Rastoče klavirske krajine in tehnologija

Forum nove glasbe je uspešno zastavil svoje poslanstvo uveljavljanja sodobne glasbe pri nas. V letošnjem letu je izbor poveril uveljavljeni umetnici Iris ter Schiphorst, katere skladateljski dosežki segajo na prizorišča, kot so BBC Proms in druga. S podporo društva UHO je pripravila program del, ki so v Sloveniji zvenela prvič, sicer pa predstavlja uveljavljene skladatelje mednarodnega formata. Iris ter Schiphorst je v središče postavila povezave med glasbo in mediji ter koncerte strnila v šest sklopov, med katerimi smo prisluhnili zadnjima dvema, naslovljenima Rastoča klavirska pokrajina – reference z vsega sveta in Lo-Tech. Že po naslovih lahko sklepamo, da sta bila posvečena klavirju oziroma delom, ki so nastala s pomočjo lahko dostopne tehnologije. Večer je učinkoval povezano in je obenem izpostavil specifiko obeh tem. Doživeli smo ga kot izjemno nazoren prikaz del in se navduševali nad izvajalci. To je bila pika na i festivala, ki je kot celostna predstavitev mednarodnih glasbenih usmeritev dodobra nasitil našo radovednost.

Peti koncert Foruma nove glasbe je uvedel pogovor s Tilnom Lebarjem o njegovem novem delu Limen II, ki je nastal po Forumovem naročilu. Avtor v njem naslavlja termin liminal spaces oz. prehodni prostor. V odnosu do njega je skladbo razdelil na tri dele: pre-liminality, liminality in post-liminality, v smislu doživljanja takega prostora. Gre za fenomen anemoia, ki zajema doživljanje nostalgičnosti do obdobja, ter fenomen kenopsia, doživljanje atmosfere posameznega prostora izven siceršnjega konteksta. Ti se odražajo v samem izražanju, saj to poteka najprej na isti struni klavirja, da se oglašajo alikvoti, nato pa ob posnetku te igre pianist igra še druge tone ter eksperimentira: drgne po struni, poteguje skozi strune z umetno vrvico, polaga nanje magnete ipd. Pomen je v mikro spremembah zvoka in barvitosti, ki pa se podrejata natančno določenemu redosledu. Ta dvojnost po eni strani determinirane in po drugi eksperimentalne skladbe prispeva k njeni odprtosti in nas vodi skozi zvočno dogajanje, kot bi sledili dramaturškemu loku.

Skladba Umetno okolje št. 8 Joanne Bailie najprej vzpostavi razmerje med zvočnim zapisom in klavirjem, ki poteka vzporedno in se nato združi s posnetkom petja. V drugem delu zaslišimo klepet, ki ga spet spremlja klavir z igro v skrajnih legah, in se z njim izmenjuje. Po dramatičnem crescendu se izvajanje umiri in preide v igranje posameznih tonov s pedalom, ob tem pa slišimo hrup ulice. Ta se v tretjem delu združi z zvonjenjem zvonov, klavir pa deluje kot glasbena skrinjica, pravljično in vilinsko. Pri tem je treba poudariti, da je pianist Christoph Grund izvrsten profesionalec, čigar igra v celotnem večeru je bila vrhunska. Spremljal ga je Mauricio Valdés San Emeterio na elektroniki.

Znano ime sodobne glasbene scene je tudi Mark Andre. Svojo skladbo S3 za klavir in elektroniko je zasnoval na več nevralgičnih mestih v Istanbulu, kjer je bival kot štipendist Kulturne akademije Tarabya. Skladba poteka kot ustvarjanje zvočnega toka s pomočjo klavirja in sintetizatorja. Zasnovana je nežno in z rabo mikrotonalnosti vzpostavlja tesno prekrivanje obeh inštrumentov. Pri tem se izvajanje ne omejuje zgolj na tone, marveč slišimo tudi perkusivne zvoke pa šumenje in bučanje posnetih zvokov, medtem ko nas sama igra na trenutke spominja na jazz. Vseskozi gre za subtilno zasnovan nabor zvokov, ki se v izteku izvije v šumenje strun, kot bi čeznje rahlo pihal veter. Ta razširjena raba zvokov je zelo asociativna in sugestivna hkrati, zato si lahko pod zvočno podobo skladbe zamislimo svoje videnje. Ne gre torej za fiksno zvočno krajino, marveč za skladbo, na podlagi sugestivnosti katere si sami ustvarimo konkretno podobo.

Kot zadnja je bila na vrsti skladba Rajski kino Iris ter Schiphorst, ki je nastala po navdihu drame L'Eden cinéma Marguerite Duras. Skladateljica si je delo zamislila kot druženje različnih stilnih vplivov. Izvajanju na klavir in sintesajzer se pridruži posneti glas, ki pripoveduje vsebino. Klavir mojstrsko dobi patino razglašenosti, skladbo pa nadaljujejo bobneči efekti in ponoven dramatični zaplet ter ponavljajoči se vzorec, ki ga prekinja tekoča igra. Avtorica se lucidno poigrava s prepletanjem instrumentalnega in govora ter tako vsebino pripoveduje z besedilom in zvokom, poudarek pa je na vzdušju.

Sklepni koncert se je odvil istega večera. Pričel se je z delom Klavirski junak 1 Stefana Prinsa, zelo inventivno zamišljeno skladbo, v kateri na odru spremljamo pianista, ki s klaviaturo sproža vnaprej odigrane posnete vzorce klavirja, drugi, virtualni pianist, ki ga spremljamo na video zaslonu, pa se ujema s prvim in izvaja razne posege v notranjosti klavirja. To zabavno in duhovito zvočno-vizualno druženje deluje, kot da bi šlo za štiriročno izvajanje, le da drugi pianist namesto igranja posega v klavir.

Podoben fenomen srečamo v skladbi Javna zasebnost Brigitte Muntendorf. V njej prav tako ne slišimo klaviature, na katero igra pianist, marveč preko nje sproža vzorce kitarskih zvokov, ki sovpadajo s posnetki izvajanj več kitaristov, ki jih vidimo na videu in sledimo njihovi igri v njihovem domačem okolju, skoraj kot voajerji. Glede na skupni prikaz več izvajalcev hkrati dobimo občutek, da smo prisotni v televizijskem studiu. Posrečena kombinacija živega in virtualnih izvajalcev briše mejo med skupinama in ju zvočno poenoti, saj klaviaturist nima lastne vloge, temveč je neke vrste režiser dogajanja na zaslonu.

Tretje, vedno zimzeleno delo, skladba Mavrica Milana Stibilja, je zasnovana izjemno domiselno in preprosto, saj gre za posnetke padca kapljice oziroma kovinskega predmeta v vodo, v osrednjem delu pa se pojavi še šum, ki ga je avtor ustvaril z risanjem z magnetnim svinčnikom po magnetofonskem traku, in nato spet izgine. Pri tem je skladatelj vsebino skrbno porazdelil med štiri zvočnike in dosegel nadvse plastično izvedbo, ki nas postavi v osrčje skladbe. Stibiljeva inventivnost in preprostost zvočnega materiala ter končna podoba skladbe nas osupnejo, saj je učinek izjemen, kar gre pripisati jasni viziji avtorja in njegovemu tehničnemu znanju. Delo nas prevzame s svojo osredotočenostjo na preprost zvočni učinek padca kapljice ali kovinskega predmeta v vodo. Ta učinek se preko zvočnikov razdeli in multiplicira ter zgoščuje, pri čemer ga podpre tudi šum v osrednjem delu skladbe. Premišljenost in razdelanost kompozicije sta presenetljivi in postavljata skladbo izven časovnih okvirov.

Koncert je zaključila Iris ter Schiphorst z delom Moj dragi latino ljubimec II, ki sta jo mojstrsko izvedla Primož Sukič na električni kitari ter Aleš Kacjan na flavti. Slednji je glasbo povezoval tudi z besedno vsebino in citati. Besedilo smo razumeli kot povezovalni element med posameznimi igranimi epizodami. Izvajalca sta doživeto izvedla razne stopne ljubezni, ki jih lucidno odražata z inštrumentoma, povezovalno besedilo pa nas vodi od ene stopnje do druge. Delo izzveni ironično, duhovito in hkrati izžareva pozitiven odnos do vsebine ter deluje kot neke vrste ironizirani poklon ljubezni.

Večer je učinkoval povezano in je obenem izpostavil specifiko obeh tem. Doživeli smo ga kot izjemno nazoren prikaz del in se navduševali nad izvajalci. To je bila pika na i festivala, ki je kot celostna predstavitev mednarodnih glasbenih usmeritev dodobra nasitil našo radovednost.