Razvejane smeri 60. ljubljanskega jazzovskega festivala

Ljubljanski jazzovski festival, ki je ob svoji okrogli obletnici za skoraj cel teden zasedel Križanke, Metelkovo in predvsem velik del Cankarjevega doma, po svoji razvejanosti zadnja leta očitno ne želi biti festival, ki bi občinstvo združeval ali delil po enotnem programskem ključu. Če bi njegov zaključek na ločenem prizorišču letnega gledališča v Križankah po odmevnosti lahko označili za glavni tok, jasno pokazali na osrednja festivalska dogodka z Johnom Zornom in njegovo newyorško bando, pa je preostanek močno razpet med mednarodne zasedbe domačih izvajalcev, vseprisotno delavniško vključevanje mladih jazzovskih ustvarjalcev in serijo preostalih dogodkov, kjer ne gre iskati enoznačnega vrhunca. Z izjemo koncertov, ki so zavzemali posebno mesto znotraj programa, smo letos dobili precej raznoliko festivalsko edicijo z manjšimi vrhunci, ki so pripadli presenečenjem.

Ena od ne preveč naglašenih rdečih niti ljubljanskega jazzovskega festivala, ki bi jo lahko šteli med obletniške, je zagotovo pojavljanje skandinavskih znancev, ki so v preteklosti s svojimi zasedbami močno obarvali tako programe istega festivala kot bolj klubska okolja. Nabor imen s te strani je bil letos standarden, a če sledimo že samo pihalcema Vandermarku in Gustafssonu, je jasno, da pri tem bolj kot imena štejejo zasedbe, ki praviloma ne sledijo zgolj jazzovskemu ključu posameznih osebnosti in njihovih kombinacij. Zasedbe, ki jih tu postavljamo skupaj, so praviloma dolgoživi projekti z jasno identiteto, ki jo bolj kot pripadnost ter zvestoba idiomu odlikuje tvorba lastnega zvena, kakopak tudi z močnim pečatom osebnih slogov. 

Predfestivalski dogodek je, kot je postalo že pravilo na nekaj zadnjih edicijah festivala, potekal v koprodukciji z Defonijo v klubu Gromka, ki ga je zasedel sveži projekt Paala Nilssna Lova, New Brazilian Funk. Bend z brazilskimi glasbeniki in starosto nabrite tradicije norveškega svobodnjaškega jazza, tokrat skromnim in pozornim Frodom Gjerstadom, je že po diskografski izdaji, posnetku leto dni starega koncerta in zaradi imena zbujal nekaj ugibanja glede vključevanja brazilskih ritmov, na katere nakazuje naslov projekta. Nilssen-Love po tej plati tudi v živo ni zvenel drugače, kot bi pričakovali, se pravi z robustnimi udarci težkokategornih možnosti, ki jih je podkrepil pretežno električni zvok preostanka benda in značilni zvok cuice, brazilskega tolkala, ki z drgnjenjem dodaja značilni ritmični poudarek. Redki so sicer uspeli v toku koncerta prepoznati brazilske ritme, vsekakor pa so ti ostali zakriti v vrvežu rockovsko ter zvočno precej nasičene igre, v kateri si muzičisti niso vzeli preveč časa za postanek.

Precej več drobnosluha in diferenciacije smo bili deležni v pihalskem duetu, v katerem sta se združila po eksplozivnosti in energičnosti bližnji kolega omenjenega tolkalca, Mats Gustafsson, ter njegov bolj umirjeni soigralec in nekdaj pogost gost preteklih edicij festivala, Ken Vandermark. Duet, ki ga je dež pregnal pod streho, a je v protiudarcu, kot je pripomnil Ken, vseeno razvedril nebo, je v primerno krajši izvedbi prinesel precej raznolikosti tudi po zaslugi osebnosti, med katerima se je pričakovano rezko pokanje skozi cev Matsovih saksofonov večjega volumna in bolj tonalno Kenovo preigravanje večkrat tudi izmenjalo med igralcema, ki sta nekaj improvizacij obeležila z različnimi, predvsem na zvok osredinjenimi pristopi. Sredin koncert, ki ga je nekoliko zasenčil Zornov maraton uro kasneje, je tako od obeh gostov v miniaturni izvedbi verjetno iztisnil celo več dogajanja, kot sta ga potegnila pihalca v preostalih dneh, Vandermark z električno nabitimi Made to Break, ter Gustafsson s svojo trenutno najbolj produktivno zasedbo, triom Fire!.

Fire! je kot eden od vrhuncev otvoritvenega dne festivala v klubu Cankarjevega doma nastopil z basovsko zamenjavo, Joejem Myhrom, in pevko Mariam Wallentin, ki je kot gostja tria nastopila že na njegovem prvem posnetku, kasneje pa se vrnila kot ena od dveh glasov razširjene, orkestrske različice tria. Masivni zven trojke z močno rockovsko repeticijo je vokal nekoliko neprepričljivo vsrkal v zvočno celoto, kar je mogoče razumeti kot bodisi šibkost vokalistke ali pa nepripravljenost tria, da jo ustrezno vključi medse. Namesto tega se je torej v valeči energiji tria glas nekako izgubil, odpel kak slabo razumljeni verz ali pa se umaknil zasedbi, ki se je očitno preveč zanašala na njegovo inštrumentalno enakovrednost, čeprav bi bilo pametneje, da bi pevki bolje odmerila prostor. 

K osrednjemu festivalskemu dogajanju je sodil predhodni torkov koncert, ki ga je ob obletnici festivala in pred maratonom s kolegi newyorškega downtowna za orglami v Gallusovi dvorani odigral in, kot je bilo večkrat rečeno, občinstvu »podaril« John Zorn. Vsestranskega muzičista, ki sta mu bila istega dne v sodelovanju s festivalom glasbenega filma Naj se rola posvečena dva dokumentarca, je režiserjeva različica najprej vpeljala skozi figuro osamljenega avtorja, kateremu posebej pristoji lik organista, s hrbtom obrnjenega proti občinstvu. A na tako podobo, na katero je namignil režiser obeh filmov, je padla teža globokega zvena, s katerim se je koncert začel, dokler ga ni prekinil kratki naval značilno rezkih tonov saksofona in se je, kar je sprva zvenelo kot zgolj podpis, počasi tkal mogočen, poln in v subjektivnem doživetju tudi kratek koncert. Zaznamovalo ga je počasno, a vztrajno preiskovanje zvena inštrumenta in občasne saksofonske prekinitve, ki so spremljale prehajanja med različnimi registri, njihovo živahno izmenjavanje pa je nastop zgostilo v preplet vtisov ter nekoliko meditativno izkušnjo, ki je prej omenjeno romantično podobo osamljenega inovatorja pomaknila v ozadje.

Poleg Zornovega nastopa smo v preostanku lahko prisostvovali različnim solističnim nastopom. Ti so se raztezali od projekta La Bête humaine Draga Ivanuše in poetično navdahnjenega kitarista Hrustlja do duhovite mojstrice na kontrabasu in večkratne znanke okoliških odrov, Joëlle Léandre. Z napovedjo letošnje edicije jazzovskega festivala v Saalfeldnu se je pred sredinim maratonom z Zornovimi zasedbami solistično predstavil tudi mladi avstrijski kontrabasist Manu Mayr, ki je z zveznimi potegi z lokom skozi improvizacijo ubral bolj klasičen pristop ter nemudoma pritegnil pozornost z nizanjem intervalov skozi minimalistično repeticijo in počasnim razvojem v loku drobnih sprememb. A je brž za tem nastop, ko so se mu na odru postopoma pridružili preostali člani eklektične zasedbe Synesthetic 4, razvodenel v bolj eklektično mešanico mlačne igre in razlomljenih ritmov, ki so se navdihovali pri elektronski glasbi. 

Drugi lok je festival v zelo raznolikih trenutkih predstavil z zasedbami domačih izvajalcev in snovalcev. Pri tem ostajajo verjetno edina stalnica Zalokarjevi Kukushai ter oktet Kaje Draksler, ki ju lahko zoperstavimo precej drugačni zasedbi, Ecliptic, z njenim nizanjem solističnih virtuoznosti in hip-hop vložki. Z izjemo omenjenih, ki jim je skupno le to, da kanijo delovati kontinuirano in ne zgolj priložnostno, smo v preostanku letos sicer baje rekordne zastopanosti domačih jazzovskih glasbenikov slišali nekaj stalnih imen z njihovimi nestalnimi in trenutnimi zasedbami. Omenimo le dve: če je na lanskem nastopu z Innertectures Igor Lumpert navdušil zaradi svobodnjaške izraznosti, je letos s popoldanskim koncertom Chromatic Vortex predstavil zasedbo, v kateri baje želi mešati elemente improvizirane in balkanske glasbe, s tem da je slednja, saj ne, da bi jo pogrešali, ostajala bolj v nejasnosti oziroma je nanjo namigoval vokal Lane Cencić. Kljub temu je dal Chromatic Vortex prepričljiv nastop, in to predvsem po zaslugi vešče igre Chada Taylorja na bobnih ter pianista in sotvorca zasedbe, Aruana Ortiza, ki sta občasno tvorila igriv notranji duet. 

Slovenski glasbeniki, ki se na ljubljanski jazzovski festival vračajo z izbranimi ameriškimi sopotniki, s tovrstnimi nastopi lahko poskrbijo za nekaj izbornih momentov, a sprožajo tudi nekaj vprašanj. Predvsem bi si želeli videti in slišati razvoj in zamisel takih zasedb, za kar pa je nujno, da so dolgožive, sicer nam od njih ostane le veličina njihovih priložnostnih soigralcev. Druga zasedba, ki po izdaji prvenca The Brooklyn Sessions morda obeta kaj v tej smeri, je na predzadnji festivalski večer v park za Cankarjevim domov pripeljala veliko radovednežev, najverjetneje predvsem po zaslugi bobnarske legende Billyja Harta. Trio treh generacij z Markom Črnčcem na klavirju in kontrabasistom Jorisom Teepejem, je morda največ pozornosti požel ravno zaradi hitro odzivnih in natančnih Hartovih prijemov, medtem ko se je gostobesednost klavirja, ki bi mu ustrezala bolj odprta forma, popolnoma izgubila v standardno odigrani Monkovi predelavi.

Z izjemo koncertov, ki so zavzemali posebno mesto znotraj programa, smo letos dobili precej raznoliko festivalsko edicijo z manjšimi vrhunci, ki so pripadli presenečenjem.