Rameaujeva in Leclairova dela ob 250. obletnici njune smrti

Viteška dvorana graščine v Brežicah je eno najprepoznavnejših prizorišč glasbenega dogajanja festivala Seviqc Brežice, ki v obdobju turistične sezone že vrsto let barva kulturno ponudbo Slovenije. V nedeljo, 22. junija, je gostila otvoritveni koncert letošnje festivalske edicije. Nastopil je baročni godalni orkester Les Ambassadeurs iz Francije pod vodstvom flavtista Alexisa Kossenka, ob njih pa je kot solist nastopil mladi tenorist Reinoud van Mechelen. Predstavili so se s programom, posvečenim 250. obletnici smrti dveh najprepoznavnejših skladateljev francoskega visokega baroka, mojstra opere Jean-Philippa Rameauja ter virtuoznega violinista Jean-Marie Leclaira.

Ansambel velja za enega izmed najboljših interpretov omenjenega repertoarja. Glasbeniki igrajo na izvirnih glasbilih, s študioznim pristopom pa odkrivajo in predstavljajo avtentične slogovne in tehnične prijeme, kar poleg izjemnega temperamenta in visoke umetniške ravni daje njihovim izvedbam posebno prepoznavnost. Izrazito pozornost posvečajo retoriki in izrazni moči glasbe francoskega baroka, seveda pa se njihov repertoar ne omejuje zgolj na francoski barok, pač pa izvajajo tudi glasbo od Bacha in Händla do Mozarta in Rossinija, celo Debussyja. Pri tem sodelujejo s številnimi vokalnimi in instrumentalnimi solisti, kot stalni solist in vodja orkestra pa deluje Alexis Kossenko, virtuoz na prečni in kljunasti flavti.

Tokratni program z naslovom Séjour de l'éternelle paix: Rameaujeva in Leclairova dela ob 250. obletnici njune smrti je bil izjemno zgledno in domiselno sestavljen: Rameaujeve arije so se izmenjavale z Leclairovimi instrumentalnimi deli, Les Ambassadeurs pa so spretno izbrali ravno tiste arije, plese in koncerte, ki lahko vsebinsko ali občutenjsko tvorijo izjemno prijetna, četudi kontrastna zaporedja. Tako sta oba dela koncerta vpeljali Leclairovi uverturi, Ouverture iz Scylla et Glaucus in Simphonie iz iste opere. Slišali smo tudi dva Leclairova solistična koncerta – v Koncertu št. 3, op. 10 za violino in orkester se je kot solistka predstavila Zefira Valova, v Koncertu št. 3, op. 7 pa Alexis Kossenko na baročni prečni flavti. Ta koncert je posebno zanimiv zaradi zgodbe, ki vpleta v koncert prikrito prisotnost še enega velikega skladatelja in virtuoza na flavti, Michela Blaveta. Leclairovi koncerti op. 7 so sicer pisani za violino, tretji koncert iz te zbirke pa je izvedljiv tudi na flavti – morda gre za eno izmed del, ki jih je Leclaire posvetil svojemu prijatelju Blavetu. Kossenko se je izkazal kot velik virtuoz ne le v tehničnem smislu, temveč tudi kot mojster oblikovanja tona, prefinjene artikulacije in očitno globokega poznavanja izraznih sredstev Leclairovega sloga.
 

V arijah iz Rameaujevih oper Platée, Naïs, Daphnis et Eglé, Pygmalion, Les Fêtes d'Hébé in Castor et Pollux se je kot izjemen solist predstavil mladi (1987) tenorist Reinoud van Mechelen. Njegov nastop je bil morda celo višek tokratnega glasbenega dogajanja. Pevec, ki ga odlikuje virtuozna koloraturna tehnika, izenačenost glasu v vseh registrih, jasna in igralsko prepričljiva izgovorjava ter izrazit, a decenten scenski pojav, se ponaša tudi z izjemno naravno lepoto glasu in predvsem z natančnim poznavanjem slogovnih fines Rameaujevih oper. Njegove interpretacije so bile nepozabno, lahko bi rekli celo hedonistično doživetje. Prav takšen opis in pohvale si zasluži tudi orkester. Njegova igra je povsem usklajena in izjemno natančna, slog interpretacije zgleden, muziciranje pa temperamentno, povsem ponotranjeno, čustveno zelo ekspresivno, na trenutke naravnost pretresljivo.

Izjemno estetsko doživetje koncerta je žal zmotilo nekaj organizacijskih spodrsljajev, kot so nesmiselno dolgo ustno predstavljanje festivala, njegovih preteklih in bodočih projektov ter številnih festivalovih sponzorjev, ki bi lahko svoje (dosti bolj smiselno) mesto našli v bogateje opremljeni programski knjižici. Z nepopolnimi podatki ter s precej dolgim, a z informacijami precej skopim besedilom opremljen koncertni list prav tako ne ustreza kakovosti glasbenega dogodka, da ne omenjamo estetsko neprivlačne ter grafično nerodne vizualne podobe. Na omenjene detajle prijazno opozarjam kot na stvari, ki se jih da zlahka izboljšati ter s tem glasbenemu dogodku dati nekaj več zaslužene dignitete.