Rok Košir: »Nič ni samoumevno. Tudi najbolj uveljavljeni bendi se morajo boriti za prostor.«

Ko smo se na uredniškem odboru Odzvena pogovarjali, kdo bi bil najprimernejši za to, da naredi intervju z Rokom Koširjem, trenutno najbolj vročim slovenskim neodvisnim bookerjem in managerjem, smo prišli na idejo, da bi bilo najbolje, da se z Rokom pogovori nekdo, ki ga najbolje pozna. Prosili smo brata Kutin, ki sta izziv sprejela. Na turneji ti trg pokaže ogledalo, kdo si, kje si, kaj si. Velikokrat imaš občutek, da si že nekaj dosegel, vendar to ne pomeni, da je samoumevno, da bodo sedaj povsod polne dvorane. Saj večinoma je bil obisk zelo dober, vendar vmes pride kakšen večer, ko je gledalcev malo, stvari niso take, kot bi si želel. Vedno je treba iskati načine, kako se približati novi publiki. Nič ni samoumevno. Tudi najbolj uveljavljeni bendi se morajo boriti za prostor. Ko pa že govorimo o Sloveniji, je tukajšnja posebnost vpetost glasbenikov v preveč projektov, zaradi česar velikokrat ne izpeljejo stvari do konca. Enostavno se ne morejo posvetiti določeni stvari.​

Rok Košir je bil več kot desetletje član programskega odbora in štiri leta vršilec dolžnosti direktorja zavoda Druga godba. Sodeluje z več koncertnimi cikli in festivali. Koncerte organizira tudi na svojem domu. V Pinelini dnevni sobi, ki sprejme do šestdeset poslušalcev, so nastopila mnoga priznana imena, tudi mednarodno (npr. The Frictions, Terry Lee Hale, Tomaž Pengov, Dan Stuart, Drago Ivanuša, Tony Buck in mnogi drugi). Vodi glasbeno agencijo R.O.K. Booking & Management, ki zastopa uveljavljene domače in tuje glasbenike, kot so Širom, Bakalina Velika, Damir Imamović, Dal:um, Etceteral itd.
Brata Kutin sta svojo glasbeno pot pričela v srednješolski skupini The Štrudls, za tem sta ustanovila svojo prvo impro zasedbo Salamandra Salamandra, nato se je Jani posvetil kmetijstvu, arheologiji in duu Bakalini, Samo pa izključno glasbi. Sodeloval je v mnogih skupinah ter deloval kot solist, poleg mnogih glasbenih projektov je član tria Širom in superskupine Bakalina Velika, ki jo vodi njegov brat dvojček Jani.

Samo Kutin: Pozdravljen, Rok!

Rok Košir: Živijo.

Jani Kutin: Lepo te je spet videti.

Samo Kutin: Za začetek me zanima, glede na to, da si študiral antropologijo in počel še milijon stvari, kaj te je zaneslo v glasbo. Kaj te je zamikalo?

Rok Košir: Najprej sploh nisem študiral antropologije, ampak filozofijo in sociologijo kulture. Že takrat me je poneslo v muziko, tako da sem začel hoditi na koncerte. Potem me je pa zaradi glasbe zaneslo v antropologijo. Bil sem na veliko koncertih, predvsem na koncertih Druge godbe me je začela zanimati glasba iz drugih kulturnih okolij. Potem mi je takrat enkrat žena Mateja rekla, da bi šel lahko nazaj doštudirat, in ker sem ravno imel nekaj več časa, sem se vpisal na antropologijo in jo precej hitro tudi dokončal. Izkazalo se je, da imam eno primerjalno prednost, ker sem šel študirat kasneje, saj sem imel že narejen teren, ker sem veliko potoval po Afriki, obiskoval glasbenike, festivale po Afriki in koncerte. Potem sem vedel, da bo to nekako rdeča nit skozi študij antropologije. Zaneslo pa me je na koncerte tako, da sva začela s sošolcem iz srednje šole, nekje v drugem, tretjem letniku, hoditi po ljubljanskih koncertih. Prvi je bil menda v Križankah, sva čez ograjo plezala na Pixiese.

Jani Kutin: To smo vsi počeli.

Samo Kutin: Katerega leta je bilo to?

Rok Košir: Po mojem je bilo leta 1989, se časovno izide, sem imel 16 let in se mi je vtisnilo v spomin. Bilo je kar nekaj dobrih v kratkem časovnem obdobju, bili so Sugarcubes in še nekaj takih dobrih bendov.

Samo Kutin: Torej si videl Björk!

Rok Košir: Videl.

Jani Kutin: V otroštvu in osnovni šoli se pa nisi srečal z glasbo?

Rok Košir: Sem, ker je bilo doma vedno veliko glasbe. Oče je imel veliko zbirko vinilk, predvsem starejših, kot so jih imeli takrat vsi, od Belega albuma od Beatlesov do The Wall od Pink Floyd, Doorse, Dire Straits, Santano. Starejši brat je bil že bolj progresivec, imel je Sonic Youth, Public Image Limited, Sex Pistols ... Ko ga ni bilo doma, sem bil ves čas pri bratu in si jih sposojal in nažigal, tako da me je tudi zaradi njega že zgodaj progresivna glasba potegnila, že precej zgodaj.

Jani Kutin: Torej je šlo za poslušanje?

Rok Košir: Tako je. Vse dokler me ni Bogdan Benigar povabil v programski odbor Druge godbe.

Samo Kutin: Kako se je to zgodilo?

Rok Košir: Poklical me je. Vedel je, da hodim tudi po svetu na koncerte, pred tem sem bil celo že na enem od festivalov v Afriki. Na razne evropske festivale sem hodil z avtoštopom.

Jani Kutin: Bolj me je zanimalo, ali si kdaj ustvarjal glasbo?

Rok Košir: Nikoli. Zgodaj sem obupal nad tem, da bi iz sebe kaj naredil.

Jani Kutin: Poizkusil pa si?

Rok Košir: Ja, ampak nič dlje od glasbenega pouka v šoli nisem prišel. Se je izkazalo, da to ni zame.

Jani Kutin: Glasbena šola zna marsikomu ubiti upanje, ker je tako zastavljena. O tem so mi govorili drugi. Ni nujno, da so vsi za tak sistem, kot ga uporabljajo v glasbeni šoli. Super je, da si ohranil ljubezen do glasbe. Kako pa zdaj gledaš nanjo, ko od nje tudi živiš, od vsega tega znanja kot manager?

Rok Košir: Še vedno zelo rad hodim na koncerte in festivale, to je še vedno super okolje, kjer se dobro počutim. Toda zmeraj težje uživam na koncertih, ker jih gledam skozi druge oči kot prej. Razmišljam o tem, kaj bi bilo lahko drugače, kam bi kaj pasalo, kaj je tehnično narobe ipd. Preveč analiziram in se težko sprostim. Pogrešam to, da me muzika odpelje, težko se sprostim, in to pogrešam. Bi rad šel kdaj na koncert, kjer ne bi imel s sabo te prtljage. Se zgodi, saj je ogromno dobre glasbe, vedno težje pa priplava na površje, da je kaj drugačno in se loči od ostalega. Ne morem ocenjevati, kaj je dobro in kaj ne. Zagotovo je tisto, kar pride na velike odre, dobro. Vsi morajo veliko vložiti v to, da je dobro. Kaj pa je tisto, kar me preseneti, kar me odpelje nekam, mi da nekaj, da …, ravno tega je zaradi prtljage vedno manj.

Jani Kutin: Ampak ali se ti ne zdi možno, da je tega v resnici zmeraj manj?

Rok Košir: Ne vem, po mojem ne. Dvomim, ker je res ogromno dobrih bendov.

Samo Kutin: Najbolj aktivno sodeluješ z bendoma Širom in Bakalina Velika, kjer sva tudi midva zraven, pa z Etceteral, Damirjem Imamovičem, Dal:um iz Koreje.

Rok Košir: Potem pa so še trije bendi, ki sem jih prevzel v okviru projekta Most – za enoletno preizkusno obdobje in potem vidimo, kaj se bo iz tega razvilo. Kot je Most meni pomagal skozi pandemijo, je pomembno, da vrnem čim več bendom, s katerimi sem sodeloval. Tako sem začel delat s Corino Sîrghi & Jean Taraful Americanu, Perijo in Lenhart Tapes. Zadnji bend, ki sem ga dodal in bomo skupaj delali, je Monsieur Doumani s Cipra. To so bendi, s katerimi delamo skupaj, nekaterim pa pomagam bolj regionalno, kot so Maria Mazzotta, Avalanche Kaito, če so blizu tudi Tamikrest. 

Samo Kutin: S Chrisom (Eckmanom, op. av.) tudi sodelujeta, ne?

Rok Košir: Tudi z njim, da. Se mi je zdelo, da sem koga pozabil. Tudi Ahmed Burić in njegov spoken word projekt Sin pustinje se je znašel pri meni. 

Samo Kutin: Zdaj me zanima, kako je, ko je toliko bendov, ogromno različne muzike in različnih svetov – kje so razlike, zanimivosti?

Rok Košir: Ni spet toliko različnih svetov. Verjetno sem Chrisa prej prav zato pozabil, ker je drugačen od ostalih in ga res ni mogoče umestiti v krog – sem upal, da se bom lahko izognil tej besedni zvezi – world music. Pri Drugi godbi sem največ to svojo mrežo sestavil in najbolj poznam te kroge. Chris je pa iz drugih krogov, a spet ne toliko, ker je lastnik založbe Glitterbeat, ki je najboljša v world music krogih. Skratka, ta svet ni tako velik in širok, na koncu ugotoviš, da se vsi počasi poznamo med sabo. Ja, muzike so pa različne, kar je fino, saj bi nam bilo drugače dolgčas.

Samo Kutin: Ali sodeluješ z vsemi na isti način?

Rok Košir: Ne, vsak ima drugačen status. Pri vseh je osnovna organizacija koncertov, turnej, pri nekaterih pa je zraven še menedžment, iskanje založbe, producenta itd., recimo pri Damirju Imamoviću. 

Samo Kutin: S Širom si tudi večinoma ves čas na poti. Še s kom?

Rok Košir: Tudi s Korejkama Dal:um, razen ko sta v Koreji, tja pa ne morem vsakič, čeprav sem tudi že bil. Ostalo po potrebi. Če se pokaže priložnost za obisk festivala, ki bi mi lahko koristil v smislu pridobivanja novih kontaktov, spoznavanja scene, potem skušam iti zraven.

Samo Kutin: Koliko let si torej aktiven, koliko časa delaš samo to? In koliko držav si že obiskal in katera je bila najbolj eksotična?

Rok Košir: Mislim, da pet let. Samo lani, recimo, sem bil v 29 državah, letos spet v nekaterih novih, bi moral sešteti. Najbolj eksotična je bila verjetno Južna Koreja, morda tudi Esvatini, nekdanji Svaziland, kjer sem z glasbeniki delal en projekt kot agent in bil štirikrat v enem letu tam. Ne bi rekel, da je bilo eksotično, ker te besede kot antropolog ne uporabljam, ampak precej drugače je.

Samo Kutin: Kje si se počutil najbolj domače?

Rok Košir: Prijatelji z Danske bi se nasmejali in rekli, da pri njih, ker sem v zadnjih letih tolikokrat tam. Ko je bila pandemija, je bilo vse zaprto, Danska pa odprta in sem bil tam dvakrat, trikrat letno. Zdi se mi, da tam poznam že celotno mrežo.

Samo Kutin: Kje je najboljša hrana?

Rok Košir: V Koreji. Najbolj znan je kimči, tam je vsak drugačen. To je fermentirano zelje v pasti iz čilija. Uporabljajo ga kot prilogo pri veliko različnih jedeh. Vsi delajo kimči in vsak ima drugačnega. Super je tudi korejski žar, vsa hrana je dobra in okusna pa še atraktivna. Od nam bližjih krajev pa je ni čez italijansko kuhinjo.

Jani Kutin: Vem, da obožuješ kuhanje, za pripravo hrane si vzameš ogromno časa. Kje si se navdušil in kdaj, že od nekdaj, privzgojeno ali na potovanjih?

Rok Košir: Mama je dobro kuhala. Med brati smo imeli pravilo, da kdor skuha, mu ni treba pomiti posode. In smo se vsi grebli, kdo bo kuhal. Danes vsi trije zelo dobro kuhamo. Oče pa je bil obup. Njegov krompirjev golaž je bil legendaren, ker je vanj namesto začimb stresel čaje. Iz tistih časov izhaja ljubezen do kuhanja, potem pa sem se bolj lotil kuhe, ko je bilo treba veščine pokazati kakemu dekletu.

Samo Kutin: Si tako osvojil Matejo?

Rok Košir: Ja, eno leto sva si bolj ali manj kuhala večerje.

Jani Kutin: Kje sta se spoznala?

Rok Košir: Bila sva sošolca v srednji šoli, na Gimnaziji Vič, potem se nisva videla 15 let, razen od daleč in si rekla živijo. Enkrat sva se srečala na nekem žuru v Trenti. Prvomajske počitnice so bile. Takrat sva malo zabluzila, ampak sva imela za sabo precej čudne zveze, dolgotrajne, in sva bila skeptična, strah naju je bilo. Sem šel do nje in rekel, da moram najprej predelati par stvari. Družila sva se, večkrat sem šel do nje in kaj skuhal, ampak nič več ni bilo. Tipanje, počasno raziskovanje … Očitno sem dobro kuhal.

Jani Kutin: Iztok Mlakar pravi, da gre ljubezen skozi želodec. In kako se ti zdi ta ljubezen zdaj? Si še zaljubljen? Še kuhaš večerje?

Rok Košir: Ja, absolutno. Imava se zelo dobro, sva skupaj že 17 let.

Jani Kutin: Imata dva otroka. Kako se razumeš s svojim sinom in hčerjo? Za svoja leta mi delujeta zelo razgledana.

Rok Košir: Z njima je enostavno. Včasih pravijo: mali otroci, mali problemi, veliki otroci, veliki problemi. A moram potrkat, vse je preprosto. Z njima imam dobro vez. En dan, preden se je Svarun rodil, sem ostal brez službe kot novinar, kar sem prej dolga leta počel, kar se je izkazalo za zelo dobro stvar, saj sem bil veliko doma. Pri njem tri leta in pri Čarni eno leto. To se zagotovo pozna, da smo si blizu.

Jani Kutin: Zakaj si izgubil službo?

Rok Košir: Bil sem športni novinar, to se je sesuvalo, poklic terenskega novinarja je izumiral, pač sprememba novinarske krajine. Delal sem sicer tudi druge stvari, recimo pisal glasbene reportaže.

Jani Kutin: To pa prvič slišim, da si bil športni novinar. Kaj si še delal zanimivega?

Rok Košir: Bil sem vzgojitelj v vzgojnem zavodu, režiser v gledališki skupini, prvo honorarno delo je bil na TV Slovenija v filmski redakciji, bolj ali manj sem prekladal filme iz arhiva na presnemavanje in nazaj. Sodeloval sem z Mestnim muzejem v Ljubljani … 

Samo Kutin: Si kdaj šel službeno v Afriko ali si zmeraj šel na potovanje?

Rok Košir: Na neki način sem šel službeno v Esvatini. Ostalo so bila potovanja.

Jani Kutin: Kdaj si prvič šel v Afriko?

Rok Košir: V vzhodno Afriko sem šel že zelo zgodaj, v drugi polovici 90-ih. V Kenijo in Tanzanijo. 

Samo Kutin: Kako to?

Rok Košir: Ne vem, Afrika me je vedno zanimala. Za vzhodno Afriko se res ne spomnim, kaj je bil tisti odločilni moment. Hotel sem iti v Afriko in se mi je zdelo, da je v tisti del mogoče najlažje priti. Zdelo se mi je, da je to dobra vstopna točka. Zahodna Afrika je že bila posledica glasbe. Imel sem rojstni dan, 1. junij, v Križankah je godel Boubacar Traoré. Med njegovim koncertom sem si rekel, da moram videti, od kod je ta človek. Doma je blizu Bamaka. Praktično nekaj dni po koncertu sem si kupil karto za potovanje. Potem sem naredil kar obsežen krog po zahodni Afriki.

Samo Kutin: Si ga tam kdaj srečal?

Rok Košir: Videl sem njegov koncert, želel sem z njim narediti intervju, in ker je bilo takrat okoli njega veliko ljudi, je rekel, naj pridem do njega naslednji dan oziroma naj pridem pojutrišnjem. Povedal mi je, kje je doma, in jaz sem res šel tja in ga seveda ni bilo doma. Ni prišel. Žena je rekla, da pri njem to pomeni samo, da ne bo prišel jutri. Tako da ga potem nisem srečal. Sem ga pa kasneje srečal, ko je ponovno prišel v Ljubljano.

Samo Kutin: Vem, da imaš eno kar hudo izkušnjo iz Afrike zaradi malarije. Kako je to izgledalo in kdaj je to bilo?

Rok Košir: Že na tej prvi zahodnoafriški poti. V Senegalu je bila deževna doba dlje kot ponavadi in je bilo zato res zelo veliko komarjev. Skoraj prepričan sem, da sem takrat dobil enega, ki je bil okužen. Nekega večera sem sedel pred leseno kolibo in so se domačini pričeli smejati in kazati na mojo senco, ki je bila okoli moje glave. To je bil dobesedno oblak komarjev. Če sem udaril z roko, sem z enim zamahom ubil po pet komarjev. Očitno je bil eden od njih okužen. To sem začel opažati, ko sem peš hodil proti mestu Djenné. Takrat sem se odločil, da bom šel peš ob reki Niger. Približno 10 dni hoje. Dva večera sem imel vročino in sem si mislil, OK, to je utrujenost, bom že. Potem sem prišel v deželo Dogon, bilo je 31. decembra 1999, in ob čakanju na leto 2000 sem hudo zakuhal. Takrat sta se začela menjati vročina in mrzlica. Jasno mi je bilo, da imam malarija. Ko je prišel do mene lokalni vrač in videl, kakšen sem, je le odkimal z glavo v smislu »nima šans«. Potem so najeli volovsko vprego, me naložili na prikolico in me odpeljali čez puščavo. Takrat sem dobil še sončarico. 

Jani Kutin: In to je bil vstop v novo tisočletje.

Rok Košir: To je bilo že 1. januarja. V tisti vasi seveda ni bilo zdravnikov. Se je pa mimo pripeljala ekipa francoske organizacije Zdravniki brez meja, med njimi je bila italijanska zdravnica, nje se spomnim, ostalega bolj malo. Vprašala me je, če imam kaj zdravil. Rekel sem, da imam s sabo lariame, preventivno, a jih nisem jemal, ker sem bil tam predolgo in imajo preveč stranskih učinkov. Nato mi je rekla, naj vse, kar imam, pojem. Mislim, da sem jih imel šest, in sem pogoltnil vse naenkrat. Torej sem imel malarijo, sončarico in kot posledico lariamov sem zraven še malo haluciniral. To so bila zelo močna zdravila, takrat ponekod že prepovedana, sedaj povsod. Tako da sem bil tri dni kar na meji, v glavnem brez zavesti. Le nekaj momentov se spomnim. 

Jani Kutin: Ko si to dal skozi, se malo bolj zavedal tega, ali si kaj drugače gledal na življenje po takšni izkušnji?

Rok Košir: Malo se sliši stereotipno, vendar ja. Sigurno te spremeni. 

Jani Kutin: Saj te vsaka stvar spremeni, samo takšna te verjetno še bolj.

Rok Košir: Ja, me je, ja. Drugačen odnos dobiš do vsega skupaj. Na neki način bolj sproščen. Manj me je strah.

Jani Kutin: Verjetno potem tudi ni samoumevno, da si kar živ in zdrav. Iz takšnih izkušenj se pri človeku rodi neka osebna vera, zaupanje. Me zanima, kakšne pogled imaš na to. 

Rok Košir: Lahko povem, kako se je zelo hitro po tem izkazalo, na kakšen način me je to spremenilo. Dejansko sem začel, mogoče takrat ne zavestno, na smrt gledati kot na nekaj zelo naravnega in normalnega. Nočem, da se sliši pretenciozno, ampak … saj ne, da je ravno nekaj lepega, samo res je naravna. Kmalu po tem dogodku mi je umrla mama, bil sem zraven. In to je bil v bistvu zelo lep trenutek. Prehod, ki bi lahko bil zame travmatičen dogodek, vendar ni bil. Danes si, jutri te ni. To je nekaj najbolj sprejemljivega, normalnega, logičnega. 

Jani Kutin: Se ti zdi, da se danes premalo zavedamo te minljivosti, da se preveč ženemo za raznimi cilji?

Rok Košir: Pri teh stvareh zelo nerad generaliziram. Mislim, da je to zelo intimna stvar, najbolje je, da vsak pri sebi obračuna s tem.

Jani Kutin: No, ker nekateri pravijo, da celo življenje samo delaš. Vendar sam mislim, da če nekomu paše samo delati, je to zanj to. Če je to zadovoljstvo.

Rok Košir: Včeraj sem bili v Stari mestni elektrarni na gledališki predstavi Let's Work!, ki se ukvarja s temo dela. Vprašali so, kaj je koristno delo in kaj nekoristno delo. Vsi so rekli, da je nekoristno delo delo, ko delaš za denar, na silo, koristno delo pa, ko delaš zase in uživaš v tem, itd. Jaz v tem, kar delam, uživam. In super je, da lahko za to, kar delam, še nekaj dobim. Najbolj pomembno se mi zdi to, da vsak poišče nekaj, kar ga dejansko izpolnjuje. 

Jani Kutin: Govoriti o koristnosti je dvorezno. Ljudje velikokrat gledamo samo na to, kaj je le za nas koristno, a ni nujno, da je za svet koristno. Takrat v bistvu tudi za nas ni koristno. 

Samo Kutin: Enako lahko rečeš že za študij. Ko si delal diplomsko nalogo iz dogonske maske, potem pa pogledaš – kako koristno je to? Zakaj si to delal?

Rok Košir: Ker se mi zdi kanaga, kot se imenuje, res fascinantna maska. Zgodba te maske je zanimiva. To je najbolj običajna maska pri Dogonih, takšnih je največ. To je maska, ki ima nad obrazno masko neke vrste križ, ki malo spominja na človeka. Postal je močan simbol po celem svetu. Z maskami so ponazarjali živalski svet. In to je bila maska, ki je ponazarjala vodnega drsalca. Ker je tega insekta največ, je tudi teh mask največ. V osnovi ni pomenila nič pomembnega, druge maske so bile pomembnejše. Ampak ker je bilo teh več, so evropski raziskovalci, antropologi, mislili, da so te maske bolj pomembne. In tako je znotraj tega dialoga med antropologi in ljudstvom postala vse pomembnejša. Nakar je država Mali prevzela to razlago. Tako so dobili simbol, na katerega so se oprli. Črnsko gibanje v 60-ih letih je prevzelo kanaga masko in jo uporabilo na naslovnici znamenite revije Negritude. Celo na grobu prvega malijskega predsednika Modiba Keite je kanaga. Na koncu je postala nacionalni simbol. 

Samo Kutin: Zaradi takih, kot si ti! (smeh)

Rok Košir: Ne, jaz sem tisti, ki to dekonstruira. Jaz sem tisti, ki ugotavlja, kako to potuje. Ko so brali mojo diplomo, so se strinjali, da je bistvo tega, da ugotoviš, kako takšen proces poteka.

Samo Kutin: Se pravi, da misliš, da ti je ta študij pomagal v življenju?

Rok Košir: Vsak študij ti pomaga v življenju. Mislim, da ti vsak študij pomaga. Antropologija je odličen študij.

Jani Kutin: Sliši se zakomplicirano.

Rok Košir: Drugo perspektivo ti da. 

Jani Kutin: Ti isto delaš vseskozi, saj vem, samo beseda se sliši komplicirana. Itak, da je super. 

Samo Kutin: No, da se vrnemo k muziki. Kako si prišel na idejo, da z Matejo pričneta organizirati koncerte v Pinelini dnevni sobi? Oziroma zakaj sploh Pinelina dnevna soba in kdaj je bilo to?

Rok Košir: Septembra bo 13 let, odkar sva imela prvi koncert. Mateja je imela bend, ki je imel vaje v naši dnevni sobi. In jaz sem vedno moral zanje kuhati. To je bil pogoj: pridejo na vaje, če imajo večerjo. Iz tega se je razvil skoraj ritual. Potem je bil bend pripravljen za oder in je bilo treba pripraviti generalko. In takrat se nam je zdela dobra ideja, da jo naredimo tam, saj je bilo okolje že domače. Povabili smo 20 prijateljev in naredili koncert. Izpadlo je fajn. Bend se imenuje Pinela, zato ker sva takrat veliko hodila po Vipavski dolini in obiskovala vinarje. Med študijem antropologije so me zanimali vinarji. Pinela je vipavska domača sorta, ki nama je bila blizu. Tako se je Mateja odločila, da tako poimenuje svoj bend. 

Samo Kutin: Ta bend igra?

Rok Košir: Ne, sedaj že nekaj časa ne. Vmes so se rodili otroci, tako da so imeli v zadnjih letih samo en koncert. Bomo videli, če bodo še. Mogoče. Sicer pa se takrat še ni rodila ideja o seriji koncertov. En mesec kasneje je bil v Zagrebu Robert Fisher, pokojni pevec skupine Willard Grant Conspiracy. Mislim, da je imel v torek koncert in je rekel, da bi prišel v Ljubljano obiskati Chrisa in Ando, ki nama je to povedala, in smo prišli na idejo, da naredimo koncert. Zberemo nekaj drobiža, da ima pokrite potne stroške, in probamo. Imeli smo samo dobrih 24 ur časa, tako da sva prek smsov obvestila prijatelje. Nabralo se je okoli 20 ljudi. Izpadlo je super in od prostovoljnih prispevkov se je nabralo precej več kot samo za potne stroške. Midva pa sva rekla, da bi lahko naredila nekakšen serial. Potem sva se vprašala, kdo bi bil slovenski kantavtor, ki bi bil primeren. In smo šli do Tomaža Pengova. Tretji koncert pri nas je tako bil Tomaž Pengov. In ponovno se je izkazalo, da je to zelo posebno intimno doživetje. S tem se je začelo. Potem sva zelo hitro ugotovila, da bo singer-songwriterjev zmanjkalo. In tudi ne vem, če bi samo to želel imeti vsak mesec. Potem sva se dogovorila, da poskusimo različne stvari, kako v takšnem intimnem vzdušju funkcionirajo. In tako se je začelo.

Samo Kutin: Koliko bendov je že bilo v Pinelini dnevni sobi?

Rok Košir: Koncertov je bilo doslej 93. 

Samo Kutin: Katerega leta se je začelo?

Rok Košir: Leta 2010. Sedaj je problem to, da sem zaradi svojih potovanj precej manj doma in težko najdem proste termine. Jesen bo zelo pestra. Ne bi želel napovedovati, ker še ni vse potrjeno, vendar bo kar nekaj dobrih koncertov. Zanimivo, da je doslej nastopilo res veliko tujih bendov. Bistveno več, kot sem si mislil na začetku. 

Samo Kutin: Veš, kaj me še zanima, ko smo tako na hitro obšli Afriko: ali bi izpostavil še kakšno izkušnjo, za katero bi lahko rekel, da ti je spremenila življenje? Karkoli ti pade na pamet. 

Rok Košir: Pojdimo raje po ovinkih in se bom še kaj spomnil.

Jani Kutin: Prej smo omenili, da si bil režiser v gledališču. Kaj si režiral?

Rok Košir: Režiser sem bil že v srednji šoli, v četrtem letniku gimnazije sem režiral predstavo Bog skupine Vice šampioni v orientacijskem teku. Kakor je na začetku delovalo hecno, nam je uspela kar dobra predstava. Na otvoritvi gimnazijade smo nastopali pred celim ravnateljskim zborom in ministrom za šolstvo. Pred kratkim je taisti minister prišel na koncert v Pinelino dnevno sobo. Tudi na Vrhniki, kjer sem takrat živel, sem ustanovil gledališko skupino (Dejmo stisn’t teater), ki je kar precej dolgo delovala, mogoče je še kaj aktivna. Nekaj članov je bilo iz te srednješolske predstave, nekaj pa iz lokalnega okolja.

Samo Kutin: Se pravi, da si pisal predstave?

Rok Košir: Ne, režiral.

Jani Kutin: Ste bili uspešni?

Rok Košir: Predstava, ki smo jo naredil na Vrhniki, je bila kar uspešna. Nato je del igralcev hotel zaiti v bolj situacijsko komiko. Začeli so delati svoje stvari, meni pa to ni bilo blizu, sam sem bil že v Ljubljani in oni so potem nadaljevali po svoje.

Samo Kutin: Kako je potekalo sodelovanje pri Drugi godbi?

Rok Košir: Najprej sem bil deset let v programskem odboru. To je bila ekipa nekaj ljudi – poleg mene in Bogdana še Srečko Meh, Zoran Pistotnik in drugi –, ki je izbirala bende za festival. Potem sem bil štiri leta vršilec dolžnosti direktorja zavoda Druga godba. Poleg izbora bendov sem se ukvarjal še z bolj tehničnimi zadevami, spoznal sem se s financami, razpisi ipd. Izkušnja je bila koristna, saj sem dobil vpogled v to, kako deluje glasbena scena. Ko so se v zavodu odločili, da bodo šli v drugo smer, sem šel za eno leto v Vzgojni zavod Smlednik. Ta čas sem pričel delati z nekaterimi bendi. Najbolj vztrajen, da postanem njegov manager, je bil Damir Imamović, ker je imel občutek, da imam veliko kontaktov, pa tudi na osebni ravni sva se razumela. Najprej sem mu rekel, da ni šans, saj se mi je zdelo nerealistično, da bi mu lahko jaz pomagal. Potem je vedno bolj šlo v to smer, da bi. V tem obdobju, ko sem delal v Smledniku, smo se začeli pogovarjati tudi s Širom. Vi ste imeli takrat Ivana Soyouza, nekaj časa so stvari tekle, potem ne več čisto. Po tem letu v Smledniku so mi ponudili službo še v dveh drugih zavodih. Tedaj je Mateja, ki je psihoterapevtka, rekla, da je dovolj, da eden v družini pomaga drugim, in naj grem delat z musko.

Jani Kutin: Saj to je tudi pomoč drugim.

Rok Košir: Ja, na malo drugačen način.

Jani Kutin: Zdi se mi, da tvoj karakter zelo ustreza tvojemu delu, ker v stresnih situacija ostaneš miren, zdi se, kakor da ti ne pride nič do živega. Se motim? Jaz te še nisem videl, da bi se ti utrgalo.

Rok Košir: Tudi to se zgodi. Je pa res, da ponavadi v kriznih situacijah odreagiram hladno in racionalno. Kar je mogoče kombinacija izkušenj od prej, saj je v novinarstvu vedno stres, vedno loviš zadnji rok. Verjetno sem najboljše tekste napisal, ko sem bil pod največjim pritiskom. Gotovo pa je tudi zaradi karakterja.

Samo Kutin: Glede na to, da si sodeloval pri Drugi godbi in poznaš veliko bendov, organiziraš koncerte, kaj se ti zdi, da manjka v Sloveniji, oziroma zastavimo bolj pozitivno: kateri festivali so ti najbolj pri srcu?

Rok Košir: Druga godba, Jazz Cerkno, Ljubljana Jazz Festival in Lent so zelo pomembni festivali. Dodal bi lahko še Sajeto, ampak ne bilo pošteno od mene, ker sem se je udeležil premalokrat. Ampak kar dela glasbeno, se mi zdi pomembno.

Samo Kutin: Kaj se ti zdi, da bi bilo glede festivalov možno izvesti, pa se še ni naredilo?

Rok Košir: Mislim, da je kvečjemu obratno, da je Sloveniji preveč festivalov. Na Culture.si so opravili raziskavo, v kateri se je izkazalo, da imamo v Sloveniji na prebivalca največ festivalov v Evropi.

Samo Kutin: Kateri bendi se ti zdijo zanimivi, kaj te pri njih prepriča?

Rok Košir: Pomembno je, da v nečem izstopa, da je drugačen, da te preseneti, da je na tak način atraktiven. Ne bi toliko o imenih, je pa v Sloveniji veliko bendov, ki so dobri, ki so fajn, a je logično, da ne more vsak naredi koraka več, koraka onkraj.

Samo Kutin: Misliš to, da gre v tujino?

Rok Košir: Da bi bil res zanimiv. Dober primer je Bakalina Velika. Gre za zelo zanimiv bend, ki je v Sloveniji absolutno funkcionalen, ne vem pa, na kakšen način bi ga lahko spravil v tujino, ker je tako specifičen. Temelji na besedilih, čeprav se meni zdi zanimiv tudi glasbeno. Enostavno ne vidim poti, kako bi prepričal kakega tujega organizatorja.

Jani Kutin: V Bakalini niti ni interesa, da bi se podali v tujino.

Rok Košir: Vem, govoril sem bolj za ilustracijo. Nekateri imajo tudi nerealne ambicije.

Jani Kutini: To tudi sam opažam. Pri mladih je tako, da bi radi brez dela in truda bili že slavni. To me boli, ker vem, da bodo slej ko prej razočarani.

Rok Košir: To je v redu, to je šola. Mislil sem tiste bolj uveljavljene, te, ki že imajo kilometrino za seboj, a ne razumejo prehoda v tuje okolje in kaj to potegne za sabo. Dober primer je bila marčevska turneja Širom po Evropi in Angliji. Na turneji ti trg pokaže ogledalo, kdo si, kje si, kaj si. Velikokrat imaš občutek, da si že nekaj dosegel, vendar to ne pomeni, da je samoumevno, da bodo sedaj povsod polne dvorane. Saj večinoma je bil obisk zelo dober, vendar vmes pride kakšen večer, ko je gledalcev malo, stvari niso take, kot bi si želel. Vedno je treba iskati načine, kako se približati novi publiki. Nič ni samoumevno. Tudi najbolj uveljavljeni bendi se morajo boriti za prostor. Ko pa že govorimo o Sloveniji, je tukajšnja posebnost vpetost glasbenikov v preveč projektov, zaradi česar velikokrat ne izpeljejo stvari do konca. Enostavno se ne morejo posvetiti določeni stvari.

Jani Kutin: To je zato, ker če hočeš od muzike živeti, moraš biti v več projektih.

Rok Košir: Tukaj se ne strinjam povsem. V Sloveniji je lažje živeti od glasbe kot marsikje drugod.

Samo Kutin: Tudi če je drugje še težje. Če želiš živeti od glasbe, si primoran imeti več projektov.

Rok Košir: Lahko več, saj jih imajo tudi v tujini več, toda ponavadi se bolj posvetijo osnovnemu projektu, tistemu, v katerega najbolj verjamejo. V Sloveniji je krog glasbenikov gotovo bolj omejen kot kje drugje, zato lahko sprejmem razlago, da ne more biti drugače, vendar je to zavora, ki preprečuje še večji razvoj.

Samo Kutin: Verjamem. Sam iz lastnih izkušenj vem, da ne bi bilo možno, da ne bi bil vpet v več projektov.

Samo Kutin: Letos praznuješ abrahama, si v najboljših letih. Kakšni so načrti za naprej?

Rok Košir: Še bolj sem se fokusiral na to, kar počnem. Prvič sem najel tudi pisarno. To je služba, kjer lahko sam razporejam svoj čas. Toda če nisi discipliniran, lahko hitro zaplavaš in te hitro vse povozi.

Jani Kutin: Najel si pisarno, kako to?

Rok Košir: Vsako jutro grem v pisarno in tam res delam. Če sem doma, je preveč motenj, preveč drugih stvari.

Jani Kutin: Si sam v pisarni, brez tajnice?

Rok Košir: Nabralo se je toliko dela, da bi bilo res fajn imeti koga zaposlenega vsaj za štiri ure, da bi nekatere stvari naredil sproti, tako da bi se sam lahko še bolj posvečal iskanju koncertov, toda finančno še nisem tam, da bi si lahko omislil pomoč. 

Samo Kutin: Kako se sproščaš? Vem, da te zanimajo bolj divje avanture, da se sam ali z družino odpraviš v neznano. Tudi tvoj kuharski projekt, ki se je razvil med korono, je omembe vreden.

Rok Košir: Zelo rad potujem, zato tudi počnem to, kar počnem, kjer je veliko potovanj. Ker med korono nismo mogli potovati, smo začeli kuhati hrano z različnih koncev sveta, in to tako, da smo imena vseh 198 svetovnih držav natisnili na listke, otroka pa sta vsak teden izžrebala ime države, iz katere sem moral skuhati večerjo za prijatelje oziroma ponavadi za tri družine. Poiskal sem najbolj značilen in tradicionalen recept izžrebane države, večerja pa je ponavadi vključevala več jedi, poleg glavne tudi predjed, juho, sladico, kar je pač značilnega za posamezno državo. Na ta način smo med korono začeli potovati po svetu. Kar nadaljujemo še naprej, če sem le doma.

Jani Kutin: Katera država je bila najbolj zanimiva?

Rok Košir: Zanimiv je bil Azerbajdžan, ko je bilo treba sredi zaprtja dobiti jesetra. Vendar so mi ga na ljubljanski tržnici uspeli naročiti iz neke italijanske ribogojnice. Naučil sem se številnih novih tehnik kuhanja. Tudi otroka sta pokazala zanimanje za novo in drugačno hrano. Zato tudi rad hodim z njima naokrog, ker rada raziskujeta in uživata v tem. A vsake toliko rabim čas tudi samo zase. To izkoristim za hojo ali kolesarjenje. S kolesi sva se s poročno pričo, denimo, odpravila čez Velebit do Zadra, lani pa sva šla iskat medveda v Ždrocle, kjer sva ga tudi srečala.

Jani Kutin: Za konec še eno vprašanje: kako dojemaš svet? Vemo, da ljudje na svetu živimo nekaj sto tisoč let, časi se bliskovito spreminjajo, »razvijajo«. V kakšnem času se ti zdi, da smo zdaj?

Rok Košir: Zanimivo, kako si o razvoju govoril v narekovajih. Antropologija zavrača termin razvoj, ker ni linearen in mu je res težko reči razvoj. Sam nisem defetist, zdi se mi, da je vsako obdobje dobro obdobje. Tudi sedaj. Osredotočiš se na svari, ki so v redu. Tako je bilo vedno. Jaz nisem eden od tistih, ki govorijo o zlatih starih časih. Ker jih ni bilo. Če pa pogledam, kaj se danes dogaja s kraji, kjer sem zelo užival, kot je Afrika, o kateri smo govorili, je fascinantno, kako hitro se lahko vse spreminja. Vsi ti kraji, ki sem ji prepotoval, so popolnoma nedostopni in smrtno nevarni. Kar naenkrat se velik del sveta sooča z bojem za preživetje. Se mi zdi, da je bil dvajset let nazaj svet v fazi, ko ni bilo toliko vojn. Bili so bolj lokalni spopadi, sedaj pa globalni spopadi postajajo vedno le večji. Podsaharska Afrika je cela čisto podivjana. V Latinski Ameriki je od Mehike proti Kolumbiji vojaški kotel.

Jani Kutin: Ampak o tem nihče ne govori.

Rok Košir: Ker imamo blizu vojno, ki je zasenčila te druge.

Jani Kutin: Ali se ti zdi, da se boš znašel tudi v hitro spreminjajočem se času?

Rok Košir: Drugega mi ne preostane. Stvari je treba sprejeti take, kot so, in se jim prilagoditi.

Jani Kutin: Hvala za intervju.

Samo Kutin: Hvala.

Rok Košir: Prosim.