Resinteza tradicije: CTM Festival 2025, Berlin

Smo v valu tradicije, je na okrogli mizi Folk Forward: Resounding the Roots Through a Contemporary Voice (»Odzvanjanje korenin skozi sodobni glas«) izpostavila Adela Mede, slovaško-madžarska glasbenica in umetnica platforme SHAPE+, in se potopila v razmislek, kaj prinaša ta val, kako pristopiti k podajanju tradicije, kako se izogniti njenemu prisvajanju. 26. edicijo CTM Festivala, ki je letos v Berlinu potekal med 24. januarjem in 2. februarjem, je prvič obarval nov tematski sklop, Resynthesising the Traditional. Zaznamoval je več koncertov, pogovorov, predavanj, delavnic in osrednji večdnevni umetniški laboratorij. V jedru so bila vprašanja, kako lahko tradicionalne glasbene oblike stopajo v dialog s sodobnimi perspektivami in zvočnimi estetikami, kako se jih lahko na novo interpretira, ne da bi ponavljali vzorce eksotizacije in kolonizacije. Z resintezo kot metaforo se je na festivalu skušalo prevetriti konservativne poglede na tradicionalne kulture, ki te pogosto obravnavajo kot na v času zamrznjene in s tem nedotakljive za transformativne prakse. V jedru so bila vprašanja, kako lahko tradicionalne glasbene oblike stopajo v dialog s sodobnimi perspektivami in zvočnimi estetikami, kako se jih lahko na novo interpretira, ne da bi ponavljali vzorce eksotizacije in kolonizacije. Z resintezo kot metaforo se je na festivalu skušalo prevetriti konservativne poglede na tradicionalne kulture, ki te pogosto obravnavajo kot na v času zamrznjene in s tem nedotakljive za transformativne prakse.

V sodobno zvočnost je tradicijo prelilo več umetnikov. S palete intimnih koncertov v Kuppelhalle v silent green je izstopila izjemna ukrajinska vokalistka Andriana-Yaroslava Saienko, ki je v duetu z ukrajinskim skladateljem in zvočnim umetnikom Heinalijem v projektu Гільдеґарда (Hildegarda) sprožila prve stoječe ovacije. Reinterpretirane kompozicije Hildegarde von Bingen so v spoju s tradicionalnim ukrajinskim vokalom podale presežno doživetje. Saadet Türköz, vokalistka kazahstanskih korenin, ki je v Sloveniji že nekajkrat nastopila, je v duetu z Eldarjem Tagijem, zvočnim umetnikom kazahstanskih korenin, z reinterpetacijo turške in kazahstanske vokalne tradicije in veliko samosvoje improvizacije ritualizirala prostor in občinstvo. V sklopu festivala je vodila tudi delavnico z zanimivim, svojstvenim pristopom k vokalni improvizaciji. Vikend za tem je prinesel po mnenju mnogih najsijajnejši biser festivala. Ganavya, virtuozna vokalistka s koreninami globoko v Tamil Naduju in z glavo in srcem odprta na vse strani neba, je v dvorani Radialsystema nastopila v čudoviti sinergiji s Charlesom Overtonom na harfi in Maxom Ridleyjem na kontrabasu, in se predstavila kot pripovedovalka zgodb, prinašalka luči in topline, ki prepleta karnatsko dediščino, mistično poezijo in jazzovsko improvizacijo, ki jo sproža bodisi zvok sirene z ulice bodisi otroški glas iz dvorane. Ob tem je vokalistka ves čas ustvarjala sinergijo tudi z občinstvom, ko se je nanj obračala z nagovori in vztrajnim spodbujanjem k skupnemu petju. Mnogim je še dolgo odmeval v ušesih zaključni napev: »there is so much beauty and comfort in being in love and just being...«

O tem, kako pomembno je nositi svojo kulturo v sebi, je Ganavya pred koncertom razmišljala v artiSt talku The Resonance of Belonging (»Odzvanjanje pripadanja«), ki ga je vodil indijski filmar in pripovedovalec zgodb Sailesh. V svoji posebni pripovedi, ki podaja njeno ranljivost, odprtost in iskrenost, je prepletala niti osebne zgodovine, duhovnosti in glasbe, predvsem pa z nami podelila bistvo svojih korenin, ki so njena globoka pripadnost družini. Nenehno je ponavljala, tudi med koncertom, da se danes rojeva otrok njenega brata in da bi morala biti tam in ne tu. Kot je že v omenjenem pogovoru nakazala Adela Mede, je bistvo v vezeh s predniki. Na vprašanje, zakaj se ukvarja s tradicijo, je preprosto odgovorila, da zato, da bi se povezala s svojimi starši.

Slej ko prej začnemo vsi iskati svoje vezi, svoje korenine, zapise v sebi. Celo Berghain je bil obarvan z njimi. Vsaj v začetku zadnjega od treh nočnih dogajanj, ko nas je v noč izplesala alys(alys)alys, v Braziliji rojena in v Berlinu delujoča umetnica platforme SHAPE+.

CTM je letos v izjemno pestrem dogajanju predstavil več kot dvesto umetnikov in poleg koncertnih in klubskih doživetij ponudil navdihujoč  spremljevalni program. Na zadnji dan festivala so se predstavili udeleženci prvega umetniškega laboratorija na temo Resinteza tradicije. Mentorja Susie Ibarro, skladateljica, tolkalka in zvočna umetnica filipinskih korenin, ter Stas Shärifullá, zvočni umetnik iz vzhodnosibirske in baškirske regije, sta k sodelovanju povabila osem mladih ustvarjalcev raznolikih tradicij. V zanimivem kolažu lastnega raziskovanja so predstavili svojstvene izraze, ki jih je družila le tematika resinteze tradicionalnega. Morda sta jo v svojem skupnem nastopu najbolje zajela v Berlinu delujoči indonezijski glasbenik Bilawa Respati in Shoty Ndjoli, glasbenik in avdiovizualni umetnik iz Konga, vsak s svojo izvirnostjo na glasbilih iz svoje tradicije, Bilawa z indonezijskim gamelanom in Shoty z igranjem na prazne steklenice, vezalko za čevlje in plastično vrečo. Njuno zlitje, prepletanje, posluh drug za drugega, nadgrajevanje in podpora so ustvarili presežek. In morda pokazali, da je smisel tradicionalnega v prihodnosti v načinu podajanja in spajanja različnosti v eno.