Razmislek o moči glasbe v mejnih legah

Med glasbo, travmo, strahom je kompleksen odnos, zato preizprašujemo razloge, zakaj je glasba postala univerzalni simbol v trpljenju in hkrati poslednje zatočišče v brezizhodnosti. Zanimalo nas bo tudi, zakaj glasba zlahka prevzame vse čute, dušo in telo ter trpečega ponese v drug svet, morda celo premaga smrt. Glasba se najde v različnih registrih in vlogah: lahko je zlorabljena in povzroča človeku še večje trpljenje, lahko pa lajša bolečine. V taboriščih je bilo oboje – mučno prisilno korakanje ob glasbi pihalnega orkestra, igranje na mrazu za zabavo nadrejenih, »show-up« predstave v Treblinki ali, na drugi strani, primeri glasbe kot največje utehe. Paradoksno je glasba zastopana na obeh poljih, kot oblika mučenja in zlorabe ter hkrati kot odrešenje. Zdi pa se, da je umetnost in v veliki meri glasba še posebno, zdaj postala način prevzemanja nadzora sredi strahu in sredi neznanega. Deluje kot način, kako prevarati strah, pa čeprav le za nekaj minut. Ljudje sedaj, morda prav tako kot nekoč, ko so žrtvovali device na kamnitih piramidah, iščemo trenutke vznesenosti, iščemo izkušnjo transcendentnega, nekaj, kar nas razveseli, gane, da za nekaj časa izstopimo iz vsega, kar pritiska na nas. Takrat se nam zdi, kot da lažje zaživimo, počutimo se varnejše in se vživimo v vse človeštvo. Glasba lahko postane vez s tistim večjim od nas in je način, kako ustvariti medsebojno človeško povezanost. Zanika razčlovečenje v tem čudnem času, v katerem smo sedaj zataknjeni, in je simbol upanja.

Nisem prepričana, da premoremo v travmatičnem trenutku toliko fantazije, da bi opazili pozitivne učinke časa, ko nam vlada koronavirus, saj smo ob spremljanju zastoja vsega sveta v prevelikem šoku. Če bo zaradi tega prišlo do kakšnih radikalnih družbenih sprememb ter po pomiritvi in premislekih do sprememb tudi na osebnih ravneh, se bo to najbrž odražalo tudi v kulturi, morda tudi v umetnosti. Zagotovo pa se bomo spominjali vloge umetnosti (in z njo glasbe), saj ta zaznamuje tudi ta čas in nam sporoča svoj pomen za posameznika in družbo. 

Človeškega vedenja ne narekujejo le življenjski pogoji, temveč prav tako odločitve, ki jih človek sprejema. V različnih okoliščinah, v najugodnejših ali v najtežjih, ostajamo različni. Toda v ekstremnih pogojih se razkrije veliko več. Kot pravijo, »razkrijejo se svinje, svetniki pa prav tako«. Ne glede na to, kakšni smo, takrat ko se nam začne dozdevati, da naše življenje izgublja nekdanji smisel, in to se lahko zgodi najstniku, starcu, siromaku ali bogatašu, se vsi sprašujemo, od kod ta praznina in kaj nam jo lahko napolni. Človek je pač bitje, ki živi za nekoga ali/in za nekaj. In kaj zlahka se mu podre sfabricirani sistem. In takrat se sprašujemo, kako naj se odzivamo v teh okoliščinah, saj vemo, da naše izbire razkrivajo naše najgloblje vrednote in prepričanja.

Tukaj nastopi glasba, sredi mogočnih neobvladljivih naravnih sil, kot izraz človeške ustvarjalnosti in moči. Človeška, celo kot več kot le človeška deluje v tesnobnem času. Učinkuje tam, kjer odpove racionalno, razne strategije in raznovrstni premisleki. Naj bo to petje z balkonov v Italiji, bobnanje v Sloveniji ali brenkanje španskih policistov, glasba je postala moč nemočnih, nekaterim celo poslednje zatočišče v brezizhodnosti. Nekaj je sedaj jasno, ne le nam, ki o glasbi razmišljamo iz širših perspektiv, ne le kot pasivni konzumenti: glasba ima moč. Glasba je tudi sredstvo za razumevanje, ravnotežje, enakost, pogum, radost ter presega socialne in racionalne strukture. Umetnost morda kdo dojema kot dejavnost, ki nima funkcije, kot da ni neposredno koristna. (Ne, ne bom naštevala neumnih izjav in pripomb nekaterih politikov in ekonomistov, ob katerih se mi zvrti.) Zdi pa se, da je umetnost in v veliki meri glasba še posebno, zdaj postala način prevzemanja nadzora sredi strahu in sredi neznanega. Deluje kot način, kako prevarati strah, pa čeprav le za nekaj minut. Ljudje sedaj, morda prav tako kot nekoč, ko so žrtvovali device na kamnitih piramidah, iščemo trenutke vznesenosti, iščemo izkušnjo transcendentnega, nekaj, kar nas razveseli, gane, da za nekaj časa izstopimo iz vsega, kar pritiska na nas. Takrat se nam zdi, kot da lažje zaživimo, počutimo se varnejše in se vživimo v vse človeštvo. Glasba lahko postane vez s tistim večjim od nas in je način, kako ustvariti medsebojno človeško povezanost. Zanika razčlovečenje v tem čudnem času, v katerem smo sedaj zataknjeni, in je simbol upanja. Ustvarja nam drugi svet sredi tega sveta, morda celo najavlja najvišji smisel. Učinkuje tudi sedaj, ko pogosto odpovedujejo racionalne strategije in postaja zatočišče v trenutnih občutkih brezizhodnosti. Zdaj je v vlogi glasnika tisto, kar je človeško. 

Ko razmišljam o trenutku, v katerem glasba dobiva orfične razsežnosti (z orfičnim mislim na »pot v onostranstvo«), se še spomnim na nekaj dogodkov, kjer je bila moč glasbe še posebno močno izražena. Bilo je na božični večer leta 1914. Spopad na bojišču prve svetovne vojne je zastal, ko se je zaslišal glas vojaka. Najprej je zazvenela Sveta noč, odpeta v nemščini, potem se ji je pridružil glas, ki je na drugi strani bojne črte odpel pesem v angleščini. Na tem mestu se v meni zgodi očaranost nad fenomenom glasbe in v tem polju začutim moč mita o Orfeju. Spomnim se tudi drugih sodobnih mitov o moči glasbe, denimo o glasbenikih na potapljajočem se Titaniku, ki so igrali do samega konca. Ali pa občudujem idejo o upanju in lepoti, ki je odzvanjala skozi glasbo ženskega vokalnega orkestra v japonskem internacijskem taborišču na Sumatri v Indoneziji, kjer je v divjem okolju nastal korpus, ki je imel tako moč, da je Evropejke in Avstralke iz višjih slojev in brez življenjske izkušnje v robnih razmerah, v neznosnih in neizmerno grozljivih okoliščinah, med podganami in malarijo, spodbudil, da so začele na potrgane listke iz konzerv po spominu delati aranžmaje glasbe največjih skladateljev. Vse to so pripovedi o glasbi sami, o njeni moči in nam je v razmislek o vsem, za kar nam je mar, o tistem, kar čutimo in o čemer premišljujemo. Glasba opisuje človeška hrepenenja in upanja, ki se skozi njo udejanjajo. Je tudi razumevanje, ravnotežje, enakost, pogum, radost. 

Te dni trpljenje spremljamo izpred računalnikov ali televizijskih ekranov. Gledamo tragedije in sledimo topografiji strahu. Iščemo svoje orodje za razumevanje tega strahu in negotovosti. In v jedru tega je za nas tukaj glasba kot jamstvo za smisel sveta, privedenega na rob katastrofe. Vsrkavamo čudovite zvoke in naše misli odplujejo stran od strahu in osamljenosti ter prikličejo v spomin lepoto prejšnjih življenj. Pojoči obrazi na Zoom ekranih ali petje na balkonih blokovskih naselij ozvočujejo to skrivnostno moč in duh glasbe, lovijo izgubljene trenutke v času, odrivajo mračnost, grozo in strah. Obenem pa prinašajo idejo skrajnega primera, ko ima edino glasba potencialno kvaliteto nesmrtnega.

In kaj bo z umetnostjo, ko bo vsega tega konec? Bomo spet poslušali, kako je umetnost dejavnost, ki nima funkcije in ne služi nobenemu namenu, ter se spraševali, ali naj davkoplačevalci sploh podpirajo umetnost. Ali celo dajali besedo nevarnim ideologom, ki govorijo o »vrednosti transcendentalne vse-človeške estetike, ki so jo zunaj 'na trgu' ljudje pripravljeni plačati s svojim denarjem, kot 'edino pravo, nekontaminirano umetnost'«?