Razkritja spektralne glasbe

Spektralna glasba je v slovenskem prostoru velika redkost. To specifično glasbeno estetiko, ki se je porodila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji, smo imeli priložnost pobliže spoznati šele spomladi 2010, ko so v okviru festivala Predihano v Cankarjevem domu prvič zazvenele temeljne kompozicije spektralne glasbe. Zgodovina umetniške glasbe v Sloveniji odraža nemške glasbenozgodovinske vplive, medtem ko je francoskih, od koder je privrel spektralizem, veliko manj, čeprav pri nas obstajajo skladatelji, katerih dela razkrivajo značilnosti in vplive spektralizma. Te izstopajoče slovenske in na Slovenskem delujoče skladatelje je raziskala skladateljica Larisa Vrhunc v knjigi Vplivi spektralne glasbe na slovensko kompozicijsko ustvarjalnost zadnjih desetletij. 

Knjiga tako še zdaleč ne predstavlja le vpogleda v nek obrobni slog, glasbeni odjek, temveč ponuja eruditske analize pomembnih del, v katerih obravnava reakcije na serializem, utrjenost v elektroakustiki in še marsikatero znano skladateljsko tehniko.

Avtorica si je zastavila jasen cilj, da to še neraziskano področje spektralne glasbe umesti v kontekst zgodovine novejše slovenske, evropske in svetovne glasbe ter poda definicijo spektralne glasbe in razišče njene umestitve v estetiko slovenske glasbe. Ob branju knjige se izkaže, da tega cilja ni le konkretno dosegla, temveč je razpravo podvrgla še višjim smotrom znanstvenega drobnogleda. Poleg obravnave spektralne glasbe, ki se opira na analizirana tuja in slovenska glasbena dela, namreč zajame zgodovinske, estetske in psihoakustične vidike spektralne glasbe ter vključi še vso kompleksnost kulturnih in političnih kontekstov. Predstavljene mednarodne glasbene prostore primerja z razvojem slovenske situacije. Pregleda vplive in delovanje ključnih institucij, glasbenih društev in združenj ter zgodovinsko pomembnih in aktualnih festivalov sodobne glasbe. Tudi skozi te oriše izvor spektralizma in ugotavlja, da se ta dotika tako pričakovanih kot nepričakovanih glasbenih dejavnikov. 

Gibanje, ki je deloma nastalo kot odgovor oziroma reakcija na serializem, je dobilo zalet s Tristanom Murailom in Gérardom Griseyjem. (Zanimivo je, da se je istočasno podobna ideja o glasbi pojavljala v Romuniji in ponekod v Nemčiji. Ta fenomen nam je lahko znan, saj se je podobno zgodilo s pojavom 12-tonske tehnike: ta se je še pred izumom Arnolda Schönberga pojavljala pri skladateljih v Rusiji.) Iz izsekov manifestov in esejev spektralnih skladateljev dobimo vpogled v takratno kulturno-politično stanje, ob katerega se je obregnilo in se ob njem izostrilo to novo glasbeno izrazoslovje. Še več, v knjigi so izpostavljeni aktivistični vidiki spektralistov, ki so si prizadevali s svojo glasbo vzpostaviti dialog z državnimi ustanovami, kot je ministrstvom za kulturo ter drugi državni organi. Tako nam postane jasno, da vsako novo glasbeno gibanje črpa iz razmisleka o družbi, o človeku, da nova estetska izhodišča temeljijo na novih idejah. Gibanje spektralistov je celo dobilo sloves antiinstitucionalnega gibanja. (V bistvu so bili spektralisti proti načelom modernizma.)

 V razlagah njihovih kompozicijskih načrtov tiči politično nabit besednjak, ki govori o »zvočni barvi«, »ekologiji zvokov« ali želji po spoštovanju različnih »ras in etničnih skupin zvokov« – odmev na tedaj porajajoče se ekološko gibanje, boj za pravice homoseksualcev, žensk in pripadnikov drugih ras in narodov, kritiko potrošniške družbe in antiimperializem s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let.

Poglobimo se v izčrpne glasbenozgodovinske zapise obdobij in pobliže spoznamo posamezne pomembne skladatelje oziroma vse od »proto« skladateljev tega gibanja, generacije dejanskih spektralistov do tistih, ki se dotikajo spektralnega ali ga presegajo oziroma mu nasprotujejo. Tako nam knjiga ponuja zgoščene vpoglede v ustvarjalnost Stockhausna, Messiaena, Xenakisa, Ligetija, Muraila, Griseyja, če jih naštejemo nekaj. Svetovno pomembne skladbe avtorica nazorno predstavi in jedrnato analizira. Stockhausnovi skladbi Gruppen in Carreé, Ligetijevi Volumnia in Prikazni imamo priložnost spoznati intimneje. Večji pomen v estetskem smislu pa pripada Ligetijevi skladbi Atmosfere, kajti prav iz nje so spektralisti črpali navdih za novo estetiko. Ligetijev vpliv je v ospredje postavil tako elektroakustične prvine kot človekove slušne izkušnje glasbenih tekstur. V zvezi s tem avtorica na podlagi njegove skladbe pojasni zanimiv fenomen: kromatični grozd v tremolu v skladbi Prikazni je sicer statičen, »njegove dinamične karakteristike pa povzročijo, da zaznamo prelivanja med različnimi tipi dojemanja iste hitrosti: v pppp dinamiki je dojemanje statično, v srednji ga zaznamo kot vibriranje, v glasnejših dinamikah pa razločimo posamezne premike tonov«. 

Avtorica navaja vse pomembne diskurze in objave o spektralni glasbi v nemškem, francoskem in angleškem svetu ter razlaga vznik spektralnih idej v Evropi. Posebno mesto zasedata pedagoški vpliv Messiaena in ustvarjalna izhodišča Scelsija. Izvemo, zakaj se slovenska glasbena srenja ni odzvala na nekatere evropske ustvarjalne tokove, in dobimo odgovor na vprašanje, zakaj so se pri nas vendarle pojavljali tudi ustvarjalci, pri katerih so vplivi evropskih tendenc jasneje izraženi. Knjiga razkriva presenetljive povezave, recimo na primeru Lojzeta Lebiča, za katerega avtorica ugotavlja, da je vpeljal tri kompozicijsko-tehnične spremembe, ki označujejo tudi spektralna iskanja! 

Brez suhoparnih biografskih podatkov avtorica pripoveduje o skladateljih z neomajnim fokusom na bistvu, njihovi ustvarjalnosti, estetskih nazorih in skladateljskih izhodiščih, iz katerih so kasneje privrele spektralistične ideje. Izhodišča sicer ne išče samo v delih skladateljskih velikanov, kot je primerno za celostno obravnavo spektralizma, pač pa se avtorica razpiše še o vseh pomembnih vplivih, ki zajemajo tehnološki napredek oziroma računalniško analizo zvoka in psihologijo zaznavanja zvoka.  

Poleg Larise Vrhunc v Sloveniji pod vplivom spektralne glasbe ustvarjajo Neville Hall, Steven Loy, Urška Pompe in Uroš Rojko. V kolikšni meri so navedeni integrirali spektralne estetike v svoj glasbeni jezik, pokaže podrobnejša analiza njihovih glasbenih del. Z analizo avtorica razgrinja elemente spektralne glasbe, ki jih določa bolj misel o glasbi kot pa specifična kompozicijska tehnika. Zato so predstavljene raznolike skladateljske tehnike, ki pa se stekajo v enotno dojemanje zvoka samega kot središča skladateljskega procesa – ton in njegov alikvotni niz (spekter zvoka) postaneta oblikotvorna. Opredeljevanje pojma spektralne glasbe se v knjigi odvija sistematično in za bralca transparentno. Razumemo, da pojem izhaja iz akustičnih lastnosti mikrouniverzuma zvoka, kar se da natančno določiti s pomočjo glasbene informatike. Lastnosti spektra oziroma barva (timbre) nadomesti harmonijo, melodijo, ritem, orkestracijo in formo v skladbi. 

Predstavitev vsakega domačega skladatelja temelji na delu, ki ga je skladatelj sam ponudil kot predstavnika spektralističnih tendenc. Za lažjo primerljivost so izbrana dela za simfonični orkester. Analize del po parametrih spektralizma predstavijo tako predkompozicijski premislek kot tudi intuitivno strukturiranje. Avtorica glasbeni material razdela po več plasteh, in ker s teorijo ni mogoče »zaobjeti nekaterih plasti glasbenosti«, ponudi še slušno analizo. Slušni vtis ponuja zanimiv vpogled v diskrepance med teorijo in prakso pri komponiranju. Podrobne analize dopolnjujejo razmišljanja vsakega od predstavljenih skladateljev o spektralnih razsežnostih znotraj njihovega lastnega dela. Končna tabela vsebuje zanimive zaključke, ki nakazujejo, da obstajajo jasne zamejitve oziroma razlike med slovenskimi in tujimi pristopi k skladanju. 

Knjiga tako še zdaleč ne predstavlja le vpogleda v nek obrobni slog, glasbeni odjek, temveč ponuja eruditske analize pomembnih del, v katerih obravnava reakcije na serializem, utrjenost v elektroakustiki in še marsikatero znano skladateljsko tehniko. 

Skladateljičin etos omogoča poglobljen uvid v razumevanje skladateljskih procesov vseh vrst. Razkriva izvore njihovih metodologij in, kar je še bolj interesantno, ravnotežje med intelektualnim in intuitivnim procesom komponiranja. Na primeru Ligetija, denimo, izvemo, da je v skladbi Artikulation z merjenjem tonskih trajanj z računalniško natančnostjo (tudi na centimetre natančno z magnetofonskim trakom) kljub preračunanim, torej popolnoma cerebralnim skladateljskim procesom, komponiranje vselej temeljilo na intuitivni plasti, povedano drugače, z intuicijo je skladatelj računsko pridobljene manjše delčke glasbenega materiala (teksture) uredil v glasbeno celoto. Prav iz teh segmentov se pokaže, da knjiga spodbuja nadaljnje razmisleke o dveh procesih skladanja: lahko namreč skladamo z enim določenim zvočnim rezultatom v mislih, kateremu prilagajamo svoj sistem, ali pa obratno, se pravi, da najprej izoblikujemo sistem, ki nato navrže svojstven (nepričakovan?) zvočni rezultat.

Knjiga torej ne bo razočarala niti najbolj veščega skladatelja starejše generacije, zaradi transparentnosti razlag, ki jih podaja, pa bi zlahka postala tudi obvezno čtivo skladateljev in muzikologov, ki pripadajo mlajšim generacijam. Vsekakor lahko služi kot odličen vodič k poslušanju ključnih del umetnostne glasbe.

* Povezavo do e-knjige najdete TUKAJ.