Rezultat kolektivnega delovanja

Leta 2016 me je Koroška galerija likovnih umetnosti povabila k projektu, ki ga je galerija izvajala v sodelovanju z zavodom P.A.R.A.S.I.T.E. Raziskovali smo nove umetniške prakse v devetdesetih in s kustosinjo Nino Popič sva imeli nalogo narediti prerez dogajanja na Koroškem. V raziskavi se je izkazalo, da je bilo na področju umetnosti le malo tovrstnega dogajanja, zato sva vključili alternativni del. Pri bendih, oblikovalcih in fotografih iz tistega časa sem nabrala materiale, ki smo jih digitalizirali in konec leta 2016 predstavili na razstavi Preboj: nove umetniške prakse in alternativna kultura v devetdesetih – primer Koroške. Ker se nam je zdelo škoda, da zbrano gradivo po zaprtju razstave ne bi bilo več dostopno javnosti, se je pojavila ideja, da naredimo spletni arhiv.

Kakšen je bil odziv na zbiranje tega materiala?

Presenetljivo dober. Člani bendov so bili v glavnem naklonjeni ideji, da njihovo delo prikažemo na razstavi, in so se tudi strinjali s tem, da ga shranimo na spletnem portalu in omogočimo javnosti, da ga raziskuje. Nekateri so v drugi fazi prispevali še bistveno več materiala, kot ga je bilo mogoče prikazati na razstavi. Od skupine Ilex smo, na primer, za arhiv dobili neprecenljivo zbirko koncertnih VHS posnetkov, ki so sicer slabše tehnične kakovosti, a vsekakor dokument časa, ki nam prikaže tedaj ključne prostore druženja in dogajanja ter samo vzdušje na teh dogodkih. Skupino pokažejo v drugačni luči, kot jo poznamo s studijske kasete Barvno nebo, saj je v živo na nekaterih (»električnih«) koncertih zvenela bistveno trše. Zanimiv je tudi repertoar priredb, ki jih je igrala. 

Ko vstopimo v spletni arhiv, se nam odpre zemljevid omrežij ljudi in bendov na Koroškem.

To izvira iz čisto praktičnega vidika razstave Preboj. Takrat smo naredili zemljevid bendov in prizorišč, ki smo ga prilepili na steno in zraven priložili flomaster, da bi obiskovalci, člani bendov, organizatorji in ostali sodobniki popravili oziroma dopisali, kar je manjkalo na njem. V nekaterih primerih je bilo namreč zelo težko priti do informacij, kdo je bil v katerem bendu, saj pisnih pričevanj ali drugih virov nismo vedno našli. Tako je bilo, na primer, z metalskim bendom Scorzonera. Prav na podlagi tega zemljevida sem ugotovila, kdo so bili člani. Na tak način smo zbrali manjkajoče informacije, sam zemljevid pa ohranili kot vstopno stran v spletni arhiv. Poleg tega smo z grafičnim prikazom povezav med ljudmi in bendi – sprva tudi prizorišči – hoteli opozoriti na družabni vidik kulture, shranjene v arhivu: na pomen družbenih vezi pri formiranju scene in na vlogo druženja, ki so ga bendi izpostavljali kot ključno za njihov obstoj. Ni nam šlo za povzdigovanje posameznikov na piedestal, kar se rado počne ob različnih obletnicah, za katere se včasih zdi, da so na Koroškem temeljni kamen kulturnega dogajanja, temveč za predstavitev mladinske kulture, ki je bila rezultat kolektivnega delovanja. 

Kakšna je bila koroška scena v 90-tih letih? 

Ene in enovite scene nikoli ni bilo, saj tudi ni bilo enega kraja, kjer bi bil center dogajanja, ampak več središč, raztresenih po vseh treh koroških dolinah. Koncerte so organizirali tam, kjer se je dalo, saj kluba ali mladinskega centra ni bilo. Zato tudi težko govorimo o kontinuiteti dogajanja. Občinstvo je ob večjih dogodkih fluktuiralo med prizorišči v različnih krajih, tudi bendi so se povezovali med seboj in organizirali skupne koncerte. Generalno gledano pa je vendarle šlo za zelo majhne scene. V manjših krajih, kot sta Črna in Mislinja, se je mikroscena na primer tvorila okrog enega benda, in to v prostoru za vaje, kamor so poleg članov benda zahajali tudi drugi ljudje. Na drugi stani imamo širšo sceno v Slovenj Gradcu, kjer so bili med letoma 1991 in 1995 motor člani akustične rock skupine Ilex, ki so se povezali z drugimi bendi in skupaj organizirali koncerte po različnih prostorih po Slovenj Gradcu. Njihov prvotni basist Blaž Praprotnik, ki je grafični oblikovalec in publicist, je začel pisati o koncertih v lokalnem tisku. S pomočjo njegovih plakatov in člankov izvemo, kaj se je sploh dogajalo takrat. Drugi basist Ilexov, Benjamin Pirnat, pa je v Kulturnem domu Stari trg nekaj časa prirejal koncerte bendov, kot so 2227, Psycho-Path, Hladno pivo, Pulsa theatro. Sredi devetdesetih se je na slovenjgraški »sceni« zamenjala generacija in v kulturno življenje je poseglo mladinsko društvo M. A. K. U. R. C. Študentje in dijaki, ki so v Ljubljani spremljali tamkajšnjo alternativno kulturo in underground, so v treh letih na Koroško pripeljali vrsto sodobnih alternativnih vsebin, ne le glasbenih, in poleg manjših dogodkov organizirali štiri odmevne festivale. Tako kot druge sorodne pobude pa se je delo tega društva po nekaj letih končalo, ne da bi ga prevzeli mlajši.  

Ob Slovenj Gradcu moram omeniti še Družbeni dom Prevalje, ki je bil v prvi polovici devetdesetih središče dogajanja v Mežiški dolini, in Kulturni dom Kotlje kot vadbeni prostor bendov in občasno koncertno prizorišče. Obstajala je še vrsta drugih prostorov, ki niso bili dolgotrajni, na primer razni kulturni domovi, menza hidroelektrarne v Dravogradu, Dom borcev v Šentjanžu, občinski prostori, ki so jih bendi dobili v uporabo za organizacijo koncertov. Nasploh je bila koroška »scena« zelo zaprta in izolirana. Bilo je zelo malo povezav z Ljubljano. Danes je mogoče malce boljše, saj bendi lažje pridejo do posnetkov in informacij, nekateri se znajo tudi bolje mrežiti, tako da nekatere koroške bende zdaj vrti Radio Študent (ZircuS, Philom, Can of Bees, Britof …).

Lahko izoliranost koroške scene povežemo s problematiko tretje razvojne osi?

Mislim, da lahko. Oddaljenost, izoliranost in slaba prometna povezanost so res velik problem. Kljub temu da so nam danes informacije dostopne na klik, je za spoznavanje glasbe in oblikovanje glasbenega okusa še vedno pomemben družbeni vidik: kaj poslušajo prijatelji, sošolci in druge avtoritete v okolju, poleg tega pa tudi to, kaj se vrti na prizoriščih dogajanja, kakšni koncerti so na voljo. Geografska izoliranost je zagotovo eden od razlogov, da se je težje seznaniti z drugimi glasbenimi scenami in ohranjati koncertno kondicijo z obiskovanjem aktualnih koncertov v Ljubljani in drugod. Posledica tega je, da je koroška »scena« še vedno ujeta v dokaj ozke gabarite in je dokaj samozadostna, četudi se dandanes ponaša z dvema kluboma, Špajzom in MKCM Kompleksom. Še vedno lahko govorimo o mikroscenah, vezanih na določen kraj, le da je fluktuacije občinstva morda še manj kot v devetdesetih.

Kdo so bili ključni protagonisti v devetdesetih letih?

Poleg že omenjenih akustičnih rockerjev Ilex, okrog katerih je nastajala scena v Slovenj Gradcu, bi z začetka devetdesetih izpostavila predvsem death/thrash metal benda Xenophobia in Funeral March, ki sta se po zvoku, ambicijah in praksah delovanja precej razlikovala od bendov, ki smo jih na Koroškem poznali do tedaj. V ta krog sodijo še Mislinjčani Obnoxious in, do neke mere, ravenska Scorzonera. 

Xenophobia je od začetka iskala somišljenike izven Koroške, celo izven Slovenije. Informacije je nabirala v fanzinih, vokalist Omar Al Hiasat si je dopisoval s tujino in njegova korespondenca s privrženci te muzike s celega sveta, ki jo hranimo v galeriji, lepo prikazuje, kako je funkcionirala underground scena. V treh letih obstoja je Xenophobii uspelo izdati kaseto, vinilni EP in split EP, izdaje, ki imajo še danes svoje fene. V poskusih prodora na širšo domačo sceno je med drugim dvakrat nastopila v K4, opazili pa so jo tudi glasbeniki kritiki, med drugim Jaša Kramaršič z recenzijo v Mladini. Xenophobia kot bend, ki je somišljenike iskal drugod in je imel doma še najmanj koncertov, za lokalno »sceno« na Koroškem ni imela takega pomena kot Ilexi, ki so dogajanje v Slovenj Gradcu aktivno sooblikovali. Vseeno pa ločnice med bendi glede na njihovo žanrsko pripadnost in prakse delovanja niso bile tako ostre, kot so na drugih scenah. Zgodilo se je na primer, da so v Družbenem domu na Prevaljah poleg zvezd večera, pop dueta After Eight, nastopili Xenophobia, Ilex in hard rock bend Hysteria. Ali da je Ilex kot akustičen rock bend, ki je poleg lastne muzike preigraval komade zasedb America, Crosby, Stills & Nash, Neila Younga in drugih, nastopil kot predskupina Dr. Albana v disku Jolly. Scena je bila tako majhna, da je bilo vse prepleteno med sabo.

Če pogledamo Ljubljano, se ves čas piše neka ideologija alterscene, tako teoretska kot medijska. V glasbeno kritiko je vpeta ideologija pripadnosti določenim bendom in scenam, medtem ko tukaj tega ni. Ilexi so eden redkih primerov, ko se je prek nekega medija poskušalo ustvarjati sceno, in še to na zelo osnoven, začetniški način – z nekaj plakati in z osebnimi kontakti v gostilni, kjer so se mladi zbirali. Da bi pa imeli en prostor, ki bi bil središče dogajanja, ali da bi bil nekdo močna persona, ki bi znala združiti sceno, tega ne moremo trditi za celo regijo. Imamo samo krajevne mikroscene in mikrolegende. Zato je po svoje težko konceptualizirati tedanje dogajanje, ki se tako zelo razlikuje od ljubljanskega. Po drugi strani je bila tedanja ljubljanska scena, ki je imela infrastrukturo in kritično maso, mogoče preveč zaverovana v svoje pogoje delovanja in je preveč nastopala s svojimi kriteriji, da bi lahko razumela, v kakšnih pogojih delujejo bendi na periferiji, in morda tudi zato ni bolj podprla dobrih bendov »od zunaj«, ki so zaradi izoliranosti morda odstopali od prevladujoče ideološke paradigme ljubljanske alternative.

V 90. letih je na Koroškem delovalo več kot 20 bendov, ki so bili večinoma lokalni in niso imeli konsistentne kariere, so pa bili tudi takšni, ki so koncertirali tudi drugod. Pomembno je, da so začeli svojo glasbo še snemati, tako da se je ohranilo kar nekaj posnetkov, bodisi na trakovih ali na demo kasetah in cedejih. Poleg že omenjene zasedbe Funeral Maruch, ki je med drugim doživela recenzijo kasete v danskem fanzinu, je bil pomemben vuzeniški bend Herald IV., ki je na Koroško pripeljal takrat priljubljeni crossover in ima demo CD in kaseto. Zanimiv je bil tudi v H. M. D., bend, ki je odstopal od hard-rock in metal struje in je izražal širše glasbene vplive. Podobno velja za pripadnike dark wave punka Pockfy, ki so zveneli zelo drugače od tedanjih koroških skupin in so se posvečali predvsem ustvarjanju v svojem vadbenem prostoru, ne toliko povezovanju in javnemu nastopanju. Ustvarili so več kot sto komadov in studijski projekt S svetlobno hitrostjo, kjer so uporabili programiranje, kar je edini primer na Koroškem, za katerega vem, da v devetdesetih letih ni bil čisto analogen. Omeniti velja še zasedbi C. R. A. S. H. in Jazoo, ki imata korenine krepko v devetdesetih (Jazoo je bil sprva Jazoo Supersonics), vendar sta prve posnetke objavili šele po letu 2000. Tu se pokažejo odprtost do sodobnejših glasbenih tokov, boljše tehnične možnosti pa boljša vključenost v širšo domačo in tujo glasbeno sceno.

Kako pomemben je bil Koroški rock and roll festival leta 1997? Je bil res tako prelomen ali pa gre danes bolj za legendo?

Koroški rock'n'roll festival je bil pomemben, ker je tedaj delujočim koroškim bendom dal priložnost, da nastopijo na istem odru in s koncertnim posnetkom sodelujejo na kompilaciji. Pred tem česa podobnega ne pomnimo; pa tudi poznejše ponovitve festivala niso ostale zabeležene na koncertnem albumu. Toda po drugi strani naj spomnim: zgodil se 16 let po prvem Novem rocku in približno toliko po izidu punk kompilacij Novi punk 78–80 in Lepo je …, torej se je pojavil s podobnim časovnim zamikom kot druge »nove prakse« na področju alternative, a nikoli s tako radikalnim zvokom ali artikuliranimi sporočili. (Spomnimo, da se punk na Koroškem ni prijel vse do danes aktualnih bendov Britof, Savage Semen, Beerfits in Underpodngrabn). Številni sodelujoči Koroški rock'n'roll festival omenjajo kot pomemben dogodek za njihov bend. Sama njegovo vrednost vidim predvsem v tem, da se lahko s posnetki seznanimo, kaj se je takrat dejansko dogajalo, in vidimo, da kakšnega večjega presežka ali posebne domiselnosti v sami glasbi ni zaznati. Nasploh so tovrstne ocene nehvaležno početje, saj je posamezni bend zelo težko umeščati in ovrednotiti zgolj na podlagi posnetkov ali parcialnih informacij, ne da bi ga doživela v živo. Zato se bendov v tekstih na portalu nisem lotevala glasbenokritično, ampak čim bolj dokumentarno. 

Nekatere zadeve se da preposlušati v spletnem arhivu, veliko zadev pa je zaklenjenih, a so dosegljive v muzeju. Kako je z ogledom tega materiala?

V recepciji galerije je nameščen terminal, na katerem se da celotno gradivo pregledati in poslušati, vendar presnemavanje ni dovoljeno. Vsi materiali so na razpolago v raziskovalne namene. Upam, da se bo arhiv še razširil, da bo nastal tudi kakšen bolj analitičen tekst.

Da, iz uvodnega predstavitvenega teksta bi se dalo sklepati, da se bo projekt v prihodnje razširil na polje performansa, mode, poezije …

Na razstavi smo predstavili tudi nekaj drugih akterjev, ki so bili sopotniki tega alternativnega dogajanja v devetdesetih letih. Vsak od njih si zasluži, da bolj temeljito raziščemo njegovo delo, in po vsej verjetnosti se bo to tudi zgodilo. Toda ker projekt deluje predvsem na entuziastični pogon, smo v tej fazi morali povleči črto in ga do neke mere zaključiti. Bendi so večinoma pokriti, seveda pa še kakšen manjka in ga bomo še vključili.

Je odkrivanje zapuščine devetdesetih spodbudilo odkopavanje zapuščine predhodnih desetletij, se pravi šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let? 

Ne vem, ali gre za naključje, toda ravno v teh dneh sem na facebooku opazila objave Jožeta Praperja, nekdanjega člana dveh koroških pop rock skupin iz šestdesetih let, Ikarus in Albatros. Na kratko je opisal zgodovino teh dveh zasedb, katerih se starejši Korošci z veseljem spomnijo s številnih mladinskih plesov in gaud, kar so tudi zapisali v komentarjih. Poleg tega je portal e-koroška nedavno objavil intervju z mežiškim glasbenikom Darkom Orlačem, ki ga poznamo po pop uspešnici Ljubi me, ljubi oziroma Duu OK iz osemdesetih. Kakega širšega odkopavanja, ki bi ga lahko povezala z odkrivanjem zapuščine devetdesetih, pa za zdaj ne opažam, čeprav se posamezniki neodvisno ukvarjajo z dogajanjem v šestdesetih in sedemdesetih ali me opozorijo na materiale iz prejšnjih obdobij. Dejstvo je, da se pozablja na ta del kulturne zgodovine in tako o njem iz javno dostopnih virov izvemo le malo. Zdi se mi pomembno, da se ohrani, saj kultura niso samo pisatelji, slikarji in pevski zbori. 

Kaj je bila zate največja lekcija tega projekta?

Potrdilo se je tisto, kar sem ugotavljala že pri diplomi iz popularne glasbe na Koroškem, da je namreč okoli nas veliko več kreativnosti (konkretno glasbene), kot bi si lahko predstavljali. Če začneš izvajati to arheologijo, spoznaš, da veliko ljudi nekaj počne in ustvarja, bistveno več, kot se da slišati v medijih. Že v času razstave Preboj se mi je zdelo, da smo zbrali veliko gradiva, pa se je hitro izkazalo, da je tega še več. In že sedaj vemo za posnetke, ki zaenkrat še niso vključeni v arhiv, pa mogoče kdaj še bodo. Vprašanje je, ali je smiselno vse to zbirati na enem mestu in natančno popisovati, zlasti če je kakovost vprašljiva. Je bolj smiselno investirati v živo kulturo, klube in bende? Sama bi sicer dala prednost živi kulturi, a če ta ne pozna svoje lastne zgodovine, če ne razvija samorefleksije in kritičnega odnosa do okolja, v katerem deluje, če se ne zna povezovati z drugimi scenami in raje ostaja izolirana, tudi ta živa kultura hitro postane na pol mrtva. Vseeno pa situacije ne smemo presojati zgolj skozi optiko Ljubljane, saj so pogoji na periferiji drugačni. Poleg tega so nekateri tukajšnji bendi (bili) primerljivi z bendi iz drugih krajev po Sloveniji in nimajo zgolj lokalnega pomena, vendar niso bili medijsko izpostavljeni.