Razpoloženje dostopnosti

Sodelovanja so sestavni del glasbene estrade, zlasti na tako majhnem področju, kot je Slovenija, kjer se je treba ves čas leviti, se preobražati in rojevati na novo, da zadovoljiš potencialno občinstvo in mu ponudiš novo verzijo sebe – verzijo, ki jo najdeš na cesti vedno novih sodelavcev. Na ta način se izvajalci borijo tudi proti lastni tekmovalnosti ter slepemu boju za svoj kos pogače. Prepletanje, oplajanje in medsebojno vplivanje včasih ustvarijo simpatično javno skupnost kreativnih in svobodomiselnih ljudi, ki se jim ostali lahko pridružimo kot poslušalci, kar je (z nekaj sreče) lahko povsem zadovoljujoča pozicija. To je skupno tako rekoč vsem žanrom – od narodnozabavne glasbe prek turbo šlagerstva do rocka, popa, art elektronike, popevke, rapa, etna in jazza. Z nenehno »promiskuiteto« izvajalcev se vse te scene pred našimi očmi in ušesi valijo kot kepe v stalnem notranjem preporodu, prestopi onkraj žanrskih mej pa so vendarle redki in zato toliko pomembnejši. 

Minimalističnemu projektu z imenom Brest uspe z albumom Nemi film postaviti kar nekaj zanimivih mostov. Njegovi osrednji ustvarjalci so vrhunski džezovski kitarist Samo Šalamon, pevka skupine Katalena Vesna Zornik ter pesnica Kristina Kočan, ki je doslej izdala dve pesniški zbirki (Šara, Kolesa in murve), prevedla pa je tudi nekaj tuje poezije in, tega nikakor ne gre zavreči, nekaj kuharskih knjig. Začnimo torej pri besedilih, ki jih občasno zapišeta tudi Zornikova in Šalamon, ki v veliki meri sledijo temu, kar se v slovenskem ženskem akustičnem popu (Neomi, Severa, Nana, Pinela, Flora & Paris, Bilbi, Mojca Maljevac trio itd.) razvija že najmanj desetletje. Govor je o iskanju nebolečih stanj, ki se poslužuje opisovanja prijetnih vzdušij, eterične romantike, popoldanske svetlobe, sprehoda po vrtu ali gozdu ter črpanja navdiha v čutnih lepotah umetnosti. Če k umetnostnim vejam priključimo še kulinarično guštiranje, nas v teh pesmih čaka utrip, ki bi ga sicer po sobotnem hribovskem sprehodu našli v preprosti gostilnici, kjer se za štedilnikom vrtita preveč nadarjena kuhar in kuharica, ali v sadovnjaku, kamor po utrujajočem tednu prineseš dva stola in si oddahneš: »... bučke na vrtu pa rože na mizi, / slamica v soku, bevandica na izi, / drobne stvari, svet res lep se zdi«. Tako gredo Drobne stvari, najbolj izrazito pa se to izrazi v jezikovno dinamični pesmi 21 načinov: »Grenka z rogljičkom ali prijatelji ob sebi, / sama s seboj ali stisnjena k tebi. / Kot čas za počitek ali sebi v očitek, / naj bo zraven keks ali jabolčni zavitek.« 

Naslovi pesmi se porajajo kot porjavele starinske družinske slike iz prve polovice dvajsetega stoletja (Dež, Kovčki, Tulpe, Črni vran, Sama v mestu, Na prašni cesti, Paviljon ...), glasba in petje pa v teh prizorih iščeta in uspešno najdeta modernejši kontrast. Čeprav se nahajamo na področju, ki širše odmevnosti verjetno ne išče, v pristopu zasedbe Brest, ki se ji občasno pridružijo gosti, zaslutimo zametke rockovske veličine. Glasbena (nad)gradnja je izjemna in kljub produkcijski zadržanosti ter odsotnosti prepoznavnih refrenov vzbuja aluzije na najbolj kakovosten neodvisni rock, kar ga poznamo. Večina kitarskih zvokov in programiranja bobnov je delo Šalamona, zasedbi pa se v živo pridružita še bobnar Bojan Krhlanko in basist Samo Pečar. Ritem se do neke mere drži nazaj, a hkrati prav nič ne ovinkari; kljub kurtoaznosti do ostalih elementov požene točno takrat, ko je najbolj treba (Nemi film). 

Zornikova ob sproščeno virtuoznih kitarskih odtenkih nekoliko brzda ekspresijo, kakršne smo pri njej vajeni, oziroma jo zapelje na področje, kjer se ponovno zavemo, da so najzanimivejši tisti glasovi, ki odstopajo od brezizraznega povprečja. Pevki zlasti ustrezajo odtenki melanholije (Slike v očeh, Bluz, Zvezde so gorele), ki jih ni veliko, a nič zato, saj nam tudi v sangvinični čarobnosti vsakdana pokaže interpretativne razsežnosti, ki jih pri poprejšnjem izvajanju nismo slišali pogosto.

Sofisticirana Šalamonova kitara se povsem podredi žanru, ki je, vsaj na papirju, bolj dostopen od njegove domače postojanke – jazza. Edini komad, v katerem si vzame nekaj prostora za improvizacijo, je Zvezde so gorele (v trenutkih, kot je ta, se moramo spomniti neminljive plošče Jugda skupine Sphericube), vendar je tudi v pesmih s strožjo strukturo prisotna sleherni trenutek. Kitara nikakor ne sili v ospredje, vseeno pa se vse vrti okoli nje. 

V splošnem sta težavi durovske glasbe neinventivnost in vse radikalnejša preprostost. Tega pri Brestu ne boste našli. Pesmi sicer so pozitivno naravnane, a hkrati Šalamon poseže po različnih tehnikah in prijemih in si daje duška znotraj začrtanih okvirov, kar počne z veliko integritete, ki je sicer v tovrstni glasbi prevečkrat pogrešamo. Širina se kaže v raznolikosti sledi, ki jih pušča za seboj: včasih slišimo psihedelični rock, drugič električni fingerpicking, tretjič uokvirjeno džeziranje, četrtič ponavljanje mehurčkasto melodičnih rifov, vse to pa krasijo nekonvencionalni preskoki v akordih in ravno pravšnji odkloni od tega, čemur so se privadila ušesa, uglašena na običajen radijski pop-rock. 

Nemi film je eden tistih albumov, ki si jih vrtimo dolgo časa in jih vozimo s sabo v avtu, čeprav nam ne dajo veliko materiala za požvižgavanje. Prej nas prepričajo z bogatim vzdušjem, ki se spaja z rockersko stamino. Na trenutke sem si sicer zaželel, da bi me zapeljal kakšen refren, s katerim bi se premaknil bliže k temu, kar je pred desetletjem izvajala skupina Olivija, toda tisto, po čemer se plošča posebej odlikuje, je nevsiljiva vseprisotnost vrhunske kitare, od katere se po novem lahko učijo tudi rockerji. Vabljeni torej.