Repertoarni kompromis

Novo zgoščenko založbe RTV Slovenije gre razumeti v kontekstu predstavljanja izstopajočih domačih glasbenikov v solistični vlogi. Naučili smo se že, da je danes na širšem globalnem trgu ta prostor odprt predvsem za mlade pianistke, violinistke in pevke, drugi inštrumentalisti pa morajo zares izstopati v vseh pogledih – poleg virtuoznosti morajo posedovati vsaj še eno od v teh časih zaželenih vrlin, pri čemer se najboljše odreže seksapil. No, nova slovenska zgoščenka postavlja v osredje klarinetista, naslovnica pa je absolutno nesaksapilna, bojim se celo, da je nekakšen negativni pendant tega, da je celo izrazito dolgočasna. Ne more pa biti dvoma – v središču bodo zaklopke, torej pihalo, klarinet.

Vzrokov za takšno izpostavljenost samo nekaterih inštrumentalistov in zapostavljenost drugih je seveda več, med njimi je tudi kak glasbeni; ne moremo namreč mimo dejstva, da je kvalitetne literature pač več za solistični klavir kot pa za klarinet, oziroma če smo natančnejši, več je »klasične« literature, tiste iz let 1750–1900, torej »poslušljive«, očarljive, »romantične«. Klarinetist Jože Kotar, ki je v središču nove zgoščenke, ni kriv, da je edini resno izstopajoči koncert iz tega obdobja Mozartov in da so ostali na repertoarju zgolj zato, ker klarinetisti vsaj v pedagoškem procesu pač morajo igrati tudi romantične koncerte (na misel mi pridejo Webrovi prispevki). Seveda pa je vse drugače v 20. stoletju, ki je dalo zanimive koncerte za praktično vsa glasbila.

Novo zgoščenko z naslovom Koncerti za klarinet razumem zato v repertoarnem pogledu kot nekakšen premišljen vsesplošni kompromis. Vsa nabrana dela so nastala v 20. oziroma 21. stoletju, vendar vsa ne nosijo radikalnega »modernističnega« značaja, temveč gre za absolutno komunikativna dela, kar velja tudi za Žurajev Koncert. Finzijev Koncert, nastal kmalu po drugi svetovni vojni, s svojimi dolgimi, kačastimi melodičnimi linijami celo direktno koketira z 19. stoletjem, medtem ko je Françaix neoklasicistično razigran, Krek temu istemu neopoletu in utripu dodaja še nekaj ekspresivnih podtonov, Žuraj pa izhaja iz modernistične doktrine ter jo nato prebada s popularnimi nastavki (jazzy feeling).

Uvodni Finzijev Koncert za klarinet je najbolj bleda stvaritev in posledično poustvaritev na zgoščenki. Dolge meandre precej neizrazitih melodičnih lokov je Kotar sicer ujel s primernim kantilenskim tonom, toda skladba ne prinaša pravega kontrasta, zato se vse bolj spreminja v zaporedje istega, pri čemer kakšne pomembne besede ni prispeval niti godalni orkester Simfonikov RTV Slovenija (dirigira mu Simon Krečič), ki ostaja vse preveč pasiven opazovalec dolgčasa. Če k temu dodamo še ne preveč posrečeno zvočno razmerje med orkestrom in solistom, ki deluje zelo umetno (klarinet je preveč v ospredju) in je na slovenskih posnetkih precej reden pojav, se začetek zgoščenke ne sliši preveč obetavno.

Toda po živahnosti, utripu in humorju, ki ga v glasbi navadno manjka, deluje bistveno bolj animirano Françaixov Dvojni koncert za flavto, klarinet in orkester, v katerem se je Kotarju pridružila flavtistka Milena Lipovšek. Njun dialog je agilen, dejavnejši je tudi orkester (vodi ga Benoit Fromanger), v iskanju poživitev pa oba solista nista radikalna, zato so skrajnosti porezane in celoten koncert ohranja nekakšno francosko eleganco.

Pravo izrazno zarezo prinašata slovenski deli, ki sta v nasprotju s predsodki v kompozicijskem in estetskem pogledu bolj dovršeni in zanimivi. Krek v svojem značilnem kozmopolitsko povzemajočem duhu neoklasicističnimu utripu doda ščepec ekspresionistične resnobe in tako se Koncertna fantazija za klarinet in orkester razkriva kot kalejdoskop različnih orkestrskih barv, slogovnih impulzov, premen tempa in temperamenta, kar prinaša veliko možnosti tudi za solista, ki se zna kameleonsko leviti od izstopajoče prešernosti do zvočnega prilagajanja barvi godal in pojočega izstopanja v visokih legah. Zdi se, da je Kotar v takšni hitri spremenljivosti celo najboljši, kar velja tudi za orkester pod vodstvom Marka Letonje.

Gotovo pa v tehničnem pogledu največji zalogaj predstavlja Žurajev Koncert za klarinet, ki je najbrž namenoma bolj idiomatsko zasnovan in solistu ponuja vrsto pasaž in drugih vragolij. Tudi sicer ostaja Žurajevo delo predvsem nekakšen zabavljaško cirkusantski koncert, pri čemer je osupljivo, kako zna Žuraj v osnovi modernistično materijo preobrniti v komunikativni material. Po drugi strani je spogledovanje z jazzom in beatom morda zdaj že nekoliko preveč enolično zažrto v Žurajev opus, ki bi predvsem s stališča izraznosti potreboval še kakšno drugo, novo, izvirnejšo paleto.

Ob podobnih zgoščenkah slovenskih solistov s sporedom, ki se izogiba najbolj prežvečenemu, se ob koncu odpira vprašanje njihove tržne vrednosti, kar ni lokalen, ampak globalen problem. Toda s stališča zgodovine slovenske glasbe imata posnetka Kreka in Žuraja gotovo posebno mesto in pomen, ki ob Kotarjevem mojstrenju presega goli prispevek v arhiv.