Refleksija glazbene improvizacije ob Savi

V zagrebški Močvari je med 18. in 20. septembrom potekal mednarodni festival Impronedjeljak/Impromonday III, na katerem so sodelovali glasbeniki z Danske, iz Italije, Nemčije, Švedske, Srbije, Velike Britanije in Slovenije, med njimi Cene Resnik (septembra 2016 je imel prvi post-free-jazz koncert v Močvarinem ciklu Jesi free?), Zlatko Kaučič in Rodrigo Amado, Maggie Nichols in Sylvia Hallett, Jooklo Duo in Harry Sjöström idr.

Zagreb ima kot regionalno središče sodobne glasbe bogato lokalno impro sceno že od petdesetih let prejšnjega stoletja, od ustanovitve Bienala. Ob razpadu Jugoslavije se je infrastrukturno prerodil konec devetdesetih z dogodki v KSET-u in Teatru &TD, pred desetimi leti pa se je improvizirana godba preselila v Močvaro in Club Vinyl. Eden od pionirjev scene, saksofonist in improvizator Damir Kafka – Capri, je znan kot protagonist novovalovske dobe. Soustanovitelj zasedbe Haustor in Franz Kafka Ensemble, je tudi trenutni kurator Impronedjeljaka, njegovo delo pa se navezuje na desetletja, preživeta v izgnanstvu v Amsterdamu. Kafka nosi baklo kolega iz zasedbe Cul-de-Sac, kitarista Dragana Pajića – Paje, ki je vpeljal Impronedjeljke kot delavniški večer na prvi dan v tednu, ko običajno ne igrajo gaže. Pajić je prostor za glasbene dialoge našel v vzdušju studia za odrom Močvare, primernem za improvizacijo in refleksijo. Tam zadnja desetletja deluje veteran alternativnega gledališča Indoš, ki s svojim delom in uprizoritvami Artaudovega gledališča na meji odrske bolečine potrjuje dediščino samosvojih skladateljev in vrstnikov viharnih zagrebških osemdesetih. (Ne pozabimo, da v teh produkcijah nastopa tudi Zlatko Burić – Kićo, dobitnik evropskega oskarja za najboljšo moško vlogo v filmu Trikotnik žalosti.)

Klub Močvara je v stavbi tovarne Jedinstvo, enega najuspešnejših izvoznih kapitalov jugoslovanskega gospodarstva ter hkrati žrtve privatizacije poznih devetdesetih. Tovarna, ustanovljena leta 1946, je izdelovala premične kuhinje, pekarne, pralnice in boje za protiminske mreže za potrebe Jugoslovanske ljudske armade, izdelovala je tudi rudniške žičnice ter naprave za prehrambno in kemično industrijo, cementno in papirno industrijo in za izkoriščanje nafte. V šestdesetih letih so pri tem pomagale mladinske brigade. V začetku sedemdesetih let je Jedinstvo izvozilo 20–30 odstotkov celotne proizvodnje v večino evropskih držav in ZDA ter na trge južnoameriških, azijskih in afriških držav. Z razpadom Sovjetske zveze sredi devetdesetih let, kamor je Jedinstvo še v sezoni 1956/57 izvozilo dvanajst linij za predelavo paradižnika, je prišlo do zmanjšanja naročil in zaostrenih carinskih omejitev, otežene izterjave oddanega blaga in ločitve od partnerskega podjetja Metalac. Celotni prostor, nekoč namenjen industrijski proizvodnji, je danes znan kot POGON Jedinstvo – Zagrebški center za neodvisno kulturo in mlade in poleg koncertnih programov izdaja zvočne in monografske izdaje.

Na Impronedjeljkih je v preteklih sezonah nastopilo dovolj stalnih gostov KSET-a in Bienala, da bi se znebili starih čustev ... Vsemu je botroval zapis na Facebooku iz lanske jeseni; čikaški skladatelj in saksofonist, multiinštrumentalist in vodja bendov Ken Vandermark je ob razmišljanju, kako »umetnik Igor Hofbauer povzema svoje stanje zavesti po mesecu dni na poti«, prepoznal ta svojevrstni čar začudenja v menzi Močvare in ga tudi fotografiral, zaradi česar je Impronedjeljke opazila svetovna javnost. Line-up festivala je bil impresiven, nam pa je zapustil predstavitev regionalnih kulturnih vezi, ki jih je ta festival le še okrepil.

Prvi večer je zaznamoval nastop Jooklo Dua iz Italije, ki že dvajset let deluje na poti pihalno-tolkalske komunikacije tekstur in atmosfer. Tenor saksofonistka Virginia Genta je igrala, kot da jutri ne obstaja, čeprav se je nastop začel že po tem, ko se je občinstvo razbežalo, da bi ujelo zadnje zagrebške tramvaje. Izstrelila je spekter izbruhov v rdečem registru zvoka za roj alikvotov, ki segajo vse do rožnatega. Bobnar David Vanzan, ki »groova z dvema rokama, kot bi imel tri«, je ustvaril teksture pulza, podobne pljuskanju rečnih brzic ob bliskovitih skokih arpeggiov. In vsaka nota se dotakne srca ... Kot da je v časovnem stroju iz loft scene sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je Jooklo Duo preskočil celo življenjsko stoletje in zaoral v tovarni, ki je bila preloftana v spomenik zgodovini gentrifikacije.

Uvod v večer je pripadel domačim glasbenikom s tujimi gosti: Zlatko Kaučič je z bobni in s še nekaj kolegi prišel v Zagreb naravnost z Brda Contemporary Music Festivala. Sopran saksofonist Harry Sjöström je na saksofonu, prepariranem z dušilcem, vlekel niti kvarteta, razporejenega v štirih vogalih odra. Tehnično podkovan tako kot francoski pihalec Michel Doneda, ni vsiljeval prednosti Kaučičevemu domiselnemu izrazu. Pavle Jovanović je na električni kitari metal komentarje v teksturo, Tena Novak pa je šla s prsti po strunah violine in atmosferi dodala zadržano vokalizacijo poezije. Sledil je trio tenor saksofonista Rodriga Amada iz Lizbone, kontrabasista Ivarja Robana Križića iz Zagreba in bobnarja Pera Oliverja Jørgensa iz Köbenhavna, ki je za spremembo skočil na vlak DKV Tria, Križić pa je svoj solistični nastop zasolil s hkratnim igranjem z dvema lokoma.

Projekt Tripple Reeds skladateljice, improvizatorke in saksofonistke Jasne Jovičević iz Vojvodine je z močnim magnetizmom saksofonskega tria »brez zaščite« skupaj z Resnikom in Kafko (oba na tenorskih in sopranskih saksofonih) spomnil na pretrese na sceni nove glasbe v Srbiji. Tripple Reeds, ki so bolj intimni kot preostali program na festivalu, morda ne spominjajo na elektroakustične skladbe s področja akustike možganskih valov Jasne Jovičević niti na njene klubske turneje s kolegi iz ZDA, je pa zato Kafkovo glasbeno izkušnjo na altovskem in baritonskem saksofonu ozavestila in sprejela ter ponovno potrdila, da je v razmeroma kratkem času opustila smeri svojega profesorja Mihályja Drescha in nedavno preminulega vzornika Charlesa Gayla. Resnik, ki je študiral pri Joeju Zawinulu in Archieju Sheppu, igral s Kaučičem in Robom Mazurekom ter izdal albume pri najpomembnejših jazzovskih založbah, je skupaj z Jasno Jovičević sledilec naukov budistične meditacije. Pri svoji izvedbi je izstopal s poduhovljenostjo poznega Coltrana, s prefinjenim obvladovanjem višjih registrov brez neposrednejših slogovnih repov, medtem ko je Kafka korak bližje Gentinemu izrazu, le da njegova »šola« bolj izhaja iz evropskih pritokov.

Drugi večer so pred večjim številom ljudi nastopile veteranke v neidiomatski praksi improvizacije iz Velike Britanije: pevka Maggie Nichols in violinistki Sylvia Hallet in Susanne Ferrar. V zgodovino svojega delovanja so dodale feministično držo, s škripanjem glasilk in trganjem strun pa vzpostavile in razvile trden val, ki se je razrasel vse do zvočnega zidu. Na zagrebškem nastopu so se prvič oplemenitile z ameriško bobnarko Tracy Lisk ter skupaj pretresle akustični prostor dvorane. Ruševine »četrte stene pred občinstvom« so se spremenile v puh, ki lahko spomni na nastop Toma Gotovca z blazinami pred filmskim platnom. Ko je zven proti koncu dolgotrajnega nastopa prešel v zvočno redukcijo, se je Sylvia Hallett poigravala s kovinskimi orodji, kot sta žica in žaga. Nastop je bil zato še močnejši.

V parterju dvorane so se nato razporedili Jooklo Duo, v Sloveniji živeči in delujoči kontrabasist Boris Janje in Rodrigo Amado na tenor saksofonu. Ravno ko je Vanzan zagnal svoj reaktivni bas boben, je Genta zapihala skozi meridiane tenorjevih krvnih žil. Amado zadnjih deset let velja za enega najbolj cenjenih pihalcev modernejšega in post-free-jazza. Virginiji Genta se je zoperstavil z bolj introspektivnim pristopom v polifoniji, pri čemer si je kolektiv predstavljal nekoliko drugače, brez harmonsko vnaprej določene smeri. Genta je veselo izmenjevala in celo simultano igrala na pihala in tolkala skupaj z nabojem ritem sekcije in Janjetovo značilno teksturo v duhu gole zvočne ekspresije.

Vesna Pisarović že vrsto let deluje na berlinski sceni, kjer jo poznajo kot pop divo, ki je dvakrat nastopila celo na Evroviziji. Nastopa tudi s slovenskim tolkalcem Galom Furlanom, ki na spletu in na številnih nosilcih zvoka redno objavlja svoje ad hoc impro duete iz Kluba Štala. V improvizaciji, ki jo vodi monumentalna melodična struktura v obliki refrena, se jima je pridružil Zlatko Kaučič. Vokalistka je kolegoma dovolila, da sta prevzela vodstvo z dinamičnimi menjavami tanga à trois, ki ji z epizodnimi posegi nista ostala dolžna, predvsem Kaučič ne. Čeprav je Vesna Pisarović z demonstracijo glasovnih intervalov in pevske tehnike zgodbo popeljala v malce svojo smer, je občinstvo nastop nagradilo s solidnim aplavzom. 

Furlan je s Sjöströmom in pevko Teo Vidmar nato pognal še začetek finalnega večera festivala. Glasbenika sta se odzivala na vsak izmenični šum in se prepustila zadušenemu zvočnemu registru kolega, kar je skupaj z udušenim vokalom prispevalo k celostni zvenski in šumski zadržanosti. Zategovanje vozlov v obliki frekvenčnih točk je potekalo v diskretnosti ustnih zvokov. Skoraj kot komentar na tisto, kar je prejšnji večer počel Furlan, je festival Impronedjeljak s tem izzval občinstvo s prepoznavno, a nevsiljivo dramaturško linijo. 

Estetika prvega in drugega tria s ponedeljkovega večera ter četverica z Italijani z drugega večera so bili vrhunci festivala. Nasproti jim stoji rutina Impronedjeljaka – bližnjice, kjer sta bolj kot energija pri delu odstranjevanje tišine in pričakovanje občinstva. Ko se napetost slednjič sprosti, teče neverbalno. Starodavna formula »ničesar preveč« se je razvila pred skupinskim nastopom Apeirona, tria elektroakustičarja Mije Gladovića, violinistke Barbare Luneburg in Jørgensa na bobnih. Raziskovali so in provocirali, da je občinstvo nekaj časa blodilo naokoli in iskalo proste stole, dokler ni bilo naposled pripravljeno dihati tiho, se podrediti nihanju zvoka v tišini in slediti jedrnatim korakom samoobvladovanega odrskega jezika. Stopamo v isto vodo in ne stopamo, je rekel mračni Heraklit.