30.10.2024

Recimo bobu bop

Za mednarodno zasedbo Soothsayer lahko domačo rečenico mirno recikliramo v jazzovsko različico: Recimo bobu bop.

Jože Štucin

Paleontology

Soothsayer

Paleontology

Klopotec
2024

Bop (najprej be-bop) je stil, ki protežira dele, kosmiče melodij, hkrati pa hrepeni po ekspoziciji čustev z zastrtim horizontom, je slog, zreduciran na najnujnejše, nekakšna jazzovska stenografija, kot piše Joachim-Ernst Berendt v Knjigi o jazzu. Bistvo se skriva v odsotnosti, bi dodali, celota postane slišna in smiselna šele z aktivacijo poslušalca, ki mora vstopiti v ta zvočni milje in ga dograjevati v sebi. Bop je bil revolucija, ki ji ni para, naenkrat je od poslušalca terjal aktivno poslušanje z možgani in dušo; potem pa se je seveda spet vse ohladilo s cool jazzom, ki je barko zapeljal v mirnejše pristane. Če je kaj morje, ocean v glasbi, potem je to jazz: pljuska, valovi, blago pozibava čolniče, potem pa sredi viharja vse potopi, rešijo se samo novovalovci, ki hitro ugotovijo, da je treba z oceanom sodelovati, da so vsi valovi del enega telesa, velikanskega morja jazzovske ustvarjalnosti. Zvenijo uigrano, dopolnjujoče, zelo čisto in uživaško. Vse se podreja celoti in ima, če dodamo še milje kakšnega jazzovskega kluba, nedvomno potencial vrhunske muzike, take, da vanjo z lahkoto vstopiš in se kot poslušalec z veseljem predaš paleontološki vizitaciji jazzovske polpreteklosti. Biti moderen z nogami v nekdanjih časih je velik zalogaj za mladega glasbenika. Začne se seveda s posnemanjem vzornikov, končati pa se mora s presežki. A brez skrbi, omenjeni glasbeniki so iz pravega testa in hitro vzhajajo.

Mladi glasbeniki znajo brati zgodovino, jasno jim je, da je muzika eden najbolj organskih in koherentnih umetniških izrazov, kar jih ustvarja človekova artistična imaginacija, in da čas igra vlogo lepila, opojnosti in povezljivosti, ki vse skupaj trdno spne v eno samo celoto. Zato se z lahkoto rojevajo razni post- in neo- stili, a vsi vedno rastejo iz primarnih vzgibov. V tem je največji čar jazza: nikoli ne spusti iz rok preteklosti! Nekje v srčiki so vedno prvinskost in misterij bluesa, improvizacija in neskončna sla po svobodi ...

Tu nekje nas pričaka krasni trio, mednarodna zasedba Soothsayer, v kateri so Lenart De Bock (tenor in sopran saksofon; Slovenija), Miloš Čolović (kontrabas; Srbija) in tolkalec Sebastian Baumgartner (Nemčija), in zanjo lahko domačo rečenico mirno recikliramo v jazzovsko različico: Recimo bobu bop

Nedavno so izdali album Paleontology, posnet v Stress Studiu v Gradcu, in pri dveh skladbah se jim je kot gost pridružil vrhunski avstrijski trobentač Daniel Nösig. Nad delom je bdelo več jazzovskih rok. Rok Zalokar je zadevo zmiksal, snemalni mojster je bil Markus Oberleintner. Naslov se nekako navezuje na uvodne misli. Glasbeniki sistematično raziskujejo in preučujejo fosilne ostanke jazzovskih slogov in s pomočjo tega kukanja v preteklost iščejo izvor, temelje svoje jazzovske strukture. Že ničkolikokrat videni pogled nazaj, ki je seveda usmerjen naprej. Šolski pristop, pomislimo, ko je treba vzornike, »krivce«, predelati, prestrukturirati in – nadgraditi. Tokrat nadvse dopadljivo. Vse gradivo, osem skladb, se lepo vklopi v koncept, pred nami je paleta postbopovske poetike, ki sega do freejazzovskih izzivov, kjer se moramo otresti znanj in aktivirati čakre prvinskosti. Avtorji skladb so člani zasedbe; De Bock je podpisal tri, Čolović štiri in eno Baumgartner. Se pa ve, da gre bolj za skicirana navodila, če prav razumemo njihov koncept muziciranja, mogoče za osnovni tune in beat, oblika pa se potem zgodi v skupinskem pogonu, na ravni ansambla, ki mora skladateljevo invencijo zares dokončati. Črpajo tudi iz uveljavljenih jazzovskih standardov in imajo torej značilen pristop, kjer je dovoljeno vse, prepovedano pa nič.

Zvenijo uigrano, dopolnjujoče, zelo čisto in uživaško. Vse se podreja celoti in ima, če dodamo še milje kakšnega jazzovskega kluba, nedvomno potencial vrhunske muzike, take, da vanjo z lahkoto vstopiš in se kot poslušalec z veseljem predaš paleontološki vizitaciji jazzovske polpreteklosti. Biti moderen z nogami v nekdanjih časih je velik zalogaj za mladega glasbenika. Začne se seveda s posnemanjem vzornikov, končati pa se mora s presežki. A brez skrbi, omenjeni glasbeniki so iz pravega testa in hitro vzhajajo.