Raziskovalno glasbeno popotovanje

V prostorih Bežigrajske galerije 2 se je v dneh od 16. do 18. aprila odvijal glasbeni festival O’zvočenje 17, ki poteka od leta 2002. Na drugem večeru festivala je nastopila že legendarna skupina Saeta, ki je festival skupaj z nekaterimi skladatelji tudi zasnovala. Skupina združuje izkušene mojstre na področju improvizirane in elektroakustične glasbe: Miloša Bašina na tolkalih in ljudskih glasbilih, Aleša Gaspariča na flavti, okarini in piščalih, Lada Jakšo na pihalih in klaviaturah ter Boštjana Perovška za računalnikom. Dolgoletna skupna ustvarjalna praksa jih je zanesla tudi na mednarodna prizorišča (Pariz, Gradec, Beograd, Opatija), v Sloveniji pa se poleg prestolnice uveljavljajo po manjših krajih ter tako prebujajo zanimanje za tovrstno glasbo.

Saeta nam vedno znova ponudi celostno zvočno potovanje v duhu eksperimenta in alternativnih zvokov, ki so vešče vpleteni v vedno novo vsebino, ta pa se sproti poraja in oblikuje v kompleksnejšo celoto. Brez njih bi glasbeni festival v Bežigrajski galeriji 2 ne bil to, kar je.

Koncert v Bežigrajski galeriji se je pokazal za mešanico inštrumentalnega in elektroakustičnega. Izvajalci so improvizirali na različnih inštrumentih, ki so bili zvočni viri oziroma podlaga za zvočno raziskovanje in računalniško intervencijo. Vsebina, posredovana s pomočjo računalnika, je bila umetnega in naravnega izvora (zvoki čričkov ...). Sprva so se umetniki posvetili zvoku didžeriduja ob spremljavi klaviature in računalniško generiranih zvokov, sledila je raba saksofona, kljunaste in prečne flavte itd. Avtorji so ustvarjali neke vrste glasbeni mélange, ki se je zdaj nagibal v inštrumentalno, zdaj v abstraktno smer, spet na trenutke pa smo slišali elemente jazza. Variiranje smeri in menjava zvočnega gradiva sta ustvarjala bolj ali manj zgoščene periode. Posamezni avtorji so se posvetili vsak svojemu zvočilu in ga raziskovali ali nanj improvizirali. Pri tem je vsak razvijal lastno pripoved, ki pa ni preglasila ostalih, marveč se je z njimi stapljala v eksperimentalno zvočno gmoto, ki je v trenutkih inštrumentalnega pojemanja ali premora zaradi opaznejše intervencije računalniško generiranih zvokov privzela značaj elektroakustične glasbe. Mehko prehajanje med inštrumenti in zvoki računalniškega izvora je torej združevalo lastnosti eksperimentalne, improvizirane in elektroakustične glasbe. Sem in tja smo že pomislili, da se bo izvajanje izteklo, a je vedno znova prešlo v novo zvočno pripoved, saj je bila naracija prepuščena spontanosti. Izpostavili bi inovativnost izvajalcev, ki so inštrumente obvladovali in jih znali uporabiti karseda raznoliko; vsekakor ne gre zanemariti, da gre za glasbenike, ki svoje inštrumente dobro poznajo. Komunikacija med njimi je potekala tekoče in brez zapletov, tako da so oblikovali zanimive pripovedi, ki so se med seboj dopolnjevale, prepletale ali si sledile. 

Saeta nam vedno znova ponudi celostno zvočno potovanje v duhu eksperimenta in alternativnih zvokov, ki so vešče vpleteni v vedno novo vsebino, ta pa se sproti poraja in oblikuje v kompleksnejšo celoto. Brez njih bi glasbeni festival v Bežigrajski galeriji 2 ne bil to, kar je.