Resnica z veliko začetnico

Ožbe Rakovec oziroma vsemag se je kot rosni mladenič vpisal v domačo glasbeno pokrajino s serijo intuitivno eksperimentalnih ambientalnih albumov. Tokrat se z veliko začetnico kot skupina Vsemag in pod okriljem družinske inštrumentalne sekcije predstavlja s prvencem Desetina resnice, ki razgalja odtenke melanholije kot zdravila za dušo in telo. Album Desetina resnice morda ponuja le delček poti skozi katarzično dojemanje psihe, a smo ji z vsakim taktom in besedo hvaležni za ta občuteni notranji premislek o lastnem obstoju. 

Če so Ožbejevi prejšnji solistični albumi (horidn, togoten in rohnen) ponujali inovativen pogled in posluh v območje ambientalne elektronske glasbe, se tokrat v razširjeni družinski formaciji (oče Uroš – kitara, klaviature in brat Jakob – bobni) kot tričlanska skupina Vsemag predstavlja kot skladatelj in lirik žanrskega križanca med lo-fi rockom, jazzovsko akustiko in letargično pop estetiko. Slednje se nanaša predvsem na predajo besedil, ki ponujajo neklasično izkušnjo povzemanja univerzalnega značaja samote, izgube, depresije, melanholije. Album Desetina resnice ni hvalnica teh duševnih stanj človeka ter narave, temveč pogumni korak k njihovi demistifikaciji in njihovi razgrnitvi kot (ne)zaželenega atavizma v človeškem življenju. Že ob taktih prve, naslovne skladbe Desetina resnice se znajdemo v akustično katatoničnem območju duha, kjer je tesnobna resnica zapisana, kot da »porabljaš čas v nejasnem obžalovanju«. V skladbi Iztrgal te bom smo priča ravno pravšnjemu balastu med Ožbejevo zakulisno avizo in akustiko pretrganega tkiva, kjer se skozi kitarski in klavirski pejsaž pretakajo ultimativne besede »moja koža me ne mara / ne želi biti več del mene«. Skladbi Oče in Sinova sta v vsej svoji inštrumentalni pretkanosti najintimnejša dela na albumu, v katerem se skoraj baročna kitarska akustika prelevi v vihravo nevrotično kakofonijo. Kot bi nam avtor nakazoval očetovsko razumsko zavetje in zaobjetje emocij na eni strani ter konfuzijo otroškega doživljanja sveta okrog in skozi sebe. Povsem nepričakovano nadaljevanje v skladbi Krik, kri in raze se ob uvodnih taktih dronovskega grušča poglobi v najbolj ekspresionističen rockovski del na albumu. Sliši se kot punkovski recital v območju (zunaj)telesnega doživetja, ali kot je zapisano v Ožbejevi lirični poslanici, »sedaj vem, da živim, ko me tvoj krik obliva«. Na koncu te sila introvertirane, a vselej univerzalne, znane in doživete poti je ljubezen. In ta je pri Vsemagu povsem zaslužena, nenadomestljiva in edina. V odsevu naravoslovnega ambientalnega uvoda se razlega analogija kitare in bobnov, ko smo v skladbi Zaslužena ljubezen priča le eni, zveličani resnici – ljubezni, ki lahko zaceli rane posameznika, družbe, sveta … Ta je najbolj sveta in svetla. 

Album Desetina resnice morda ponuja le delček poti skozi katarzično dojemanje psihe, a smo ji z vsakim taktom in besedo hvaležni za ta občuteni notranji premislek o lastnem obstoju.