Razvejanost v usmerjeni prosti improvizaciji

Kitarista Sama Šalamona je zadnja leta očitno zajel ustvarjalni vrtinec, ki zaenkrat ne pojema, če sklepamo po nizanju različnih albumskih izdaj. Po kritiško dobro ocenjenem prvencu, s kontinuirano podobo »baseless« zasedb in številnimi srednje velikimi mednarodnimi projekti se je pred časom obrnil k manjšim, zanj neobičajnim mini sodelovanjem, kot je na primer tisto z madžarskim violinistom Szilardom Mezeijem, s katerim se letos v družbi Jake Bergerja diskografsko pojavlja že drugič. Freequestra je v tem smislu še ena od mnogih oblik razvejane ustvarjalne poti kitarista, ki se je z večjo zasedbo spopadal na primer v kitarskem orkestru svojih učencev. Na drugi strani pa je tukajšnji kolektiv sestavljen iz precej samosvojih in kreativnih glasbenikov, ki so trenutno najvitalnejši del dozorele, a še razvijajoče se svobodne improvizacijske scene. Če ima projekt posebno mesto v Šalamonovem opusu, ki se tovrstnih orkestrskih podvigov loti redko, pa je zagotovo posebnost tudi v pomenu dejavnosti tukajšnje scene nasploh. Ne le zaradi nabora, ki prinaša nekaj pomembnih imen domačih improvizatorjev, četudi jih nekaj izpusti, ampak morda tudi zaradi njihove kombinacije, ki jemlje iz različnih koncev razvejane scene.

Free Sessions se z drugim sklopom (Vol. 2) navezujejo na starejšo, a po času nastanka sorodno izdajo Planets of Kei s Szilardom Mezeijem in Achillom Succijem ter namigujejo na bolj odprto formo. Posnetek je nastal pred dobrimi tremi leti v Mariboru, kjer se je na pobudo kitarista zbral enajstčlanski orkester s podvojeno bobnarsko baterijo (Bojan Krhlanko, Jaka Berger), kar tremi kitarami (poleg Sama še Domen Gnezda in Vitja Balžalorsky), manjšo pihalsko-trobilsko sekcijo, ki jo sestavljajo Boštjan Simon na saksofonih in bas klarinetu, Achille Succi in Žiga Murko na trombonu ter Goran Krmac na tubi, tu sta pa še Matija Krečič z violino in pianist Marko Črnčec. Kot vemo že po njegovih preteklih projektih, Šalamon izbire svojih soigralcev ne prepušča naključju, prav tako kot ne prepušča zgolj naključju same glasbe, ki je praviloma spisana za določeno zasedbo tako, da ponuja bolj ali manj ohlapni okvir improvizaciji. Na tovrstni postopek namigujejo naslovi komadov, ki jih lahko beremo kot ohlapne opise poteka usmerjene skupinske improvizacije in ki skupaj tvorijo večdelen, v sebi večkrat dramatiziran in s tem večznačen kos muzike. Večznačen je tako po časovni osi, na kateri se vsaj v prvi, daljši polovici albuma muziciranje večkrat izgubi v kolektivni igri, da bi se ta kmalu razdrobila v manjše skupine, s katerimi se konča določen lok in se zariše novi; prav tako pa tudi po prostorski, če z njo merimo na orkestrski zven in njegovo razbijanje na posamezne drobce, skupinske improvizacije ali kratka tematska izhodišča. 

Freequestra se v celoti odreče fraziranju in občim mestom ter tako kljub očitnim smernicam, ki jih je zasedba očitno našla, ostaja zavezana prosti formi in se močno nagiba v smer kolektivnega raziskovanja zvoka. Ta se na primer v otvoritvi začne z bolj pritajenim pihalskim dialogom Boštjana Simona in Achilla Succija, nakazano saksofonsko temo kmalu prelomi bolj klasično zveneči trio Črnčeca na klavirju, tubista Murka in komornih tolkal, čemur se polagoma pridružujejo druge sekcije zasedbe, nato pa pritegne podivjana kolektivna igra z distorziranim kitarskim zvokom, h kakršnemu se orkester na posnetku vrne vsaj še enkrat. Omenjena formula postopnega grajenja ostaja na plošči še vedno dovolj ohlapna in razdelana, deli orkestra pa dovolj dobro definirani, da se v svojih podrobnostih ne ponavljajo. To je morda še opaznejše v zadnjem delu, tridelni The Free Suiti, ki temelji na počasni klavirski igri in živi elektroniki, za katero so v orkestru poleg Murka v tem delu zadolženi tolkalca Krhlanko in Berger ter Boštjan Simon. Suita spretno prehaja med manjšimi sekcijami ter skupinskim drncem, ne da bi v prednost postavila ene ali drugega, pač pa namesto tega raje raziskuje prostor, ki ga ustvarja napetost med tako postavljenimi večjim in manjšimi kolektivi.

V različnih možnostih tovrstnega komponiranja skupinskih improvizacij zlahka prepoznamo tako prednosti kot pasti. Na eni strani bi si lahko želeli več proste igre med inštrumentalisti na odru, saj se zastavljeni okvir zlahka izkaže za oviro in brzdanje orkestrskih možnosti. A na drugi strani je naloga komponista oziroma v tem konkretnem primeru usmerjevalca in kondukterja Šalamona prej v tem, da te možnosti šele najde ter spravi na dan. Omenjena omejitev se pogosto izkaže za hibo ravno ob živih nastopih (o tem sicer ob obravnavani plošči težko sodimo). Zagotovo pa se prosta srečanja Freequestra vsaj na posnetku odločno nagnejo k prednostim tovrstnega usmerjanja, kar se kaže v številnih prelomih in zasukih ter izogibanju solističnim postajam ter lebdečim dialogom na dani poti. Če ima projekt posebno mesto v Šalamonovem opusu, ki se tovrstnih orkestrskih podvigov loti redko, pa je zagotovo posebnost tudi v pomenu dejavnosti tukajšnje scene nasploh. Ne le zaradi nabora, ki prinaša nekaj pomembnih imen domačih improvizatorjev, četudi jih nekaj izpusti, ampak morda tudi zaradi njihove kombinacije, ki jemlje iz različnih koncev razvejane scene. S tem v mislih in glede na to, da domačega kitarista te dni zaposluje kopica tekočih projektov, je škoda, da tovrstni podvig ne zaživi tudi koncertno. A morda to še sledi.