Samorogovi melanholični spevi

Težko bi našli izvajalca, ki bi zvenel tako znano in unikatno obenem, kot to uspeva domačemu kantavtorju Morvernu. Njegov tretji celovečerni album Not What I Heard se na mapi popularnih godb umešča na jasno mesto: v deželo New Order, Stone Roses in nasploh zvoka manchestrskega novega vala ter The Cure in mehkega gotičarstva, po drugi strani pa vključuje elemente revivala tega zvoka skozi indie etos. Tu in tam se, denimo, težko izognemo temu, da ne bi na plošči zaslišali Ariela Pinka. Ne vemo točno, kako mu to uspeva, a vendar zadeva nikakor ne zveni kot reciklaža. Najbrž gre vzroke iskati v izrazito močni avtorski personi, ki ji uspe na ploščo izliti žmohtno, hiperčustveno bivanjsko izkušnjo. Pri skladanju komadov uspešno izkorišča raznorazne trope zgoraj omenjene provenience, ni suženj tradicije, temveč nekdo, ki jo uspešno uporablja v lastni izraznosti. Lo-fi pristop je odlično izhodišče za ustvarjanje učinka oddaljenosti, meglenosti, v kateri se izgubi romantični subjekt. Obenem so melodije tako žive, kitara tako klubska in navihana, da vsa ta sladkost potuji besedno mračnjaštvo. S to mešanico elementov, ki se paradoksno medsebojno podpirajo skozi potujevanje, dobimo zelo izrazit zvok, karizmatične štikle.

Subjekt komadov je trpinčena duša, ki se spopada s stanji skrajne melanholije, obenem pa s trenutki radosti, ki jih nudijo mala pesniška razodetja. Besedila pesmi se ukvarjajo s temami smrti in umrljivosti, depresije, vere, halucinacij, nostalgije, osebnih odnosov, so izrazito osebnoizpovedna in imajo močan novoromantični nadih. Pisana so precej spretno. Sama po sebi nepretenciozna, porajajo jasne podobe in se enostavno sestavljajo v dostopne, a okusne rime. Posebno moč jim dajejo zelo spevne, istočasno preproste in domišljene vokalne melodije. Videti je, kot bi Morvern znal zapeti in oživeti katerikoli tekst, ki bi se v danem trenutku znašel pred njim. Včasih poseben pečat komadom da to, da Morvern oziroma Jan Cizej besedil ne poje, temveč izreka, pri čemer se spretno poigrava s post-cheesy, post-internetnim, skratka po svoje tipično postmodernim duhom, v katerem artefakti pop kulture, ki bi lahko delovali ceneno, v novem kontekstu oživijo kot nekaj globokega. 

Pri skladanju komadov uspešno izkorišča raznorazne trope zgoraj omenjene provenience, ni suženj tradicije, temveč nekdo, ki jo uspešno uporablja v lastni izraznosti. Lo-fi pristop je odlično izhodišče za ustvarjanje učinka oddaljenosti, meglenosti, v kateri se izgubi romantični subjekt. Obenem so melodije tako žive, kitara tako klubska in navihana, da vsa ta sladkost potuji besedno mračnjaštvo. S to mešanico elementov, ki se paradoksno medsebojno podpirajo skozi potujevanje, dobimo zelo izrazit zvok, karizmatične štikle. K temu veliko prispevajo drobni dodatki posameznih inštrumentov, ki prepoznavno zvočno podobo začinijo na nove načine. Skozi njihovo motno jasnost presevajo podobe izgubljenega otroštva, nesrečnih ljubezni, eksistencialnih samoizpraševanj, prostranih poletij, duhovnih epifanij. Spekter občutij, ki jih vzbujajo komadi, je neverjeten, rdeča nit pa hrepenenje, ki se po eni strani veže na konkretne izgubljene objekte, po drugi strani pa je bolj nejasno, vseobsegajoče. Opazimo, da romantično liriko pogosto zaznamujejo objekti hrepenenja, ki so po svoje zgolj simboli za neko višje hrepenenje, morda po izgubljeni zlati dobi. Albumu v prid moramo šteti še to, da so vsi komadi zaokrožene celote, da povedo svojo zgodbo in stojijo vsak zase. Večina bi lahko bili nosilci singlov. 

Morvern z Not What I Heard utrjuje svojo prezenco na sceni. To mu uspeva s stalnim napredovanjem, zvesto neodvisno držo, tem, da v svojo glasbo vnaša neverjeten osebni vložek. Njegove zvezdniške avre ni mogoče spregledati, čeprav gre za podtalnega izvajalca. Venomer široko nasmejani obraz, ki je v nasprotju z vsebino komadov, zmožnost koketiranja s kamero in brezsramno nastopaštvo, sprijeto s skromnostjo, prisrčnostjo in velikim glasbenim talentom – vsa ta nasprotja ustvarjajo prezenco, ki bi v kakšnem drugem kraju, v kakšnem drugem času, morda v Britaniji zgodnjih osemdesetih ali devetdesetih letih, lahko vodila k množični popularnosti. 

Morvern iz sodobne slovenske rockerske in kantavtorske krajine izstopa tudi po tem, da njegov etos ni usmerjen k družbeni angažiranosti in mitu prevratniškega rock’n’rolla, ki je pri nas včasih ujet v ahistorično zanko. Njegovo referenčno polje ni težka kitarska alternativa ameriških devetdesetih in osemdesetih, temveč britanska plesna razigranost, pri čemer pa ne zapade v zapoznelo indie reciklažo, temveč z izvirnim pristopom, tako rekoč avtorskim pečatom, zadevo na svojstven način ponudi kot osvežujočo posebnost. Kdo bi lahko – tudi brez očitkov – rekel, da je Morvern apolitičen. V njegovi glasbi resda ne moremo najti eksplicitnih političnih stališč in angažmaja, vendar ravno s sklicevanjem na starejši britanski zvok, njegovo obdelavo ter razgaljenje subjektivnosti in njene unikatnosti posredno pripoveduje zgodbo o ujetosti generacije med izgubljeno preteklostjo in izgubljeno prihodnostjo, ki se odraža v pojavih melanholije. Pri tem pa za razliko od, denimo, Tschimyja, ki mu je v nekaterih občutjih (a ne v zvoku) soroden, ne nudi nič specifično ljubljanskega. V njegovih komadih ne prepoznamo elementov današnjih ljubljanskih subkultur in trendov, nobene sledi kakšnega miljeja. Brez tega solipsizma si njegove glasbe niti ne moremo zamisliti.