Rokovanje z vzorci

Spajanje različnih in celo nesorodnih glasbenih zvrsti oziroma crossover, kot so to poimenovali Američani v osemdesetih, se je na Slovenskem pojavil (šele) v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Vzniknila je kopica zasedb, ki so bile bolj ali manj vedno kakšen korak za trendi, ki so jih narekovale tuje zasedbe. Večinoma je šlo za crossover med hip hopom (rapom) in metalom, neredko pa se je vmes pojavila tudi hardcorovska forma. V novem tisočletju se je ta glasbena zvrst malce umaknila iz etra in koncertnih odrov, a se še vedno najde kakšen predstavnik, ki si zaželi vnovičnega združevanja trših kitarskih in hip hop vsebin.

Zasedba Veto je ena takšnih. Ob ljubljanski zasedbi Cancel in murskosoboških Steklih psih je morda celo edina predstavnica crossoverja pri nas. Če se Cancel zadržuje v bolj zajezenem hip hopu debele kitarske distorzije in so Stekli psi na drugi strani zaviti v malce manj distorzirano kitarsko podlago, je Veto iz Nove Gorice že v osnovi metalska zasedba s srditim predznakom, ki vokal zavija v hip hop formo.

Skupina Veto je na domačem glasbenem polju prisotna od leta 2005; vmes je nabrala precej koncertne kilometrine in prvi nosilec zvoka v obliki plošče Pravica do ugovora izdala leta 2006. Potem so se začele menjave članov, lansko leto pa so se le konsolidirali in nabrali gradivo za novo ploščo, ki so jo poimenovali Divina Tragedia. Ob hitrem preletu skozi skladbe zaznamo, da so člani Veta vešči, plošča je ambiciozno zastavljena in izvedba z inštrumentalnega vidika trdno stoji.

Kot pravijo člani sami, so navdih našli v znameniti Božanski komediji Danteja Alighierija. Preslikali so jo v aktualni čas in v njej opisali oziroma se oprli na problematiko, ki trenutno pesti podivjani svet. Vsa glasba in aranžmaji so avtorsko delo zasedbe, besedila za deset skladb z albuma pa je prispeval Valterap, eden izrazitejših domačih hip hop ustvarjalcev. Mimogrede, v preteklosti je bil nekaj časa celo član zasedbe, tokrat pa gostuje le pri besedilih.

Kljub temu da je inštrumentalna podlaga polna, široko zastavljena, se v določenih trenutkih zdi, da zaostaja korak ali dva za besedili. Ta so, jasno, v avtorjevem slogu družbeno kritična in spisana v smiselno razmišljanje. Kot rečeno, je Veto v osnovi metalska zasedba, ki ji niso tuje različne zvrsti tega glasbenega izražanja. Ploščo krasi moderna produkcija z digitalnim prizvokom, kjer je vse na svojem mestu, tako rekoč kot iz škatlice. Skozi celotno ploščo se vije močan zvok kitar in tolkal v primernem sozvočju. Dinamika se spusti na najnižjo točko le tu in tam, ko je besedne jeze za trenutke umirjenosti preprosto preveč. Glede na to, da zasedba prihaja z goriškega konca, kjer so se od nekdaj navduševali nad skandinavskim melodičnim death metal zvokom, seveda ni presenečenje, da se tudi na plošči Divina Tragedia kitarska distorzija in tolkalska ritmika nagibata v to smer. To prinaša v zvočno sliko generičnost, s tem pa se zasedba potopi v val, ki jo odnese predaleč stran od avtorskega pečata. V tem oziru se skupina nekoliko preveč zgleduje po svojih someščanih, že razpadli zasedbi Entreat, ki je bila s ponudbo melodičnega death metala eden od prvih predstavnikov te zvrsti na Slovenskem.

Forme kompozicij so nekaj, kar lahko zleze pod kožo zelo hitro, v naslednjem trenutku pa lahko malce naiven prijem poslušalca nehote odvrne od poslušanja. Veliko je kombiniranja med spevnim, melodičnim vokaliziranjem in brutalnim kruljenjem, dveh kontrastov torej, izvedenih na zavidljivi ravni, predvsem tisti grobi. Vendar trenutki, ko nastopi čas za slednjega, niso vedno najbolj posrečeno izbrani. Glede na to, da so besedila zelo dobra, če ne kar odlična, je škoda, da so prevečkrat žrtev krulečega vokala; v teh trenutkih so pač manj jasna in izgubijo na pomenu. Seveda je pohvalno, da imata vokalista široko polje zaznavnosti, vendar bi bil končni rezultat boljši, če bi kvartet grobi vokal umestil v zares redke trenutke ali pa ga celo povsem izločil. Takšno igranje s kontrasti je tu in tam kar malce zmedeno. Recimo, skladba se začne v klasični hip hop maniri, takoj zatem pa nastopi krulež, preko katerega se zavrti še melodično petje s poudarjenimi samoglasniki.

Plošča Divina Tragedia je ambiciozno zasnovan projekt zasedbe Veto, ki se dokaj učinkovito in spretno spogleduje ter rokuje z različnimi vzorci. Hkrati na njej primanjkuje težnje po osvežitvah, saj je dotična glasbena usmeritev že vsaj deset let za časom. Seveda pa se tu poraja vprašanje, ali je treba vedno slediti aktualnim trendom.