste, na začetek prenovljene ceste za Črno vas, počakal pred parkiriščem, ko me je od daleč poklical pobriti potetoviranec v majici Good fellas in trenirki, naj pridem naprej. Usedel sem se na dvosed v atriju s pogledom na Krim in prižgal snemalnik. Po več kot uspešnem ustvarjanju že četrt stoletja pravi, da je še zmeraj na začetku, da prava stvar šele prihaja, da največ črpa iz filmov, dela po intuiciji, preko prijateljev, čefurjev na Fužinah, kot Slovenec se seznani z balkan žanrom, a še danes ne ve, kaj bo tisto, kar bo zadogajalo Senidi Hajdarpašić, ko ustvarjata. Čeprav gremo v neizbežno digitalizacijo, ne zanika niti analognega čara. Ujel sem ga pred odhodom v ZDA, kjer se dobi s koreografom in plesalcem Chrisa Browna, s soimenjakom Škrubetom, nato nastopa s Senidah v Torontu. 

Začel je razlagati o trenutnem delu, o predstavniku zahodnoobalnega hip-hopa.

Cazzafura: Že sedem let vlagam vanj. Korona nas je malo zjebala, ampak hodim gor (ZDA, Los Angeles), delava. On je tipičen predstavnik Inglewood četrti, v originalu sicer iz Louisiane, predstavlja ta zahodnoobalni zvok. Tipičen predstavnik Bloodsov (zloglasni gang), tam je vse drugače ...

Kako sta se povezala?

Povezali smo se na družabnih omrežjih, preko Twitterja. S prijateljem sva iskala vzhajajoče zvezde, nekje na svojem začetku, in ocenila, OK, ta ima potencial.

Kot neke vrste skavta?

Točno to, poslala sva 10 tisoč mejlov, pošiljala sva jih pet let, vsak dan po ne vem, koliko. Potem ti eden od stotih odpiše, in to med drugim ustvarjalci, ki so kasneje »blow upal«, ampak sva rekla, vidiš, sva na pravi poti. On je zdaj desna roka enega bolj prepoznavnih zahodnoobalnih reperjev, YG-ja, pojavlja se v njegovih spotih, mreženje ima zrihtano, vse ima, se pravi vizualno prezenco, je nabildan, lep za popizdit ... To je model, ki ima narejenih 1000 komadov, 40 videospotov, in to profesionalnih, a še nobenega ni izdal. »Ali bomo kaj izdali? Nismo še tam. Ja, nisi več star 21 let. Čas teče.« Kakorkoli so ti fanjte suvereni navzven, so med štirimi stenami zelo negotovi.

Kaj je zate producentstvo? 

Pravijo, da imaš pet tipov producenta. Imaš tip, kjer producent nima nobenega glasbenega znanja, najame studio, plača za muzičarje, plača za pisca pesmi, plača za skladatelja, sestavi vse skupaj, mogoče nima glasbenega znanja, mora pa imeti uho za dobro glasbo. Drugi tip producenta je človek, ki zna naredit »beat«. Mislim, da že sama beseda pove, da ti narediš vse, kar je v tvoji moči, da se bo na koncu vse to zapakiralo v produkt. Dajva za primer Puff Daddyja, ki v življenju ni prijel za inštrument, a so bile njegove ideje tiste, ki so vse naredile. Lahko pa samo vse plačaš, si nekakšen financ minister. Včasih je ustvarjalec zaupal producentu, da je on ocenil kvaliteto, danes pa je on sam producent, tehnično je vse dovršeno v nulo, ampak je vse isto, brat. Ker ni več na koncu tega človeka, ki reče, poglej, tole je slabo, to pač ne bo šlo. Danes lahko dobiš vse, če imaš denar, pa še tega ne rabiš toliko, dobesedno s kavča, vse naročiš na internetu. Sicer je dobro, ker imamo vsi dostop do tega, ampak danes Michaela Jacksona ne bomo več videli.

Propad izvirnosti?

Ja, stari, tehnično dovršeno vse v nulo. Ne moreš rečt, da je slabo, ker ni, ampak vse je na steroidih ali kako naj to povem.

Kdaj se srečaš s filmsko glasbo? Koliko si pri tej dejaven? 

Imam se kar za filmofila, dejaven sem bolj malo, v bistvu sem v življenju delal dva projekta kot filmski skladatelj, za domači film Čefurji raus pa pred dvema letoma smo delali dokumentarni film za naše košarkaše, ko so bili prvaki leta 2017. Obakrat me je zraven povabil Goran Vojnović, za kar sem mu zelo hvaležen. Imam pa želje in ambicije, da bi delal kaj v zvezi s filmom, stvar me zanima. Največ mi v filmu naredi glasba, nimam pa za to nobene šole, grem po občutku.

Kdaj si se prvič srečal s hip-hopom?

Kriv je moj brat. V času kaset in CD-jev je imel prijatelja, ki ga je filal z glasbo. Če grem v detajle: imeli smo dva mafioza na Fužinah, ki sta v tistem času podpirala tudi Klemna Klemna na njegovem začetku. Ko so ven prišli Wu-Tang, sta jih 1993. ona dva predstavila nam. Mi smo na kasete snemali, en folk je imel dostop, da je iz Amerike dobival CD-je. Vem, da je imel Jure Košir, ko je takrat hodil po svetu, takrat največjo zbirko rapa, ker si je to lahko privoščil. On je zelo vplival na nas vse. No, in ta dva modela sta iz Amerike to naročala in vse snemala na kasete, potem so se te po celih Fužinah podajale naokrog. In tako so prišle tudi do tega bratovega prijatelja ...

Kot žoga?

Kot žoga, stari. Ko to danes razlagaš kakemu ta malemu, ne bo mogel razumeti. Si predstavljaš, da je to en človek moral naročiti, čakati en mesec, dobiti po navadni pošti, se pravi, da je moral imeti tudi presnemovalno napravo. To je bil takratni »networking«.

Torej oprema ... S čim si začel, z Logicom?

Ne, začel sem z Impulz trackerjem, s programom, ki je zgledal kot matrica. Danes ko smo v sekvencerju, gre vse vodoravno, tam pa je šlo vse navpično dol, zelene številke in črke, res, prisežem, kot v matrici je izgledalo. Moj brat je imel skupino Da II Deuce, ki jo je takrat ustvaril z basketaši. Eden od teh fantov je bil bolj programersko usmerjen in se je lotil »beatov«, od tega tipa sem dobil programsko opremo, pokazal mi je osnove, potem sem se sam učil, to so bili začetki. Kasneje pridem na Šubičevo gimnazijo in me je sošolec Matej Peteh seznanil z novim programom, njegov brat je danes kitarist pri Joker Out. In potem sem celo srednjo šolo delal na Riesnu. S sošolcem sva se cele dneve samo o tem pogovarjala. Z Logicom sem imel nek fleš vmes, na Pro toolsih je narejen Zlatkov Svet je lep, drugače pa Cubase, brat. Danes je pa itak vse jabuk studio (Fruity loops). Pa smo se mu včasih smejali, danes je pa 80% narejeno prek tega.

Najprej si repal? Kako se je zgodil prehod iz izvajalca v producenta?

Nekako sem ocenil, da moja zgodba ni dovolj močna, da bi se šel izvajalca, nanje sem zmeraj gledal kot na ljudi z zgodbo, vsaj v svoji sceni. Dvomim, da ima Taylor Swift kako težko zgodbo. No, ne bom ocenjeval, pa saj ne, da nujno rabiš tako ozadje. Zadnjič sem gledal brata Billie Eilish, ko se je spraševal, zakaj ste vsi tako obremenjeni s to zgodbo izvajalca, da je moral biti narkoman, da so mu vsi pomrli, da je moral živeti na ulici ...

Senzacija ... Pa smo spet tam.

Senzacija, da, ameriška šola. Tako sem razmišljal, kaj bom jaz? Nič nimam povedat, meni je vse gut v lajfu, doma živim pri starših, top mi je, nič mi ne manjka, srečen sem, stari. Kaj imam povedat? Meni bolj odgovarja ta proces muzike, ne toliko nastopanje, ves blišč in hajp. Meni sede muziko delat, kar je kasneje, me boli kurac. Najjači filing zame je, ko delam muziko v studiu. Pozornost, ne, hvala! Odločil sem se za korak nazaj. Takrat smo potem potisnili Zlatka naprej, potem sva se tudi z Došo po petih letih odločila za prenehanje (Da II Deuce). Za Čordića sem ocenil, da je to človek, ki ima zgodbo, je človek ljudstva, vsi ga obožujejo, tip je nastopač. Sam bom pa tehničar v ozadju. 

In potem se že pojavi film z Nicole Kidman, kajne?

Ta film se pojavi dosti zgodaj, bil sem v prvem letniku srednje šole.

Kako to vpliva nate?

Če bi se to zgodilo danes, bi to veliko bolj vplivalo name.

Zakaj?

Ker bi bilo ful bolj odmevno, ego bi se mi napumpal.

Takrat se ti ni?

Ne toliko (smeh). Če bi se to zgodilo danes, bi družabna omrežja to napihnila. »Brat, v ameriškem filmu si, kva?!« Takrat pa je bilo to tako, moji prijatelji so vedeli, a ni bilo takega buma, nekaj smo zaslužili, OK, lahko ti povem, midva z Došo sva dobila vsak po 300 dolarjev, kar se je meni takrat zdelo ogromno za štirinajstletnika, torej govoriva o današnjih circa 1000 evrih. In šele kasneje sem izvedel, da je ekipa Radyoyo oziroma ta Tina, ne vem, kako se že piše (Matijevec, op. ured.), s holivudsko produkcijo naredila dober posel. Istočasno so v filmu tudi hrvaški Bolestna brača, mislim, da v istih petnajstih minutah, v eni izmed scen. Kasneje izveva, da so dobili 30.000. Vseeno je to avtorska glasba v holivudskem filmu. Občutek za to sem dobil šele kasneje pri reklamah, ampak da, leta so šla mimo. Vseeno mi je dalo to motivacijo za naprej.

Kako je sploh prišlo do tega?

Izbrani smo bili za neko kompilacijo, Speaking in tongues, z Da II Deuce sva predstavljala Slovenijo, oni so pa iskali ruski rap. In njim je bilo vseeno, samo da je nekaj slovanskega (smeh).

In sva pri jeziku. Kako je prišlo do tega turbo balkan trap tripa? Slovenščina nima tako močne diaspore?

Če greva konkretno k Senidah, ki je doživela preboj s komadom Sladjana (2018). Kariero je začela leta 2010 s komadom v srbohrvaščini, torej sva imela v štartu cel album v tem jeziku. Imela sva eno Hrvatico iz Zagreba, ki nama je pomagala s teksti. Midva se nisva hotela slovenščine, ona pa je tako in tako iz Črne gore. Takrat smo šli posnet spot celo v Tunizijo, dali še Zlatka gor, on je prvič repal v srbohrvaščini, drugače je zmeraj repal v slovenščini. Dali smo komad ven, a se ni takrat nič zgodilo, nekaj smo se menili z založbo Dallas, ki je imela čez Balkan, ampak tajming takrat pač ni bil pravi. Potem se začnemo družiti s Tadejem Koširjem, on se je hotel iti solo z gosti, šel bi se Carlosa Santano z različnimi pevci, in mi v tem duhu naredimo par demo posnetkov s Senido H. In bolj ko smo jih preigravali, bolj smo prihajali do ideje, da bi naredili skupino. Ali ne bi bilo to hudo? Tako nastane skupina Muff, ki jo furamo do leta 2017.

In potem je že čas za Senidah ...

Tako. Ampak mi smo že v Muff časih dobili idejo, recimo okoli leta 2016, da bi to delali za Balkan. Hoteli smo to kot Muff zapakirati, ampak nismo mogli. Veš, kaj, folk se je bal, da ste zdaj tu, v Sloveniji, postavili temelje, zdaj ste nekaj zgradili, aja, zdaj boste šli pa na Balkan? In česa se je folk bal? Da če nam ne bi uspelo, bi nas vsi zdisali – aha, Slovenija ni bila dovolj dobra za vas, tu ste prišli do vrha, zdaj greste pa takoj ven poskusit. »Prekleti kurci, mi smo tukaj slovenska publika, mi smo vam dali vse, vi greste pa zdaj ven!«

Leto 2016 še ni čas štrudlovega bureka. 

Tako, ne še, če bi se zdaj pogovarjali, bi bili vsi za! In potem se v Senidi to nabira, nič se ne premakne, ne delamo ne za tukaj ne za tja. In potem sva začela čisto mimogrede delati neke posnetke, meni je »beat« Sladjana stal na računalniku tri leta ...

Lepo je odsedel.

Odsedel je lepo, spočil se je, čakal na svoj tajming (smeh).

In tako dobite veliko večji krog oboževalcev, ker je konec koncev Senidah lepo zapakiran pop z vsemi mogočimi dodatki.

Tako je, lepo si to povedal.

Hvala (smeh). 

Ali veš, kaj hoče sedaj delati?

Kaj?

Grandž.

(Nisem ga dobro slišal:) Kaj, grand produkcijo?

Ne, grandž (grunge, op. ured.) žanr. Ful demo posnetkov se nam je nabralo.

Hudo. Saj to me zanima glede raznovrstnosti ..., ali je to delo vajinega tandema? Kdo je bolj odprt za različne novosti, ti ali ona? Kako je s tem? 

Mislim, da oba oziroma da imamo vsi v družbi zanimanje za žanr, a ne maramo etiket. Ne maram tega: »brat, kaj bomo delali«. Vseeno mi je, če je dobro, je dobro. Če bo metal komad nastal, pač bo. Ravno zato, ker ne izhajamo iz žanra, bo zanimivo, drugačno. Senidah je dober pop ravno zaradi tega, ker zna to narediti. Pa noče. Ali ti veš, da ni hotela izdati komada, ki ji je največ prinesel (Mišići)? »To je turbo folk, jaz tega nočem,« je rekla.  Komad je naredila čisto tako iz šale. V igri so bili še drugi izvajalci. Če ti ga dam za poslušat, je isti kot končna verzija, le brez besed. Saj ne vem, če je to dobro ali slabo za oboževalce, da povem, da si nekaj naredil na hitrico? Ali s tem pokažeš svojo genialnost ali da ti je vseeno?

Oboje, se mi zdi, ker se potem o tem govori. Vsaka reklama je dobra reklama. Izvajalka je v tem primeru rahločutna ...  

Rahločutni smo, da ... Ta komad je stal eno leto, poskusili smo ga prodati na Balkan, poskusili z duetom in čakali na odzive sodelujočih (Rasta, Buba Corelli). Vsi, ki so ga slišali, so rekli, da je hit, kaj čakate? Sam že tako ne maram, da se tako dela. To je danes problem, ker se že v štartu tako dela. Če ne bo hit, sploh ne bom delal. Fuck you! In potem ko je to izšlo viralno, bi po novih pravilih morali še pet takih narediti. In ravno to je debilno. Ona nič ne more ponavljati. Mogoče bo šla v opero, kaj veš.

Ravno to jo dela ... 

In ni nič bolj tehnično dovršena, če sem malo kritičen, je samouk, nima podlage, da bi bila izobražena, šolana ...

Samo izvirna je.

Izvirna, tako. Da se ti lahko daš v vlogo česar koli ... Če se odločim, da bom pek, bom šel ta teden »all in« in bom konec tedna najboljši pek, če karikiram. Tako se mi to gremo! In grandž posnetki so nastajali že med Sladjano, tukaj je veliko Tadej Košir pripomogel. S prepoznavnim kitarskim zvokom, ki je stalno prisoten pri Senidah.

Kar neka mreža ste.

Mreža, ki noče delati hitov. Če bi jih hoteli, bi jih delali po tej formuli in bi bilo to to. Folk mi dostikrat pravi, da smo dobro to strateško sfurali. Kakšna strategija, brat?! Mi smo naredili dva komada, ona je to vrgla na YouTube in to je šlo viralno. Čez en teden je dobivala vse možne klice iz Srbije, od ne vem, katerih založb vse. Mi nimamo nobenega plana, nobene strategije, lahko da se z muziko čez dve leti ne bomo niti ukvarjali več. Dostikrat gre tudi za to, da bi eni bili samo zvezde pred kamerami, peščica pa bi delala za vse, naslednjih pet let, 1000 komadov itn. Ne gre to tako, spelji se, stari!

Kaj je uspelo trapu, česar hip-hopu ni?

Trap je dejansko prišel v pop. Ko danes slišiš pop izvajalce, vidiš, da ne morejo oziroma ne smejo več tako peti kakor nekoč, ampak gre vse bolj proti govorjeni besedi, repanju, »flow« je totalno drugačen, danes pevci tudi niso več pevci.

Ekspresija. Ekspresionizem se ponavlja, sto let kasneje in smo tu ... Zgodovina se ponavlja in moraš biti točen kot v studiu.

Všeč mi je, kako poznavaš, povezuješ. Da, »auto-tuning« je merilo, ki sta ga postavila Drake in Kanye. Diskoteke, klubi, velike založbe in internet so to le do konca spromovirali.

Inspiracija proti naročilu?

Trenutno po naročilu delam zelo malo, pred prebojem s Senidah sem delal malo več. Za reklame sem delal veliko, ampak tudi ko sem delal po naročilu, sem imel dostikrat borbe, ker sem izstopal, nisem mogel iz svoje kože. Če bi bil dober obrtnik, bi emocije pustil v dnevni sobi, šel in naredil naročilo kot robot.

Med poznim Senidah obdobjem se dogaja že naprej?

V bistvu so nas kot Guapo gang spodbudili SBO, ki so kombinirali slovenske, srbsko-hrvaške in angleške tekste. Benjamin Krnetić je med drugim napisal tudi Sladjano, v tistem času sem prišel iz Amerike, bil sem čisto iz sebe ... Dobro, da smo delali še Atlas Erotiko, AMN. Kar se tiče kombiniranja jezikov, se mi je še tri leta pred tem to zdelo bedasto, potem sem pa že sam to počel. Gre za svoj jezik. Kot da kdo razume poezijo? Gre za prej omenjeno ekspresijo. Če omenim misel znanega režiserja, zakaj iščete smisel v artu, če ga v lajfu ni, stari. 

V tujino se hodi trikrat na leto?

Če se le da. Če sem tukaj naredil ustvarjalca, s katerima smo iz nule uspeli priti do uspeha, zakaj ne bi tega poskusil še zunaj. Če mi je uspelo to z Zlatkom in Senidah, bom to poskusil še tam. Hodim po znanje, motivacijo in inspiracijo. Čez lužo je čisto drugače. Moja dobra izkušnja tam je, da je folk bolj organski, ne obremenjujejo se toliko kot tu. Vsaj ne toliko s tem kot tu. Imajo pa druge fore, seveda. Ampak kar se tiče ustvarjanja ... Najprej, recimo, se s tem vzhajajočim izvajalcem samo pogovarjava, da vidiva, kje sva, potem pa ustvarjanje. Če se ne ujameš, stvar težko steče.  

Kaj pa imeni, kot sta Jadranka Juras, Alenka Gotar?

Kje si Gotarjevo najdu (smeh)? Ona je čisto slučajno prišla do Zlatka, ko smo sodelovali pri enem komadu, ampak pustiva to. Mislim, da je tu bolj Jadranka Juras vredna omembe. Darko Nikolovski, s katerim sva sodelovala pri kolektivu Sami norci, je bil njen sosed. Čisto slučajno sem izvedel, da dela svoj prvi album, svoj prvenec po petju pri Planet Groove, nek R'N'B naj bi bil. To je bila tudi moja smer, tega nisem še nikoli za koga delal. Sama je svoj album zaključevala, ampak da rabi par komadov. To je bil moj prvi komad zanjo, ki sem ji ga poslal, kasneje zelo uspešen komad, s katerim sem prvič tudi nekaj zaslužil od predvajanja po slovenskih radijskih postajah. Prišel sem iz Grčije ob sedmih zjutraj, neprespan, direkt za računalnik, začnem delat, takrat sem cel teden poslušal Craiga Davida, ta two-step moment, potem sem momljal neko melodijo, se snemal, šel spat, prespal cel dan, napisal tekst, dal Nikolovskemu in ga prosil, naj ji da zapečen CD v nabiralnik. In čez en teden dobim klic od Žareta Paka; meni je bilo to takrat, kot da me kliče Rick Rubin. Bil sem star devetnajst let: »Ej, živijo, Žare Pak pri telefonu, tlele imam Jadranko Juras zraven, smo poslušali tole, ej, ful dobr, mi bi to kar nardil.« In to je bil kasneje prvi singel z albuma. Tukaj se meni začne pop zgodba v smislu pisanja pesmi. To je bil ključni moment v moji zgodbi. 

Za konec?

Verjamem v ene stvari, ki so nevidne, četudi ti vsi govorijo kontra, res moraš biti budala, da vztrajaš do konca, si že malo prfuknjen, ljudje ti že govorijo, pa res misliš, da se to splača, je vredno tega, če mene dela srečnega, kaj te boli kurac!