Razkošje minimalizma

Eden izmed številnih glasbenih jezikov, v katerih se Milko Lazar tekoče izraža in ustvarja, je minimalizem. Navdušenje nad tem slogom in nad glasbo Philipa Glassa deli z Bojanom Goriškom, s katerim kot duo delujeta že od leta 2005 ter skupaj raziskujeta in poustvarjata predvsem Glassovo in Lazarjevo glasbo za klavir in duo dveh klavirjev. Tudi spored tokratnega koncerta iz cikla Cankarjevi torki, ki je prekinil od oktobra trajajočo neprijetno tišino v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, je bil spleten iz Lazarjevih in Glassovih del. Lazarjeva in Glassova glasba je glasba našega časa. In kot taka zagotovo zrcali ta čas ter družbo, nas same. Njen repetitivni, meditativni značaj z minimalnimi spremembami tke vzorce in ploskve, katerih monotonijo v izpoved in pripoved lahko vdihne le izjemno občutena interpretacija. Iz monotonije in dvodimenzionalnosti, ki pogosto karakterizira vsakdan sodobnega človeka, je treba znati izluščiti tiste fine, prikrite, a vendar prisotne detajle, odtenke, malenkosti, v katerih se skriva lepota.

Najprej so pod Goriškovimi prsti zvenele Glassove Enajsta, Druga in Sedemnajsta etuda, nato v Lazarjevi interpretaciji njegovi lastni Common Statements, skupaj pa sta podala Glassove Štiri stavke za dva klavirja ter Margaretino sobo, Katedralo, Duet in Davida iz Lazarjevega baleta Faust. Vsa dela so zvenela z dosledno visoko stopnjo ekspresivnosti, razkošnim zvenom in praktično samoumevno dovršeno tehniko, ki glasbenikoma omogoča intimno in iskreno izražanje. Da se je njuno muziciranje zares dotaknilo poslušalcev, je bilo več kot očitno iz dolgega stoječega aplavza, še prej pa se je dalo razbrati z obrazov, zazrtih v meditacijo v poltemi dvorane.

Lazarjeva in Glassova glasba je glasba našega časa. In kot taka zagotovo zrcali ta čas ter družbo, nas same. Njen repetitivni, meditativni značaj z minimalnimi spremembami tke vzorce in ploskve, katerih monotonijo v izpoved in pripoved lahko vdihne le izjemno občutena interpretacija. Iz monotonije in dvodimenzionalnosti, ki pogosto karakterizira vsakdan sodobnega človeka, je treba znati izluščiti tiste fine, prikrite, a vendar prisotne detajle, odtenke, malenkosti, v katerih se skriva lepota. In Gorišek in Lazar sta nam tokrat, tako kot že mnogokrat, postregla s široko reko, ki nas je ponesla skozi čustvene in miselne svetove obeh ustvarjalcev ter obeh poustvarjalcev.

Čeprav je bil koncert v Gallusovi dvorani 15. junija zvečer prvi Cankarjev torek pred živim občinstvom od lanskega oktobra ter verjetno v očeh oziroma ušesih večine prisotnih izjemno prijeten in uspešen dogodek, tega dogodka vendarle ne gre idealizirati. V tem istem Cankarjevem domu je namreč istočasno potekal še neki drug dogodek. Na njem je za razliko od koncerta enako zajetna skupina obiskovalcev stala dosti bolj na kupu in brez mask ter uživala v druženju in pijači. Za razliko od tistih, ki smo v veliki Gallusovi dvorani smeli le delno napolniti zgolj parter, in še to z »varnimi presledki«. Kajti v današnji Sloveniji s(m)o kulturniki povsem jasno in uradno drugorazredni, kužni, izobčeni.