Sakralni jazz

Povezave med sakralno in jazzovsko glasbo so povsem neraziskane, četudi se je jazz razvil iz gospela, ki je prvenstveno povezan z duhovnostjo. Mlada skladatelja Barbara Grahor in Samo Vovk sta se podala prav v ta izziv, v tem primeru sicer predvsem v vlogi aranžerjev, ter k sodelovanju povabila Zbor sv. Nikolaja Litija, ki deluje pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. Oba imata tako v Sloveniji kot v tujini za seboj več dosežkov na različnih tekmovanjih ter zborovskih srečanjih druge vrste. Dve desetletji prepevanja je zbor obeležil z izdajo album Jazzlice, na katerem je predstavil repertoar slovenskih božičnih pesmi, preoblečenih v jazz ritme in harmonije, pri čemer so jim na pomoč pristopili mentorica za jazz petje Maja Bevc ter jazzovski glasbeniki Jaka Pucihar (klavir), Matej Hotko (kontrabas), Bruno Domiter (bobni) in Primož Fleischman (saksofon, klarinet), poleg teh pa še godalni kvartet v sestavi Marike Przybył (prva violina), Uroša Bičanina (druga violina), Barbare Grahor (viola) in Jošta Kosmača (violončelo). Predstavili so ga v prvih dneh novega leta, 5. januarja, v Župniji Ljubljana Dravlje.

Skladbe so sicer izvedene doživeto, vendar bi jazzovsko izvajanje zahtevalo za kanec več življenja, ekspresije in svobodnosti.

Zven slovenskih božičnih pesmi, prirejenih v duhu swinga, latina, bluesa in gospela, medtem ko je Betlehem blues kompozicijsko v celoti delo Sama Vovka in Otrok Barbare Grahor, je daleč od pretirano urejenih klasičnih zborovskih skladb, kjer ritmične in improvizacijske komponente niso v prvem planu. S tega stališča sta tako album kot koncert dobila gibkost, radovednost, drugačnost in živost. Tudi vokalni solisti so v tem pogledu vnesli dinamiko v repertoar, ki je v temelju zavezan miru, zadržanosti in duhovni poglobljenosti. Vendar je iz jazzovskega gledišča jedro inštrumentalni trio, ki skrbi za improvizacijske vložke, in ti so razgibani, nepredvidljivo urejeni, četudi podrejeni spiritualni glasbi. Godalni kvartet je morda še najbolj v ozadju, saj je vključen v le štiri skladbe (Rajske strune, Dete rajsko, Otrok in Sveta noč) in je njegova naloga povečini ustvariti vzdušje in izpostaviti primarno čustvo kompozicije.

Zbor se za razliko od inštrumentalistov zdi nekoliko rezerviran (izjema sta avtorski skladbi aranžerjev), saj se čuti njegova siceršnja vpetost v tradicionalne kanone, manj pa naravna zavezanost jazzovski glasbi. Tudi zato so najbrž vokalni solisti nekako ukalupljeni, podobni drug drugemu s pretiranim in popačenim ožanjem vokalov, medtem ko zbor kot celota kljub velikemu številu članov ne kaže prave širine niti globine. Glede na to, da je album bolj dovršen od koncerta, gre v tem primeru morda kriviti akustiko prostora, ki prvenstveno ni namenjena koncertiranju. Skladbe so sicer izvedene doživeto, vendar bi jazzovsko izvajanje zahtevalo za kanec več življenja, ekspresije in svobodnosti. A v pogledu obeh, sakralne in jazzovske glasbe, so najbrž ohranili ravno pravšnjo mero elementov obeh svetov, ki morda stojita drug drugemu diametralno nasproti in zato zadovoljitev zakonitosti obeh niti ni tisto, kar moramo iskati v skladbah, ki jih sodelujoči izvajajo srčno.