Redefinicija prismojenosti

Kolikor smo ob rojstvu nepopisan list papirja, nas vsem neznankam navkljub definira ime. Mnogokrat nam ga nadenejo drugi, kot je to bilo v primeru Prismojenih profesorjev bluesa, do letos bolj znanih pod angleškim nazivom Wacky Blues Professors. Na tretjem studijskem albumu, Prismojeni?, se projekt še intenzivneje poistoveti s prismojenostjo, profesorji bluesa pa zamenjajo pozicijo in postanejo učenci funka, psych rocka, na trenutke celo rapa. Dobro desetletje nespremenjena postava Zlatka Đogića, Miha Ribariča, Julijana Eriča in Miha Eriča je vsaj na površini v letu 2020 doživela tektonske spremembe. Zapustil jih je Miha Erič, pridružil se jim je klaviaturist Aleš Uhan, prvič v karieri so za skladbe ustvarili videospote, ob vsem tem pa svojo glasbeno bit tokrat premierno odstirajo še s slovenščino. Nesluteno, najnovejši album Prismojeni? izkaže bendovo sposobnost, da se distancira od svoje preteklosti. V naravi igrivih ustvarjalcev pa premik naprej vendarle ne pomeni potovanja v zvočno prihodnost oziroma, v tem primeru, potovanja v zvočno sedanjost, temveč občutenje pristne uživancije ob igranju z novimi stili. Za poslušalca pa je to deloma (ne)uspešen poskus podoživljanja evforije iz druge roke.

Čeprav so se prismojenci več kot odlično dolga leta igrali bluesovske kavbojce, se je zaradi samonanašalnosti, s katero so se lotevali žanra, na njih začel nabirati prah, ki je, roko na srce, potreboval več kot temeljito čiščenje. Sodeč po prvencu Family in istoimenskem drugem albumu, bend ni imel zadržkov do stereotipno raskavega glasu, kitarskih rock solov iz 60-ih let in herojsko ljubezenskih tematik. Ljubili so spletati zvočna vesolja neskončnih jammov, vendar so od podobnih bendov, ki ostanejo v srednješolski fazi, iz nje glasbeno izplezali, a ne osebno. Podobno kot pri čezatlantski zasedbi Phish je mladostnost ponotranjena, ne glede na leta, ki bi jim jih pripisali na podlagi zunanjosti. V koga in če sploh lahko profesorji kot moderna interpretacija hipijevstva odrastejo?

Nesluteno, najnovejši album Prismojeni? izkaže bendovo sposobnost, da se distancira od svoje preteklosti. V naravi igrivih ustvarjalcev pa premik naprej vendarle ne pomeni potovanja v zvočno prihodnost oziroma, v tem primeru, potovanja v zvočno sedanjost, temveč občutenje pristne uživancije ob igranju z novimi stili. Za poslušalca pa je to deloma (ne)uspešen poskus podoživljanja evforije iz druge roke. Že uvodna skladba Prismojeni? da poslušalcu jasno vedeti, da se bend še predobro zaveda lastne utesnjenosti: »obstaja en bend, ko je čisto mim, ponavlja eno in isto stvar, kok dobr se je dobro met«, vendar se prismojenci z njo obenem pozitivno identificirajo. V besedila, podprta s humorjem, občasnimi formulaičnimi nesmisli o ljubezni in življenju ter zapomnljivimi enovrstičnicami, lepo vpeljejo slovenščino, vendar v nasprotju z originalnimi izvajalci polpreteklih 60-ih in 70-ih let, s katerimi se poistovetijo v inštrumentalnem delu, profesorji izpadejo pavlihovsko. Najočitnejši primer sta skladbi Groovy in Funky ter Srce, ki čeprav produkcijsko posodabljata glasbeno zapuščino bendov, kot je Izvir, ne prepričata. V drugih erah sta zasidrani El Paradiso in Plitvoumna, dvojec raperskih komadov, prvi poskus klasičnega soulovskega bahanja pred bejbo in drugi neposrečena maškara Trkaja.  

Prismojeni profesorji bluesa z albumom Prismojeni? dokazujejo, da so sposobni ustvariti kvalitetno pop(ularno) glasbo, pa čeprav po nesreči ali vsaj brez oziranja na žanrske standarde trenutne slovenske glasbene produkcije. Ker še vedno ostajajo dobri stari profesorji, pa spregledajo občasno pustost glasbe, h kateri jih pripelje nezmožnost slišati svojo muziko izven prijateljskega kroga, znotraj katerega sta vsak rif in vsaka melodija dovolj že sama po sebi.