Ruda dvakrat

Eden najizvirnejših slovenskih kitaristov, Andrej Boštjančič – Ruda, se je v zadnjem obdobju podpisal pod dva albuma: enkrat kot član in ustanovitelj zasedbe Brencl Banda, ki igra neoljudsko glasbo, drugič v sodelovanju s hrvaškim pesnikom oziroma umetnikom govorjene besede, Žarkom Jovanovskim, s katerim je znova združil moči v duetu RuŽa Reda. Prvi album nosi naslov Čarovniški lov - Hunter Witches, drugi pa Stroj za kotaljenje in padanje. Čarovniški lov se mora kot zbirka pesmi zasedbe, ki se opira na tradicionalno muziciranje, ves čas udomačevati v pričakovanih vzorcih, znotraj njih pa iznajti lastno specifiko. Na albumu se srečamo z nekaterimi intenzivnimi in osvežujočimi pesmimi. Mednje bi prvenstveno uvrstil Veter, Penelope, Kako naj povem, Nisam bio in Še to noč, ki vsaka na izrazito samosvoj način operira znotraj baladnega terena.

Čarovniški lov se mora kot zbirka pesmi zasedbe, ki se opira na tradicionalno muziciranje, ves čas udomačevati v pričakovanih vzorcih, znotraj njih pa iznajti lastno specifiko. Podobno je, denimo, s poznim Bobom Dylanom, ki počiva na uhojenih in spoliranih stezah ameriške glasbene tradicije, a to v popolni prilagoditvi s kantavtorskimi inovacijami vedno znova obnavlja. Naslednji primer bi lahko bil literarni žanr pravljice: od nje pričakujemo točno določeno vzdušje in točno določeni imaginarij, istočasno pa preboj. Kako uspešna je bila tokrat pri tem početju Brencl Banda?

Na albumu se srečamo z nekaterimi intenzivnimi in osvežujočimi pesmimi. Mednje bi prvenstveno uvrstil Veter, Penelope, Kako naj povem, Nisam bio in Še to noč, ki vsaka na izrazito samosvoj način operira znotraj baladnega terena. Veter, ki jo poje ženski vokal, uporablja staro metaforično primerjavo med tem naravnim pojavom in človeško duševnostjo oziroma svobodo, pri čemer nekoliko spominja na šansone Svetlane Makarovič. Godalni del deluje onomatopejsko, saj spominja na zvok vetra. Penelope, ki jo pojeta tako ženski kot moški vokal in mestoma preide v večglasje, je hitrejša in kompozicijsko bolj dinamična pesem z mitično ljubezensko zgodbo, kakršna bi v svoji starodavni in globoko človeški brutalnosti, neločljivi od nežnosti in sublimnosti, lahko drgnila v sodobno preobčutljivost. Prav fenomena samocenzure se dotika Kako naj povem, ki s stopnjevanjem in subtilno čustveno izraznostjo vokala ter dramskim razvojem izraža prizadetost atomiziranih posameznikov v času javnega enoumja, ki iz nedolžne samotnosti prerašča v skoraj zloveščo združitev v množico, ki jo lahko razumemo kot emacipatorično in hkrati tiransko. Eliptični značaj daje pesmi poseben naboj. 

Skupina izvira iz Bistrice ob Sotli, ki leži neposredno ob meji s Hrvaško, v bližini Titovega rojstnega mesta. Petje v hrvaščini se tako zdi organsko. Dočakamo ga na pesmi Nisam bio, ki zopet z zelo senzibilno ekspresivnostjo po eni strani ponavlja motiv boja in bolečine v romantični ljubezni, po drugi pa daje glas moški bolečini znotraj nje. Enako močna ekspresivnost zaznamuje Še to noč, neslišno izpoved samomorilca sredi rajanja, pri čemer njegova družba ne ve, da se poslavlja. Pri tem se spustimo v globine moške samote. 

Med manj uspele komade bi uvrstil Wake Up in Middle Ages. Prva skupna lastnost teh pesmi je očitna, sta v angleščini. A imata še eno, sta neposredno politični. Na žalost se pri tem izražata v preveč klišejskih besedah, Wake Up pa tudi na melodični ravni prestopi mejo zaželenega znanega in izzveni generično. Album bi ti pesmi zlahka pogrešil. V njih prepoznavam tisto negotovost slovenskih ustvarjalcev, ki se jim včasih zazdi, da morajo tujini dati nekaj, za kar sami pogosto zmotno menijo, da se pričakuje od njih. Nasprotno pa dejansko uspevajo ravno tisti Slovenci, ki se samozavestno, včasih celo pretirano izpostavijo z lastnimi posebnostmi in čudaštvi (npr. Žižek, Dončić, Laibach). 

Novi album RuŽe Reda je zasnovan precej drugače kot Umik na obrambne položaje iz leta 2017. Precej manj ritmičen je, manj spominja na ustaljeno ameriško podobo govorjene besede, ki temelji na afroameriški perkusivnosti, zvočnost je ogoljena na glas Jovanovskega in kitaro Rude. Rudove improvizacije so izjemne in pesmim dajejo določeno dvoumno globino, ki se razlikuje pri vsaki posebej. Ob uvodni Jebemti poeziju lahko postanemo sumničavi. Zdi se, da ponavlja vzorec Bukowskega in beatniškega napada na visoko poezijo, vendar nas uspešno preseneti, ko pesnik odjebe tudi poezijo Bukowskega in Ginsberga. Od tod potujemo po razgibani besedni krajini, prežeti s cinizmom, grotesko in blago mizantropijo, a tudi bleščečim ludizmom, ki po svoje odseva že v naslovu albuma. Pesem Crvena je literarna miniatura, črtica, ki nas postavi v gostilniško okolje in sproži anksioznost. Vanjo se vpisujejo paradoksi sodobne poplitvene civilizacije, do obisti prežete s kapitalistično krivičnostjo. Kapitalizem sam po sebi ni nikjer omenjen, omenjamo pa ga ves čas, sam vztraja in se mogočno preraja, tako da njegovo ime samo izzveni v prazno in se zdi, da premaga moč jezika. Morda je ravno poezija tista govorica, ki ga še lahko prepričljivo napada, dasiravno ga seveda ne more izničiti. Do neke mere morbiden je tudi komad Majka, ki govori o nerazrešenem odnosu z materjo in o njenih pričakovanjih. Nanana se prepušča toku jezika in našteva določene situacije, ki so naključne, vendar se istočasno pomensko nanašajo na družbeno razsulo. Mašina je na drugi strani sestavljena iz čisto nadrealnih, kafkovskih podob, ki nimajo očitne zunanje reference, pa vendar jih nosi pomenljiv, nekoliko mračen humor. Njihova raznolikost znotraj estetske enotnosti priča o neusahljivem poetičnem naboju.

Sinhroniziranost kitare z govorjeno besedo je osupljiva, nenavadno je, kako spretno se prilagaja ritmu in pomenu besed ter istočasno ohranja improvizatorsko avtonomijo in že sama nudi užitek ob poslušanju. Stroj za kotaljenje in padanje je izviren album dvojca, ki bi si zaslužil več pozornosti tako na glasbeni kot pesniški sceni. Naj nam je njegova idejna ali čustvena vsebina blizu ali ne, iz marginalne pozicije si zamišlja poezijo in zvok, ki lahko globje vplivata na svet, kot je to v preteklosti že veljalo.