Resnični svet zazveni šele v Dravljah

Sem zaključil prejšnja mnenja z mnenjem, da je odsotnost »pojma« v obratnem sorazmerju s trdnostjo tvojega mnenja. Manj ko veš, čvrstejše je lahko tvoje mnenje. Tokrat bom skušal osvetliti še to, da odsotnost »pojma« nujno vodi k mnenjski uniformnosti, v poenotenje v neumnosti.

Že nekaj časa tenstam tezo, da je ključ do zdrave in, kar se estetskih preferenc, idej ter mnenj tiče, raznorodne druščine, h kakršni stremimo, tudi v zdravem, raznorodnem mainstreamu. Jasno mi je, da se mi bo pri poskusu amaterskega nakladanja, ki ste mu priče, zataknilo pri vrednotenju, kriterijih, kvalifikatorjih. Kaj je torej zdravi mainstream? Kako zveni? Na ravni optimalno krivega šanka bi se lahko poenotili v dokaj radikalni in šlampasto ohlapni ideji, da je zdravi mainstream nekaj, kar pač ni debilno ali ne služi doseganju tega stanja duha. Ta pot se mi zdi nekoliko enostavnejša od nizanja parametrov, ki bi neko muziko ali drugo avtorsko idejo označili za zdravo ali kvalitetno. Kaj je torej debilno? Je to sploh kategorija, ki bi ji lahko pripisali kakršenkoli splošni pomen ali pa gre za subjektivno kaprico? V ta namen bom trditev najprej preizkusil na način, da zbudim nergaškega pubertetnika v sebi.

Debilno je vse, kar pride do tebe samo od sebe. Zveni zateženo, a ker nas je večina odjemalcev kulturnih dobrin skrajno pasivnih, smo dejansko prepuščeni temu kulturnemu avtomatizmu. Če se torej brez selekcije in angažmaja prepustimo medijskemu posilstvu vseh pojavnosti po načelu, naj mi v glavo vstopi najagresivnejši, postane to (kar je) vse (kar je). Objektivnost dokazana! Vprašamo se torej lahko še samo, ali je res vse, kar je, debilno?

Prepričan sem, da bo na tem mestu kdo upravičeno protestiral proti posploševanju, a naj mu takoj povem, da pripadam taborniškemu rodu depresivnih realistov, ki se oklepajo cinične ideje, da je prav posploševanje tisto, kar poganja svet, ki se mu upiramo. Posploševanje je ključ do enoumja, teh kapitalsko marketinških nebes. Kaj pa je institut demokratične večine drugega kot najnižji skupni imenovalec, ki odločevalcem ponuja dodatni vzvod do dokončne posplošitve, do krasnega novega sveta, v katerem bo vsem všeč rumena barva hot hlačk in politične stranke pa Tom Cruise in kjer se bomo vsi zibali na Psyjeve tehno abotke. Živimo pač v posplošenem svetu, kjer smo na splošno žrtve debilne večine, ki živi v iluziji, da dejansko izbira. Ne slepimo se, prihodnost in sedanjost nam kroji in krade splošnost, ki ji rečemo večina; in ta se v utvari, da je pasivnost oblika svobode, pusti napajati prav na medijskih farmah enoumja.

Čeprav nečedno, je prav zaradi trditve v prejšnjem odstavku nujno, da pri dokazovanju debilnosti večinskih vsebin najprej odpremo rumeno čtivo. Če tega zaradi hipsterske fake odtujenosti ali tviteraškega separatizma ne upate storiti, vam svetujem, da za hip odložite Ginsberga in »jaz telefon«, smuknete v trafiko po svežo edicijo in se z vintage kolesom zapeljete na kavo v Šentvid ali Bizovik ali na Rudnik, le nekaj tisoč korakov od centra štekanja in štekonstva (štekonstvo: tudi na glasbo močno vezana kategorija, ki jo pojasnim prihodnjič). Kafiči tamkaj so idealni za konzumacijo lahkih vsebin, saj vam, prisluškujoč družbam sosednjih miz in korporativnim radijskim postajam, ta okolja takoj ponudijo odgovor na ključna vprašanja večinske kulturne eksistence. Je Plestenjak res tak sveder, kot trdijo njegovi štikli? Ali Potrebuješ res ni nikoli slabe volje in ima rad vse otroke? Kaj je oni dan rekel Damir Avdić? Ali je res, da obstaja živelj, ki tapka z nogo na tiste neskončnokrat predvajane in neskončno zoprne štikeljce, ki vsebujejo medmet »eoeoe« namesto refrena? Nažrite se ga v kateremkoli draveljskem kafiču, presenečeni boste. Svet se začne v Dravljah in vse, kar je, se nahaja severno od njih. Enako gre Rudniku, le da gre kulturno poenotenje v domačijskem minimalizmu tam proti jugu. Jebeš center, zapeljite se do prve vasi in si oglejte koncertne plakate, ki visijo po kozolcih: Mambo kings, Tanja Žagar, Čuki. In konec. Pa ne pretiravam, kolesarite od Logatca proti Novemu svetu in začutite kulturni presek povprečnega domačega uporabnika kuponko kulture: na levi pistacija zelena hiška, na desni divje rumena, vmes dva audija pod umetelnimi nadstreški, med njima pa kozolec z edino kulturno ponudbo, ki je živa, ki bi oziroma bo, hm, pravzaprav je že, zmagala na volitvah.

Kljub vsem romantičnim poskusom oznanjanja, da onkraj tega, kar je, obstaja še kaj, je to realnost našega prostora in časa. Odgovor je spet v mainstreamu, kajti horizont večinskega pasivnega potrošnika se konča na belem robu oglasnega panoja na kozolcu. Za njim ni ničesar. Prepričevanje prepričanih, kot so tale Mnenja, pa itak nima smisla. Zato je izhodiščna ideja o zdravem mainstreamu, ki bi opravljal delno izobraževalno funkcijo in skozi vsebinsko pestrost in obrtniško kvaliteto omogočal lažje preferenčno prehajanje navzgor ali navzdol, čisto navadna utopija in brezveznost. V družbi demokratičnega terorja večine bi moral biti kot tak najprej izvoljen. Da pa bi bil izvoljen, bi moral biti alternativni koncept najprej predstavljen, da ne rečem še kaj hujšega: reklamiran. Zakaj se to ne bo zgodilo, je vendarle jasno. Jasno kot demokracija.