Razpoloženi očak, urni mladci

Samo v par letih, natančneje od leta 2009, ko je na Drugi godbi nastopila žmohtna naveza nizozemskega alter-rockovskega banda The Ex in legendarnega etiopskega saksofonista Getatchewa Mekurye, smo imeli priložnost slišati praktično vse najvidnejše glasbenike iz Etiopije. Godba iz te dežele, predvsem tista, nastala v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ima poseben status med zahodnjaškimi poslušalci. Za svojo so jo vzeli tako ljubitelji tradicionalnih godb kakor tudi ljubitelji funkoidnih, psihedeličnih in plesnih ritmov. Lani sta sledila tako najbolj znana delujoča pevca takoimenovanega »etiopskega groova«, Mahmoud Ahmed in Alemayehu Eshete, kakor tudi nekaj predstavnikov mlajše in srednje generacije, zbranih v Ililta Bandu, ki ga je k nam znova prinesla neumorna zasedba The Ex.

Da bi bilo, kar se etiopske muzike tiče, lansko leto popolno, je manjkal le »oče« ethio-jazza, vibrafonist, pianist, skladatelj in aranžer Mulatu Astatke, ki smo ga pričakovali na Ljubljanskem jazz festivalu z britansko zasedbe The Heliocentrics. Žal so zaradi njegove bolezni morali odpovedati celotno turnejo, toda k sreči si je skoraj 70-letni glasbenik opomogel ter se z aktualno zasedbo Steps Ahead odpravil na turnejo, ki jo je v svoj terminsko in logistično prenovljeni program vključil festival Druga godba.

Okrog Astatkeja se je ustvarila svojevrstna fama, kakršna redko doleti afriške glasbenike. Poleg njegove izvrstne glasbe, ki idiosinkratično združuje prvine afriških, jazzovskih in (v manjši meri, a vendar) latinskoameriških godb, je k njegovemu posebnemu statusu gotovo prispeval režiser Jim Jarmusch, ki je v filmu Strti cvetovi izdatno uporabljal Astatkejevo glasbo. Kako tudi ne, saj krasi le-to izredna cinematičnost, fluidnost, pretanjeno grajenje napetosti in nenazadnje zapomljivost, ki so vse kot nalašč primerne lastnosti za zvočno opremljanje celuloidnih zgodb. Tako je bilo nadvse posrečeno, da smo Astatkeja poslušali v nekdanji kinodvorani, omenjeni Jarmuschov film pa je na koncert nemara zvabil tudi nekaj »filmske publike«. Ne glede na razloge, ki so kakih 800 ljudi pripeljali v avditorij, je bilo od prvega komada po aplavzih, odobravanju in prepoznavanju skladb jasno, da pošilja Astatke svojo glasbo med odzivno in poznavalsko občinstvo.

Težko se je odločiti, kaj nas je bolj navdušilo in prevzelo: lahkota, s katero je etiopski mojster tipal vibrafon, klaviature in tolkala, ali ubranost in zagretost veliko mlajših glasbenikov, ki jih je vkup zbral večinoma v Veliki Britaniji. Glavnina programa se je sukala okrog zadnjega albuma Steps Ahead, ki že z naslovom (obe besedi smo večkrat prebirali v naslovih jazzovskih albumov, omenimo le Miles Ahead Milesa Davisa in Coltranov Giant Steps) več kot zgovorno nakazuje zavedanje o temeljih jazzovskega muziciranja. Ja, Astatkejeva glasba kot da po svoje povzema zgodovino jazza, a ostaja ves čas v nosilnih temah in ritmih opazno in slišno etiopska.

Podmena o navezovanju na (pol)pretekle zgodovinske tokove se je uresničevala v vsaki skladbi, saj so se izmenjavali in prihajali na plano postopki in manierizmi iz različnih obdobij in stilov: od hard bopa prek bigbandovskega zvena (tako ellingtonskega kot tistega od Suna Raja) do free jazza, latina, nu-jazza ... V dolgih, po vlogah glasbenikov razdelanih in aranžmajsko dodelanih komadih so do izraza prihajali vsi člani zasedbe, enkrat s presunljivimi, dih jemajočimi solističnimi parti, drugič z navdihnjeno igro kakega tandema ali tria znotraj zasedbe. Prav slednje je dostikrat poneslo skladbe od preproste, ponavljajoče se fraze do jazzovskega vrveža, idejnega brbotanja in vznemirljive medigre. Astatke je igral z nasmehom na ustnicah, ležerno, kakor mimogrede, vendar je s svojimi glasbili ustvarjal omamno mrežo zvokov in odmevov. Z enakim nasmehom je spremljal igranje mlajših tovarišev oziroma vodil mlade soglasbenike, pri katerih je bilo na vsakem koraku čutiti občudovanje do velikana ter ponos, da lahko igrajo z njim. Slednje je imelo za posledico neverjetno notranjo kohezijo, zanos, ki je večkrat posamične teme pripeljal do ekstatičnosti, omamnega transa, psihedeličnih vrtincev. Vse to je zasedba spretno umerjala ter skladbe premišljeno členila, doseženo ekstatičnost krotila ter skladbe, za katere se je že zdelo, da bodo malone počile od nabrane vznesenosti, urno umirjala in jih utišala.

Ob komadih z albuma Steps Ahead smo slišali tudi stare favorite, kakršna sta komad Yegelle Tezeta ali Mulatu, medtem ko nas je novejša skladba The Way to Nice z melodijo, ki spominja na temo iz filmov o Jamesu Bondu, spomnila, kako so si tudi zahodnjaški skladatelji obilno sposojali iz nezahodnih tradicij. Astatke je ob vzklikih občinstva vidno žarel in igral s še večjo vnemo. Simpatično in zabavno, z le nekaj angleškimi besedami je napovedoval komade ter ponosno in žarečega obraza kazal na člane banda. Otožnejši komad Motherland je doživeto in čuteče posvetil razdejani Japonski.

Prav neverjetna izkušnja je bila, ko je silovite solistične izlete, svobodnjaško igro, ki se ni branila kričanja (trobenta Byrona Wallena), rjovenja (saksofon Jamesa Arbena), naelektrenega brbotanja (klaviature Alexa Hawkinsa) in škripanja (čelo Dannyja Keanea), kakršnih smo denimo vajeni na jazzovskih festivalih ali v ciklu Defonija, poln avditorij prekinjal z navdušenim ploskanjem in vzkliki bodrenja! Ti solistični izleti so bili nadvse preudarno postavljeni tako v posamičnih skladbah kot tudi v loku celotnega koncerta. Poudarek skladb se je premikal od predirnih solov do skupnega poudarjanja nosilne teme, ki jo je ob tolkalcu (Richard Olatunde Baker) in bobnarju (Dave de Rose) poganjal basist Olie Brice z odločnimi, gibkimi in zankastimi rifi, kakršnih se ne bi sramoval niti veliki Charles Mingus. Če posamične doneske primerjamo s pokojnimi velikani, je po koncu pošteno dolgega koncerta (z, žal, le enim dodatkom) jasno, da smo imeli redko priložnost videti na odru in slišati v žaru vznesenega igranja in pretkanega vodenja malega big banda zares velikega in enkratnega glasbenika, zaradi katerega bomo nekatere postavke jazzovske zgodovine premislili na novo, njegov koncert pa pomnili kot enega najboljših jazzovskih dogodkov zadnjih let!