27.01.2021

Ravna črta besede

Prejšnji teden je v seriji spletnih koncertnih prenosov iz Kina Šiška nastopil Vazz, raper v zgodnjih dvajsetih letih, tretja generacija javnih osebnosti iz družine Cavazza.

Žiga Pucelj

Vazz
Foto: Urška Boljkovac / CUK Kino Šiška

Prejšnji teden je v seriji spletnih koncertnih prenosov iz Kina Šiška nastopil Vazz, Mark Jacob, tretja generacija javnih osebnosti iz družine Cavazza. Raper v zgodnjih dvajsetih letih je predan tako imenovanemu liricizmu, jasni in razločni povednosti v besedni dostavi, tistemu torej, kar iz žanra hip hopa v letih njegovega velikega pohoda izginja oziroma postaja vse manj vidno v primerjavi z raperskim stihoklepaštvom, reduciranim na zabavljaštvo in artistično mistifikacijo. Vendar je videz, da tudi v slovenskem prostoru obstaja gibanje, ki lirične raperje zaradi tržnih mehanizmov pri razvoju žanra potiska ob stran, večinoma varljiv. Predvsem je res, da tukajšnje hip hop okolje pretežno ni pripravljeno prepoznati razlik med generacijami in da je tukajšnja alternativna hip hop scena že od nekdaj trmasto načelna pri vstopanju na glasbeni trg, medtem ko v angleško govorečem svetu komercialne mašine same določajo pravila igre ter postavljajo sceno in njene ustvarjalce, tako brezbrižne kot trmaste, na njihovo mesto. V domačem okolju takšne korporativne volje, ki bi posameznikom znotraj hip hop skupnosti odrejala mesto, ni. Ob vzporednem zatonu tehtnega podajanja glasbenih vsebin v večjih javnih medijih v Sloveniji je zato komercialni trg hip hopa pri nas postal malopodjetniški divji zahod, vsakokratna mlada alternativa pa večinoma zavija v drugo smer in razvija svoje skupnosti v jezikih novodobnih odvodov hip hop estetik, ki so precej oddaljene od načel subkulture, iz katere je tako v svetu kot pri nas ta žanr pognal. Dejansko gre za drugo glasbo. Še najbolj prepričljiv je takrat, ko se preda bolj osebnoizpovednim temam. Njegova simbioza s producenti, predvsem Hyujem, ki je odgovoren za večino njegovega opusa zadnjega leta in pol, daje slutiti rapersko šansonjerskega Vazza. Vendar je škoda, da za svoj spletni nastop iz Kina Šiška Vazz ni bolj premislil formata. Za to je imel res lepo priložnost, ki jo je zamudil. Je pa Vazz še mlad in upamo, da bo v prihodnosti ponudil še kaj več.

Vazz je v nagovarjanju svojega občinstva in prilagajanju sodobnosti precej uspešen, zato so bila pred njegovim nastopom v Šiški pričakovanja marsikoga velika, sploh glede na precej visokoleteče obljube in promocijo v nekaterih družabnih medijih. Vendar se je format koncerta na spletu spet izkazal za prevelik zalogaj, izziv, ki so mu bili tudi iz Kina Šiška le redki zares kos. Vazz je sicer izvedel soliden koncert s podpornima glasbenikoma Janezom Štefančičem z bobni in multiinštrumentalistom Petrom Smrdelom, ki smo ju ob Vazzovem boku že prej kdaj videli. Za izvedbo akustično ležerne skladbe Playboy sta se Vazzu kot posebna gosta pridružila še mladnostniška kolega s klasično kitaro in harmoniko ter dodala piko na i dvojčku novejših skladb neposredno po izvedbi na veliko napovedovane žive premiere komada Kaktus. Vendar se s tem posebnosti tokratnega koncerta tudi že končajo. Scensko so akcijo izvedle predvsem dobro podmazane luči v Kinu Šiška, kake posebne druge zgodbe nastop ni posredoval. Vazz je na odru ob malem živem bendu očitno razigrano užival, rapersko je bil dovolj jasen, glas mu ni pretirano uhajal z vajeti, izurjena spremljevalna glasbenika sta svoj nastop izvedla profesionalno. Po svoje bi lahko rekli, da je od koncerta težko pričakovati več, in tudi raper sam je verjetno želel, da je na odru v ospredju njegova lirika, ideje, sporočilo.

A na tej točki pade ideja o mladem slovenskem liričnem raperju. Besedilno je Vazz nekje na liniji kritično površinskega, blago moralističnega domačega rapa (v najboljšem primeru po modelu vzornika Zlatka), ki bo menda lahko jahal slavo na valovih Vala 202 in nekaterih komercialnih kanalih. Toda če se ne bo kritično izostril, bo Vazz le stežka postal ikona mlade alternative, pa če mu je prav ali ne; domača podzemna hip hop scena si namreč ne želi še enega Emkeja. Glasbeni žanr, ki poveličuje jasno usmerjeno kritiko, bo moral seči vsaj do pasu kritičnim prvakom, kot je to trenutno zasedba Nina Bulatovix ali univerzalni Olfamož. Vazzova navidezna ostrina je v resnici topa, ne seže dlje od precej stereotipnega opazovanja okolja in plitkih umetniških referenc, brez prave umetniške substance. Žal Vazzovemu govoru o starih vrednotah in vinilu težko verjamemo, medtem ko vozi spretni slalom med spletnimi vplivneži in »product placementom«.

Še najbolj prepričljiv je takrat, ko se preda bolj osebnoizpovednim temam. Njegova simbioza s producenti, predvsem Hyujem, ki je odgovoren za večino njegovega opusa zadnjega leta in pol, daje slutiti rapersko šansonjerskega Vazza. Vendar je škoda, da za svoj spletni nastop iz Kina Šiška Vazz ni bolj premislil formata. Za to je imel res lepo priložnost, ki jo je zamudil. Je pa Vazz še mlad in upamo, da bo v prihodnosti ponudil še kaj več.