Salonski godci

Fauna je uradni prvenec mlajše slovenske zasedbe Salonski (intelektualci, borci – kot se v šali in po potrebi občasno sami poimenujejo), ki jo sestavljajo harmonikar Domen Finžgar, pianistka Ines Vodopija, violinistki Jana Arlič in Larisa Petrič, hornist Miha Hafner, pozavnist Žiga Barba in strunar Miha Poredoš, ki igra ukulele. Zasedba z ustvarjalnim pristopom k izročilu ustvarja bogato in predvsem samosvojo izraznost, ki na videz ne pozna meja, a je obenem tudi izrazito slovenska. Ne nazadnje Salonski pri nas ni brez predhodnikov – mednje bi štel odlične in “progresivne” zasedbe, kot so Begnagrad, Štefbet Rifi ali Bibičevi The Madleys –, je pa vsekakor dobrodošel in zanimiv dodatek.

 Na albumu Fauna poslušamo zelo všečen in spretno orkestriran preplet elementov ljudskosti, kabareja in komorne glasbe, ki vase potegne in prekvasi različne žanre in idiome od folka do hip-hopa do doo-wopa. Vodja zasedbe Domen Finžgar v svoje izvirne kompozicije na videz poljubno vpleta glasbene citate, prevode in samosvoje interpretacije tako različnih avtorjev, kot so (izrecno navedeni tudi na ovitku albuma) denimo bizarno-morbidni Gravediggaz, domačijski Lojze Slak, irski goslač Caoimhin Ó Raghallaigh ali Angelo Badalamenti, znan seveda po filmski in televizijski glasbi za Davida Lyncha. Pri tem so različni izrazni elementi uporabljeni na precej nevsiljiv način in se v zvočno tkivo tako rekoč neopazno vraščajo, tako da gre prej za nekakšno ludistično potujevanje posameznih elementov in neobremenjeno prilaščanje najbolj raznorodnih kontekstov. Ne nazadnje pač ne bi bili za nič prikrajšani, če zgornjih imen ne bi poznali ali prepoznali, saj jih lahko tudi po svoje dopolnimo – jaz bi jim, če bi me slučajno kdo vprašal, dodal Larsa Hollmerja (tisti ornament v skladbi Zvezdica!) in še posebej Penguin Café Orchestra.

Toda takšni opisi so zmeraj zavajajoči; kar je namreč v opisu slišati kot zvočna solata, je v izvedbi bogata glasbena govorica, osredotočena na slikanje trenutnega zvočnega pejsaža kot nadgradnje asociativnega toka, ki preseneča predvsem s svojo zvočno in izrazno iskrenostjo. Večina skladb je sestavljena iz posameznih krajših stavkov, katerih navidezno arbitrarnost presegata očitno veselje ob njihovem nizanju in nekakšna intuitivna povezanost na čustveni ravni. In prav to je odločilna kvaliteta, brez katere bi takšno nizanje, ki ga zadnje čase slišimo še prepogosto, bilo zgolj golo okostje brez vsebine. Nasprotno pa v skladbah zasedbe Salonski vedno ostaja nekakšno intimno žarišče, ki zagotavlja bogato sugestivnost. Denimo uvodna skladba, Ljubezen delala, začetno poskočnost povzdigne v lahkotno refleksijo, se melanholično zazre v daljavo in postopno spet vrne v objem prekinjenega plesa. Skladba Psalm, z besedilom Toneta Pavčka, se začne z grenko-sladkim valčkom, vendar ga kmalu (skladno z besedilom) razveže v trenutek zamišljenega spokoja, ki ga nato ponovno vrne v veselo-žalostni vrtinec. Podobno je v skladbi Na vzhodu nič novega (pomislimo mogoče na Yanna Tiersena), ki koračniški uvod razplete v kavarniški valček in pa seveda obvezni rallentando, ki vse skupaj bolj zasanjano pogleda od zgoraj.

Stavčne premene – tako lahko uho včasih dojame celo naslednjo skladbo – spremljajo premišljena stopnjevanja v orkestraciji, ki s podčrtovanjem posameznih motivov ustvarjajo čedalje bolj gosto in bohotno zvočno tvarino. Ker pa je sestava nadvse spretno izbrana, se posamezni glasovi barvno izjemno lepo dopolnjujejo in, predvsem ob odsotnosti tolkal in sploh stroge ritemske sekcije v smislu popularne glasbe, nikoli preveč ne razmažejo. Salonski pravzaprav nikoli preveč ne komplicira; melodije so jasne in odločne, v njih je nekaj prijetno domačega, nekaj, kar jih vedno znova ujame in postavi v prava – pa ne toga – razmerja.

Pri tem je že omenjeno grenko-sladko vzdušje vsekakor pomembna stalnica, po kateri se Salonski razlikuje od svojih predhodnikov; v primerjavi z The Madleys ali Begnagradom je Salonski mnogo manj radikalen: ni tako podivjano razkuštran ali zafrkantski, temveč bolj melanholično zasanjan. Kadar ga, v glavnem po zaslugi pogrešljivo hudomušnega vokaliziranja Domna Finžgarja, vendarle zajame tudi bolj burkaški duh, se siceršnja komornost prevesi v kabarejskost, ki pa, k sreči, nikoli ne prevlada. Uradni prvenec Fauna, na katerem je tudi nekaj drugačnih izvedb skladb s predhodnika, je tako prefinjen in hkrati nadvse ljubek izdelek nepretenciozne zasedbe, ki zna salon na izviren način spremeniti v kavarno in obratno. 

@http://www.youtube.com/watch?v=WHlyzQcUW04@