Rapsodija distorzije in srčnosti

Izjemen prvenec nove založniške pridobitve Založbe Radio Študent sliši na ime Vol. 1 in ga podpisujejo slovenjgraški garažni indie rokerji Uryan. Distorzirano strnjena pesmarica nas raznaša onkraj ustaljenih aranžerskih in produkcijskih normativov in nasploh diši le po pristnem DIY umetniškem segmentu. Distorzirano strnjena pesmarica nas raznaša onkraj ustaljenih aranžerskih in produkcijskih normativov in nasploh diši le po pristnem DIY umetniškem segmentu. 

Uryan na prvencu razkazuje celotni rafalni spekter minimalistično zastavljene rock godbe. Pravzaprav so David Vajdec (besedila, kitara, vokal, klaviature), David Kac (bas), Matija Štumberger (bobni) in Davor Detečnik (bobni) še en dokaz arhetipske glasbene trditve, da za dobro, prodorno in globokoumno glasbo potrebuješ le iskrenost in srčnost, ki bo kot veter nosila tvoje zamisli skozi preplet izbranega inštrumentarija. Dobro, Uryan občasno vpelje klaviature in saz, a le kot vezivo dobro podmazanega kolektiva, ki na albumu ne skopari z nepričakovanimi, a vselej enostavnimi aranžerskimi in besednimi rešitvami za svojo izvirno in navdahnjeno glasbo. Recimo, v meni najljubši skladbi, Magic Typewriter, pride do izraza distorzirana vožnja, ki nikoli ne presega ali posega v Davidovo petje, zgolj poudarja vsesplošno vzdušje čudesnega tipkarskega stroja. Ritmično in na trenutke dovolj nojzersko artikulirano, da se monotonost vselej skrije pred dramaturgijo rezkih in ostrih kitarskih rezov. No, Uryan se že uvodoma razgali, ko po Intro skladbi na pladnju servira skladbo 222, ki formatira glasbeni slog benda na razkrižju indie garažiranega rocka in psihedelije. Tudi besedila se prilegajo v ta zvočni prostor in kot poslušalec hočeš nočeš moraš verjeti, ko zaslišimo »čutim, da se bodo stvari spremenile kmalu na bolje«. 

V nadaljevanju se ob skladbah Worth Waiting For in U ta drveči kombo na trenutke umiri in postreže z nekaj virtuoznimi kitarskimi vložki, ki vselej kličejo po zimzeleni DIY produkciji in miselnem sklopu, ki je nenasilen, super empatičen in ne potiska glave v pesek ob okoljevarstvenih težavah. Navsezadnje je boj fantov za odprta območja ustvarjalnosti edina prava pot, ki bo umetnosti in kulturi zagotovila neoporečno mesto za bodoče rodove. Zato se 1000 Nightmares sliši kot nekakšen univerzalni odlitek, nastal z vlivanjem staljene rokovske kovine, obstojen in odporen na rjo; ali drugače povedano, lahko bi nastal kjerkoli na tem planetu in njegov učinek bi bil povsod enak. Za zaključek pride bridko poskočna skladba What's Going On in stonersko mogočna vertikala Ctrl Alt Del, ki nam še kako ogreje mišice in nas pripravi do tega, da si album Vol. 1 zavrtimo še enkrat. V želji, da bi odkrili še kakšno skrito nišo Uryanove zvočne in lirične srčnosti in besednega zaklada, ki bi dodatno poudarila pomen in sporočilnost tega izjemnega mladega benda.