Samoironičen in distanciran pogled

Večkrat smo že zapisali, da sodobna kantavtorska scena s svojimi tako intimnimi kot angažiranimi avtorskimi deli vzbuja veselo zaupanje v prihodnost. Tisti, ki menijo, da pri nas ni alternative instantni pop glasbi, ki jo poslušamo z radijskih valov, lahko posežejo nekoliko globlje, zunaj dosega medijev in slišijo pravi »utrip dežele«. Od tam prihaja tudi novica o novi studijski plošči samospevca Luke Gluvića. Nov vrh v Gluvićevem ustvarjanju bržčas ne bo zadnji, če kaj vem. V čevljih, ki letijo bo prešel vso pokrajino in jo zabeležil v anale naše glasbene zgodovine. Ki gluviće, lorberje, ramoveše in druge sestre in brate po peresu in struni res potrebuje. Upam, da jih bo nekoč tudi ustrezneje negovala. 

Luka Gluvić redno izdaja albume, EP-je in single, zvečine sprva na Bandcampu, pozneje pa dobijo tudi fizično obliko – tako je bilo z lansko Cesto, ki pelje v sanje, na kateri je dal lastni glasbeni pečat pesmim svojega očeta. Tokrat se oglaša z docela avtorskim delom, ki pa nosi v sebi izročilo teksaškega samospevstva. Vemo namreč, da je Gluvič v sodelovanju z Martinom Ramovešem pred kratkim pripravil zanimiv program prepesnitev pesmi Townesa van Zandta; te pesmi najdete na YouTubu, ker (še) niso izšle na samostojni plošči. Projekt iz znanih razlogov še čaka na žive promocije, a duh Townesa van Zandta je v Gluvićevi glasbi živ že dolgo, lahko bi rekli, da od prve plošče, s katero je suvereno začrtal svojo samospevsko pot po angleškem roots projektu From The Balcony. Tako ni naključje, da je novo ploščo ubral v samoironičnem duhu velikega teksaškega trubadurja, ki ga mnogi umeščajo v vrh svetovnega samospevstva, nad Dylana, Cohena in drugo pisano avtorsko druščino iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Van Zandt je bil po prihodu v Nashville del t. i. kroga Guya Clarka, skupine teksaških avtorjev, ki so v sedemdesetih na robu prepoznavnosti kot avtorji dosegali uspehe s pesmimi za druge, sami pa so kot izvajalci ostajali v senci manj brezkompromisnih kolegov. Iz neposrednega kroga se je v razmeroma komercialni medijski pas uspelo prebiti Rodneyju Crowellu, Lylu Lovettu in Stevu Earlu, a če boste šli podrobno raziskovat to glasbo, boste na ploščah teh izvajalcev, od Clarka preko van Zandta do Earla, Roberta Earla Keena, Joeja Elyja in naposled Blaza Foleyja (ki sicer ni brenkal v Clarkovi hiši), slišali pravi utrip Teksasa in nasploh ameriškega juga, dežele, ki je po eni strani močno konservativna, po drugi pa izjemno angažirana in napredna tudi v političnem smislu. Kot je nekoč ironično zapisal Keene: pot vodi v neskončnost in zabava se nikoli ne konča. 

Kot pri van Zandtu ali Foleyju so tudi pri Gluviću vedno v ospredju mali, neopazni ljudje, tisti iz starih folkovskih in bluesovskih pesmi. A plošča, ki je pred nami, je intimna na še drugačen način: naslov je samoironičen, prevzet iz ene najvidnejših van Zandtovih plošč, in Gluvić ga je spretno in duhovito obrnil k sebi. The Late Great Townes van Zandt je postal Veleranjki L. G., kar pomeni, da se je Gluvić odločil, da se svojih bivanjskih razmišljanj loti s samoironičnega in nekoliko distanciranega vidika; na tak način je teme lahko še bolj poosebil, ne da bi postal sentimentalen ali patetičen. Zelo dober prijem in hkrati poklon velikanu besede in glasbe, ki je nekoč dejal, da mora vsako besedilo najprej stati na papirju, glasba pa je presežek, ki potem oboje poveže, če si mojster, v učinkovito celoto, ta pa je dana zgolj izbrancem.

Gluvić je ploščo posnel v svojem domačem studiu z minimalistično spremljavo; kitare, mandolino, kontrabas in pedal steel je odigral sam. V uvodni pesmi Brez tebe slišimo učinkovito kombinacijo akustične in električne kitare, v Ženski se pojavi mandolina, štimunga pa ostaja folkovsko-countryjevska. Mandolina je tokrat osrednje glasbilo, s katerim Gluvić barva razpoloženja, denimo v Pesmi. Ključna je tudi v Morda že poldan bil je, kdo bi vedel, kjer dvogovor akustične gibsonke in mandoline pričara intimo grosupeljsko-teksaške pokrajine Gluvićeve intimne samospevske izpovedi. Ko se plošča sklene s Pesmijo Townesu, avtorsko modifikacijo Dylanove Song To Woody, je krog zaključen in poklon velikemu avtorju popoln, podložen z močno avtorsko noto, kar je pri Gluviću stalnica. Ker mu ni treba misliti na radijsko popularnost, se lahko posveti besedi in njeni intimi, v dotičnem primeru njeni »veleranjki« intimi, medtem ko je protagonist še kako živ in na vrhuncu moči. In pesem En kozarec preveč je čudovito lepa, tudi če ne prisluhnemo natančno verzom. Nov vrh v Gluvićevem ustvarjanju bržčas ne bo zadnji, če kaj vem. V čevljih, ki letijo bo prešel vso pokrajino in jo zabeležil v anale naše glasbene zgodovine. Ki gluviće, lorberje, ramoveše in druge sestre in brate po peresu in struni res potrebuje. Upam, da jih bo nekoč tudi ustrezneje negovala.