Recital V. [ansambla za novo glasbo].abeceda kot izziv sodobnosti

[ansambel za novo glasbo].abeceda je maja predstavil svoj ciklus Recital V., na katerem so bili solisti Brina Kren, Oskar Longyka in Nejc Grm, ki so obenem člani ansambla. Na pogovoru pred koncertom sta poleg njih sodelovala še skladatelja Jan Kopač in Matej Kastelic, katerih deli sta bili izvedeni na koncertu. Kot skladateljica se je predstavila tudi saksofonistka Brina Kren, ki je napisala skladbo za Oskarja Longyko, ta pa se je prav tako izkazal z lastno skladbo. Koncert je bil prava osvežitev in je postregel z izvirnim pregledom sodobnosti v prepletu del domačih in tujih umetnikov. Šlo je za enega  odmevnejših večerov organizatorja, zato z optimizmom pričakujemo festival sodobne glasbe .abeceda v juniju na Bledu, kjer bo koncertna dejavnost še bogatejša.

Kot prvi je nastopil Nejc Grm, ki je za uvod zaigral delo Hungarian Rock Györgya Ligetija, in sicer v priredbi za harmoniko. Skladbo je odigral energično, obvladano in hkrati virtuozno, tako da mu lahko iskreno čestitamo kot izjemnemu interpretu. Brezhibno je izvedel zahtevno ritmično zasnovo skladbe in nas navdušil. Skladateljica Aregnaz Martirosyan, ki jo je Nejc Grm spoznal v času študija v Lucernu, je delo Resilience pripravila v sodelovanju z Grmom. Skladba temelji na izzvenevanju posameznih tonov v počasnem tempu, ki mu kot kontrast stoji nasproti hitra pasaža, ujeta v zmerni okvir. Jesus Torres je Cadencias napisal na podlagi gradiva svojega Koncerta za harmoniko in orkester iz leta 2004. Delo se vije v širokem loku in poteka zelo intenzivno in energično, dokler se ne umiri v intimnem melosu. Zvočni tok se giblje v zanosih in se razrašča ter spet pojema, nato pa se v počasnih tonih skrivnostno izpoje v tišino.

V drugem delu koncerta je nastopil Oskar Longyka na violini. Svoj nastop je pričel s Partito za violino solo št. 3 v E-duru, BWV 1006, ki jo je izvedel tehtno in zmerno. Od priljubljenega J. S. Bacha smo se nato vrnili v sodobne vode in prisluhnili delu can i forget the rising sun Seana X. Quinna, ki je grajeno na elegični melodiji na meji izraznega in se igra z okruški tona in zveni v visokih legah. Avtor delo opisuje kot stanje večne tesnobe. Figuras en la Escarcha za solo violino je skladba, ki izzveneva bolj v posameznih gestah, kot raziskovanje zvoka z različnimi prijemi. Bolj igrive narave je Ricercare IV. Oskarja Longyke, ki je po eni strani virtuozno, po drugi pa deluje kot etuda, saj se nenehno ukvarja z isto gesto. Oskarju Longyki je Brina Kren posvetila skladbo Metus Caeli, ki je druga skladba iz cikla Cyclus II. Temelji na počasnem izzvenevanju tona, ki pada in spet narašča v legatu, nato sledi pasaža, v kateri izvajalec govori in se obenem spremlja kot v nekakšnem ritualu. Po tem se delo umiri, dokler ponovno ne preide v hitre in kratke geste v kontrastni igri do izteka. Longyka je nastop sklenil z Epilogom I Anje Kralj, izpovednim delom, polnim energije, kjer klena melodija nikoli ne popusti in se intenzivno izgrajuje do zadnje note, tako da smo jo doživeli zelo neposredno. Longyka je dokazal svojo naklonjenost sodobnosti in jo uspešno združil s tradicijo.

Zadnja v večeru je nastopila Brina Kren, ki je uvodoma zaigrala Trans-formation za saksofon in zvočni zapis Mateja Kastelica. Delo poteka v treh stavkih. Tako na posnetku kot v živo smo slišali isti ton, kot družitev dveh svetov v njem. V nadaljevanju se je predvajal posnetek ritmičnega vzorca, medtem ko je Brina improvizirala nanj v dolgi in počasni liniji, a zelo doživeto. V skladbi That Old Mechanic je intenzivno vztrajala na enem tonu, med katerim smo slišali vzdihe ah, oh in eh, kot bi ti bili nekakšen slikoviti monolog. Pri tem je bilo vedno več dikcije med vztrajno ponavljajočim se zvokom, kar je bilo intenzivno podvzetje za izvajalko, ki pa je skladbo posrečeno izvedla in nas navdušila. Sklepno delo Slater ONRUSH Angele Elizabeth je pomenilo izživeto izvajanje v polnosti zvoka v posameznih odsekanih gestah. Gre za skladbo, ki jo doživljamo v kratkih in odločnih potezah, med seboj pa si sledijo hitro in v impulzivnem ritmu. Brina Kren jo je izvedla prepričljivo in virtuozno.

Koncert je bil prava osvežitev in je postregel z izvirnim pregledom sodobnosti v prepletu del domačih in tujih umetnikov. Šlo je za enega  odmevnejših večerov organizatorja, zato z optimizmom pričakujemo festival sodobne glasbe .abeceda v juniju na Bledu, kjer bo koncertna dejavnost še bogatejša.