Razširitev čutnega slušnega polja

Plošča Shrimp & Karaoke dua The Third Guy kitarista Primoža Sukiča in tolkalca Rubena Oria obsega več krajših del, ki so nanizana kot vrsta različnih razpoloženj s skupnim imenom Why is Free Improvisation Boring (no. 1–6) in skladbe Splitting 65 Michaela Maierhofa.

Plošča nas povede v svet zvočnih invencij z izjemno razširjeno paleto zvokov, o katerih smo se pogovorili s članom skupine, kitaristom Primožem Sukičem. Why is Free Improvisation Boring no. 1 (We Play You Play) vodi v pravo zvočno razvejanost z obiljem efektov in druženjem zvočnih učinkov in v ritmični okvir ujetih perkusivnih zvokov. Why is Free Improvisation Boring no. 2 (You Say I Play) kaže bolj živahno soudeležbo inštrumentov in intenzivno ohranjanje določenega zvočnega nabora, ta pa se kot material manifestira v ohranjajočih se vzorcih, ki sestavljajo vsebinski tok. Why is Free Improvisation Boring no. 3 (I Play He Plays) je energična intervencija na električni kitari, ob besedilu, ki se izmenično binauralno poraja in nas drži v nenehnem toku misli, deloma zapredenem v vsebino besedila, obenem pa se prepušča spremnim zvokom, s katerimi se tekst zliva. Why is Free Improvisation Boring no. 4 (We Play He Plays) se nam odstira kot abstraktno potovanje generiranih zvokov, ki so zdaj zamolklo distancirani, zdaj spet izrazitejši. Why is Free Improvisation Boring no. 5 (I Say I Play) je ponovna igra zvokov, ki so že kar orkestrsko zasnovani in odražajo bogastvo perkusivnih elementov. Ustvarjajo širok register, ki nas vodi po različnih višinah in tako poleg ritmičnega skeleta ustvarjajo tudi mozaično zvočno pripoved. Why is Free Improvisation Boring no. 6 (We All Play) nas sprva spominja na igranje s frekvencami, vse do pojava posameznih intervencij kitare, ki se ujame v slikovito improvizacijo s tolkali in izzveni v igrivem podvajanju. Splitting 65 Michaela Maierhofa je dramatična zvočna imaginacija, ki gradi na brneči podlagi, na kateri se manifestirajo drugi zvočni pojavi in ustvarjajo intenzivno, skoraj opresivno občutje. Kontinuirani zvočni tok nas do izteka obvladuje in usmerja, da mu sledimo. Posebna dragocenost plošče je razširjeni nabor zvokov in številni perkusivni učinki, v katerih se kaže izjemna zvočna inovativnost. Gre resnično za pestrost, ki nam razširi slušno polje in nas vodi k višji ravni na novo organizirane zvočnosti.

Posebna dragocenost plošče je razširjeni nabor zvokov in številni perkusivni učinki, v katerih se kaže izjemna zvočna inovativnost. Gre resnično za pestrost, ki nam razširi slušno polje in nas vodi k višji ravni na novo organizirane zvočnosti. O njej smo se na kratko pogovorili s Primožem Sukičem.

Kako je potekalo kompleksno delo na plošči, kako ste izbrali in oblikovali material? Kaj vam je bilo pri tem v pomoč?

Glede na to, da je del naših kompozicij na plošči posnet v živo, smo procesiranje zvoka dojemali najprej s stališča priprave materiala, nato živega izvajanja in nazadnje še s postprodukcijskega vidika. Pri pripravi glasbenega materiala smo se predvsem posluževali samplinga, ki smo ga bodisi uporabljali za kreiranje zvočnih trakov za uporabo pri živem izvajanju oziroma smo sample razdelili na manjše dele in jih preko midi klaviatur igrali v živo. Pri živem izvajanju pa smo zvok procesirali predvsem s pomočjo efektov, kot so reverb, ring modulator, beat repeter in delay. Nato je sledila zadnja postprodukcijska faza, kjer smo se posluževali studijskega okolja kot kompozicijskega sredstva z inštrumenti, kot so panning in stereo slika, gate sidechaining ter umetna reverberacija. 

Kako pa je s preparacijo kitare?

Pri preparaciji kitare sem kot fizični objekt na tej plošči uporabljal samo zgoščenko, ki sem jo vpel med strune in jo uporabljal kot resonančno telo, mislim, da je to bilo vse. Kar se procesiranja inštrumenta tiče, pa sem uporabljal program Ableton live, ki se ga navadno poslužujejo producenti elektronske glasbe, in ga kontroliral z midi stopalko. Na ta način sem želel združiti dva različna pristopa živega glasbenega izvajanja. 

Kako so nastajale skladbe?

Pri prvi skladbi (We play You play) smo nasneli določeno število tolkalskih gest, ki smo jih potem kot vzorce vsako pripisali določenemu številu tipk na klaviaturi, tako da sta pri živem igranju Ruben in Matej (Bonin, ured. op.) na klaviaturah uporabljala enak material, s to razliko, da se je eden izvajal v živo, drugi pa prek vzorčnika na klaviaturi. Druga skladba, naslovljena You say I play, tolkalčevo živo igranje spet postavlja v duo s posnetkom, ki ga je Matej v živo lansiral in nadzoroval ter tako z Rubenom v duu oblikoval fraziranje ene ritmične linije. Pri četrti skladbi (We Play He Plays) smo strategijo reagiranja enega glasbenika na drugega vzpostavili z sidechain gate procesiranjem, kar pomeni, da je vsaka gesta na kitari spodbudila določeno dolžino posnetka, ki ga je Matej na elektroniki imel možnost modulirati. Peta skladba predstavlja duo na tolkalih ter DADA mašinah, ki jih je prav tako upravljal Matej.

Skladb Splitting Michaela Maierhofa je več. Je bila to tvoja izbira, imaš za to posebne razloge?

S kolegom Rubenom z Maierhofom sodelujeva že od leta 2015, ko sva najprej pokazala zanimanje za izvajanje njegovih solo skladb v seriji Splitting. Skladba na plošči je nadaljevanje skladbe, ki jo je najprej napisal za električno kitaro in trak ter nato zvočni posnetek priredil v part za preparirana tolkala. Ne vem, če bi lahko rekel, da imam kak poseben razlog za izvajanje njegovih skladb, me pa vedno znova fascinira njegov pristop k dojemanju zvoka in inovacija. Njegovo kompozicijo smo se na ploščo odločili uvrstiti zato, ker se po najinem mnenju dobro ujema z zvočnim okoljem naših kompozicij, ter zaradi formata. Glede na to, da smo se album odločili izdati na vinilni plošči, se nama je zdelo smiselno na prvo stran uvrstiti več krajših kompozicij ter na drugo eno daljšo, ki bi zasedla celo stran plošče. Nekako kot plošča Meddle skupine Pink Floyd iz leta 1971. Ploščo sva želela zaokrožiti z ozirom na dojemanje vloge izvajalca in skladatelja ter to postaviti pod vprašaj.